Sledi časa

Med zadnjimi peripetijami okoli državljanstva koroške Slovenke Angelike Mlinar so naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet prišli v žarišče javnosti. In le še enkrat več se je pokazalo, kako malo vemo o današnjem trenutku, kaj šele o preteklosti življenja naše manjšine onkraj Karavank. Zato se Marko Radmilovič v Sledeh časa odpravlja iskat spomin med koroške Slovence in po čem se njihovo spominjanje na preteklost razlikuje od spominov matičnega naroda.

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.

Pogovorna fraza, češ da naj bi se vedelo »kdo v hiši nosi hlače«, bi morala že zdavnaj romati na »smetišče zgodovine«. Kajti zdaj že davnega leta je francoski modni oblikovalec Poul Poiret v Parizu predstavil tri modele tako imenovanih jupe-culotte oziroma hlačnih kril, kot smo oblačilo poimenovali na Slovenskem, ki pa se zaradi širokih hlačnic niti ni bistveno razlikovalo od »navadnega« ženskega krila. Širom po Evropi je potem prišlo že pred prvo svetovno vojno do različnih odmevov. Eni so bili pozitivni, saj so nekateri novo oblačilo povezovali z emancipacijo žensk, po drugi strani pa je bilo predvsem med moškimi tudi veliko negativnih odzivov. V Italiji je tako na primer vojaški častnik, ko je hčerko videl v hlačah, zaradi sramote naredil samomor, v Romuniji pa je zaročenec ubil svojo partnerko, ko jo je v hlačah videl na ulici …

Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto resničnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj. Jure K. Čokl je s sogovornikoma, ki sta bila v dogajanje vsak na svoj način vpeta neposredno, skušal odgovoriti na nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, zakaj se je zid podrl in kaj bi se zgodilo, če bi stal še danes.

Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.

Dobra dva meseca po tistem, ko je regent Aleksander Karađorđević podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani« in natanko na dan, ko je bil v mariborskem gledališču premierno odigran Jurčičev Tugomer, se je pri tedanji Sveti Barbari v Halozah, današnjih Cirkulanah, rodil Vladimir Bračič. Sojenice so mu namenile, da bo najprej učitelj in nato doktor znanosti, dobrega pol stoletja pozneje pa je postal rektor druge slovenske univerze – Univerze v Mariboru. V tokratnih Sledeh časa se bomo pomudili v rojstnem kraju dr. Vladimirja Bračiča in na Oddelku za geografijo mariborske Filozofske fakultete, ki jo je v podobi nekdanje Pedagoške akademije začel graditi skladno z leta 1975 ustanovljeno univerzo. Za nekdanjim rektorjem je ostal spoštljiv spomin, zajeten znanstveni opus… in še vedno živa lončnica v kabinetu sedanjega predstojnika oddelka. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer.

O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.

Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.