Sledi časa

Ob Ligurski obali, prav tam, kjer leži eno najslikovitejših italijanskih obmorskih območij Cinque Terre, leži še en letoviški kraj, ki ga pri nas pogosto omenjamo, ne da bi se tega zavedali. Gre za Rapallo na širšem območju Genove. Mesta samega po sebi ne omenjamo, omenjamo pa rapalsko mejo. Ime je dobila prav po tem letoviškem kraju, v katerem so predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 12. novembra leta 1920 podpisali krivični sporazum o meji med državama. Podpis rapalske pogodbe ni bil posledica pogajalskega procesa. Ne, to je bilo dejanje, v katero so Kraljevino SHS prisilili predstavniki antante, zavezniki v prvi svetovni vojni, ki so se bojevali proti centralnim silam in jih premagali. Zato ne more imeti pravne podlage.

Predstavniki antante so s pogajanji in darovanjem tujih ozemelj prepričali Italijo, da je leta 1915 odprla novo fronto v vojni proti centralnim silam – fronto na meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je bila dolga 600 kilometrov. Približno 93 kilometorv je je potekalo po današnjem slovenskem ozemlju. Ta del fronte imenujemo soška fronta. Antanta je Italijanom s tajnim londonskim sporazumom leta 1915 obljubila pravico do priključitve vseh ozemelj, ki so jih zahtevali, tako na Slovenskem kot v Istri, Dalmaciji, Albaniji in tako naprej. S tem ni imela težav, saj Italijanom ni obljubila svojih ozemelj ali ozemelj, za katera bi se posebno zanimala. O tem se tudi ni pogovarjala s predstavniki držav, na katerih so ozemlja ležala.

Kaj pa je to pomenilo za slovenski narod? To je bila zgodovinska zareza, ki je velik del slovenskega naroda ločila od matice in ga prepustila italijanski politiki preganjanja, poniževanja in ne nazadnje raznarodovanja. V Sledeh časa ob stoti obletnici tega dogodka se je Jurij Popov pogovarjal o življenju ob tej meji in za njo tudi z živima pričama rapalske meje, Andrejem Milavcem iz Planine pri Rakeku in Francem Jerončičem iz Kanalskega Kolovrata.

Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja.

Lahko bi rekli, da se je zgodba o vurmoharjih začela veliko prej, kot se je dejansko. Na primer leta 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški podelil prebivalcem Kočevske tako imenovani krošnjarski patent. Ta je prebivalcem teh krajev dovoljeval prodajo doma narejenih izdelkov na Hrvaško in v druge dežele cesarstva brez plačila davkov. Začetek te zgodbe lahko pomaknemo še dobro stoletje bolj v preteklost, v obdobje, ko so se začeli turški vpadi na to območje, ki so med ljudi zasejali revščino. To je bil namreč neposredni vzrok za sprejem omenjenega patenta, ki je ljudem omogočal najprej preživetje, pozneje pa tudi boljše življenje. Res pa je tudi, da je bilo krošnjarjenje v teh krajih znano tudi iz obdobja pred turškimi vpadi.

Krošnjarji so bili trgovci brez trgovine, ki so prodajali svoje doma narejene izdelke ali pridelke od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Poznamo več vrst krošnjarjev – iz ribniškega konca so prihajali zdumarji, ti so prodajali suho robo in lončene izdelke, krošnjarji s Kočevskega in iz Bele krajine so prodajali južno sadje in galenterijsko robo, krošnjarji iz Kostela in Velikih Lašč so prodajali kostanj, krošnjarji iz zgornje doline Kolpe pa so bili žagmojstri in vurmoharji. Ti so se pojavili zadnji, na začetku 19. stoletja.

Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa odpravil po poti vurmoharjev. To so bili krošnjarji iz zgornje doline Kolpe, ki so prodajali stenske ure in jih nekateri tudi popravljali. Krošnjarili so na Hrvaško, v Vojvodino in tudi na Madžarsko. Tovrstno krošnjarjenje se je ohranilo najmanj časa, dobrega pol stoletja.

Janko Glazer, pesnik Pohorja, po katerem so v Mariboru poimenovana najvišja priznanja za ustvarjalnost na področju kulture, je, kot je zapisal literarni zgodovinar dr. Bruno Hartman, »od konca prve svetovne vojne do svoje smrti leta 1975 bistveno oblikoval duhovni svet Maribora: bogatil ga je s poezijo, mu utiral pot k znanju in znanosti ter ga utrjeval v slovenstvu«.

1. januarja 1931 je prevzel vodenje tedanje Študijske knjižnice v Mariboru in ji služil, dokler ga niso nacisti z družino dobro desetletje kasneje izgnali v Srbijo. Janko Glazer je že kot dijak zbiral knjige, njegova zapuščina, vključno s pisalno mizo in v njenih predalih skoraj pol stoletja nedotaknjeno vsebino, je na željo pesnikovih najbližjih našla svoj dom in pregledno postavitev v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.

Letošnje spominjanje vseh žrtev holokavsta, ki se jim poklonimo konec januarja, je posebno, saj je minilo 75 let od osvoboditve Auschwitza. Predvsem na vzhodu države, na katerem so pred več kot desetletjem začeli obujati spomin, so obletnico letos pripravili še pozorneje kot po navadi. Te dni si je mogoče na različnih krajih v Mariboru in Prekmurju ogledati štiri vsebinsko različne razstave, ki jim je skupen le boj za preživetje v okviru nacistične »dokončne rešitve«. Del letošnjega spominjanja žrtev holokavsta povzema Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.

V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob stoletnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!« Kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne in kakšen je bil razvoj izobraževanja slepih v zadnjih sto letih, pa tudi o ključni vlogi, ki jo je imela v izobraževanju slepih Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, in o sami razstavi bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.

Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805.

Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.

Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno.

V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.

Korte so največji kraj izolskega zaledja ter središče izolskega podeželja, župnije in krajevne skupnosti. V Nedeljski reportaži Jurija Popova se ne bomo poglabljali v tako daljno zgodovino tega kraja s tipično mediteransko podobo, ampak se bomo ob pomoči spominov treh domačinov preselili v božično-novoletno obdobje pred petimi oziroma šestimi desetletji.

Takrat je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja, to pa je na poseben način zaznamovalo tudi Korte. To obdobje se je končalo leta 1954, revščina pa je kraje zapustila veliko let pozneje. Na seznamu zgodovinskih vaških praznikov smo jih našteli 11, posebej pa bosta v oddaji odmevala dva – koledovanje otrok z voščili in običajem “dobra roka” na novega leta dan in božična vilja, večerja z raznovrstno zelenjavo, bakalajem na belo, palento in fritlami ter odhod k polnočnici.

V oddaji bomo izvedeli tudi, kdo sta šanta teta in fioco ter kakšna vez ju druži, pa kdaj je bil Šentnikolo, kaj je bila kvaternica in tudi s kako malim so morali biti otroci zadovoljni. Pomaranča je bila v tistem obdobju že zelo luksuzno darilo, po navadi so se morali zadovoljiti z mandlji. Preselili se bomo torej v obdobje, ki ga najbolje lahko opišemo z eno samo besedo – skromnost.