Sledi časa

»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja.

Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku.

Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo.

Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!«

Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Česa se spominjamo v letu za pozabo

»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja.
Bili smo bili tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli »a je že prvi maj« in »a je že dopust« in nekajkrat smo rekli »madona, kako čas leti«, ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku.
Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se v resnici zgodilo, se ga razumljivo danes več ne spominjamo.
Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!«

Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.

Na štirih hektarjih je bilo med drugim igrišče za kriket, tenis igrišče in angleški park z zelenjavnim vrtom

Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.

 

Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.

Najstarejša otroška revija pri nas, ki otrokom vsak mesec prinaša kakovostno vsebino

75 let, 800 številk, tisoči sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in milijoni bralcev …  Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, ki jo izdaja Mladinska knjiga Založba, je imela v najboljših letih več kot 100 tisoč izvodov naklade. Danes je številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, mnogo nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke. Prepoznavna je že naslovnica: z ilustracijami največjih slovenskih ilustratorjev, s prisrčnimi motivi in z živobarvnimi debelimi črkami, ki izrisujejo ime revije, s katero so zrasle generacije in generacije otrok: Ciciban. Najbrž ne bi pretiravali, če bi rekli, da je bil nekoč – na žalost dosti bolj kot danes – obvezno čtivo za najmlajše, ki so z njim vstopali v svet literature, vizualne umetnosti in znanosti. In to na njim primeren način. Ali kot pravi literarna zgodovinarka dr. Marjana Kobe:

"Gre za to, da je Ciciban do otroka zelo, zelo pozoren."

Dr. Petja Grafenauer, docentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in ena od avtorjev razstave Ciciban: prvih 70 let, poudarja, da je pri Cicibanu pomembno to, "da smo otroci dobivali kriterij tega, kaj je kakovost - kaj je kakovost v literaturi, v ilustraciji, saj so za Ciciban ustvarjali najprominentnejši pesniki, pisatelji, ilustratorji, slikarji, in to v vsem obdobju njegovega izhajanja."

O reviji Ciciban so svoja razmišljanja, izkušnje in spomine delili: slovenska pesnica, pisateljica in raziskovalka pripovednega izročila Anja Štefan, slikarka, ilustratorka in avtorica Cicibande Jelka Godec Schmidt, pisatelj Andrej Rozman Roza, ilustrator Zvonko Čoh, urednici revij Ciciban in Cicido pri založbi Mladinska knjiga Maja Žugič in Nana Kisel, Alenka Kepic Mohar, vodja sektorja izobraževalnega založništva pri založbi Mladinska knjiga, Suzana Šoster, ki je vse do upokojitve delala v MK in bila med drugim nekaj let tudi vodja časopisne dejavnosti, Pavle Učakar, do upokojitve dolgoletni likovni urednik v MK, mag. Nataša Bucik, odgovorna urednica Cicibana v 90-ih letih prejšnjega stoletja, dr. Petja Grafenauer, docentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in ena od avtorjev razstave Ciciban: prvih 70 let (poleg Pavleta Učakarja in Vasje Cenčiča) in literarna zgodovinarka, literarna zgodovinarka, ,strokovnjakinja za otroško in mladinsko literaturo dr. Marjana Kobe.

Maja Žugič s prvo številko Cicibana iz leta 1945. Maja Žugič in Nana Kisel MaJa Žugič in Slavica RemškarFoto: arhiv MKZ

V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja

V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu.

Trije "dobri možje"

foto: Ljubo Vukelić

Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v  oddaji Sledi časa.

Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico.

V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.

V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov − Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.

Mojzes

foto: James Albright

 

Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.

Sogovorniki

Stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.

Monsignor dr. Anton Jamnik, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji

Redni profesor, etnolog, dr. Janez Bogataj v pokoju.

Miklavževa palica

Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html)

Palica

Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.

Stari kulti in verovanja

Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi kulti. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.

Kulti

foto: MTSOfan

Stara zaveza

Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v bitki med Izraelci in Amalečani. Mojzesova palica je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata Arona, ki recimo zacveti.

Nova zaveza

V novi zavezi pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Univerzi sv. Anzelma oziroma na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.

Vloga

Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. Svetopisemski pastir pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.

Pastir

foto: Michel Solmi

Od lesa do kovine

Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.

 

Škofovska palica

Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v ljubljanski nadškofiji monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.

Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.

Palice in paličice

Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:

"Za vsakega raste palica v gozdu!"

"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."

"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"

" Spraviti na beraško palico."

"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."

" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."

"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."

"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."

 "E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi!" Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937). 

 

Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.

Leta 1995 sta Gregor Kresal in Miha Kajzelj kot prva prosto preplezala do tedaj najtežjo smer v Severni triglavski steni

Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.

Ko se izpred Aljaževega doma v vratih ozrete proti Severni triglavski steni, v njenem najbolj desnem delu visoko zgoraj opazite kamnit obraz, ki se zdi nekako zazrt v večnost. Sfinga. Mitološka pošast, ki je postavila uganko, ki je ni znal razvozlati nihče, dokler se ni pojavil Ojdip in odgovoril na njeno vprašanje – kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh in zvečer po treh. Odgovor na vprašanje je – človek. Slovenska sfinga pa je dolga stoletja zastavljala izziv, ki se je zdel nemogoč – plezanje preko njenega obraza, pove dr. Peter Mikša, profesor z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in strokovnjak za zgodovino športa.

In vendar sta se po nekaj neuspelih poizkusih leta 1966 na isto vrv pod obrazom sfinge navezala mlada slovenska plezalca Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Izkušnje iz velikih sten sta že imela, a kaj takega, kot je obraz sfinge, nista preplezala še nikoli. Uspelo jima je, s pomočjo tehnike, ki je bila takrat na voljo. Uganka sfinge je bila v okvirih zmožnosti tistega časa rešena, vendar je kamniti obraz v Severni triglavski steni takoj postavil novo vprašanje. Ali ga je mogoče preplezati prosto. Peter Ščetinin, ki je ključno mesto te smeri preplezal prvi, takrat ni niti pomislil na možnost, da bi se to nekoč dalo preplezati prosto.

Vendar je bil napredek očiten tudi pri plezanju. Če se je plezanje preko obraza sfinge zdelo rodovom pred prvima zmagovalcema popolnoma nemogoče, je generacija, ki je prišla za njimi, razmišljala drugače. Miha Kajzelj in Gregor Kresal sta 29 let kasneje stala prav tam, kjer sta navzgor pogledovala tudi Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Le da nista imela s seboj nobene tehnične opreme, ampak zgolj tisto, kar sta potrebovala za varovanje pri prostem plezanju. In izkušnje ter znanje nove generacije, ki je na plezanje gledala drugače. Ta vzpon je pomenil tudi velik premik v kontekstu zgodovine slovenskega alpinizma.Morda najlepše od vsega je, da sta uspeh, nov velik korak navzgor nove generacije, dočakala tudi prva zmagovalca te smeri.

V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Tajna skladišča orožja in opreme slovenskih obrambnih sil

V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno - pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalstvom in pripadniki slovenskih obrambnih sil.

Znak hvaležnosti, s katerim so označene domačije in drugi prostori, ki so leta 1990 in 1991 služili kot skrivna skladišča opreme in orožja tedanje milice in Teritorialne obrambe Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Lojzka in žal že pokojni Franc Sernc ob odkritju spominske plošče tajnemu skladišču orožja na njihovi domačijiFoto: Mirko Ploj »Domovino se vedno brani«. Plošči v spomin na leto 1945 in 1990 na domačiji Sernc na Ruškem Pohorju Foto: Mirko Ploj

Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«

Kratka zgodovina vinske trte

Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih širom Evrope, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«

Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Mineva 100 let od rojstva nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita, ki je zaznamoval razpotja novejše slovenske zgodovine

Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovno se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo povezano z demokratičnimi procesi in kasnejšim mednarodnim priznanjem Slovenije.

Rojstna hiša dr. Alojzija Šuštarja na Grmadi pri TrebnjemFoto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007)Foto: RTVSLO Spominska plošča Alojzija ŠuštarjaFoto: Stane Kocutar, Radio Slovenija

Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Smrt je tabujska tema, ker smo jo izrinili iz vsakdanjega življenja

Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se zdrzne vsakdo izmed nas. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed svojcev ali prijateljev.

Saj solz skoro več ni,
a v srcu boli, boli.
Kako hitim, da ne zamudim,
nobene reči, samo da pozabim,
da te ob meni več ni.
(A. Strle)

(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/)

Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod.

Je kaj? Je nič Je vse?
Je vetra dih samo,
ki plane čez zemljo
in v vekomaj zamre?
(K. Kovič)

(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/)

V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz –
katera roža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo pognala kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
(V. Kreslin)

(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/)

V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje.

Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo.

Sogovorniki

Iskanje sogovornikov ni bilo preprosto. Najprej so nekateri sodelovanje zavrnili, drugi so bili  neodločni, na koncu pa so se odzvali tisti, ki niso imel zadržkov za pogovor o smrti. Takoj so se  odzvali v Slovenskem društvu Hospic, tudi s pogrebnim podjetjem Žale ni bilo težav, enako kot ne s kolegom dr. Danom Podjedom.

Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremlja
te vedno in povsod!
(S.Gregorčič)

(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/)

 

Kadar človek umre, njegova luč ugasne ob jutranji zarji,
vendar z njegovo smrtjo ne ugasne tudi sonce!
(Rabindranath Tagore)

(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/)

Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev na večer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Tkačič)

(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/)

Končnost

Smrt! Ta končna točka fizičnega življenja vsakega posameznika in živega bitja na splošno ostaja to, kar je bila: znana neznanka, ki bo z nami, vse dokler bo obstajal svet, v katerem živimo. Ko odidemo, tudi tega sveta za nas ne bo več.

 

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Ko je bil prvi blok še mlad

Leta 1977 je bila gradnja Jedrske elektrarne v Krškem na vrhuncu. Kljub zamudam in zahtevam, s katerimi se gradbeniki še niso srečevali, se je zdelo, da nič ne more ustaviti zmagoslavja tedanje energetske, pa tudi običajne politike. Dejstvo, da gre za ameriško tehnologijo in seveda tudi nadzor, je bilo pogosto potiskano v ozadje, ko se je konec poletja začela kritična faza vsega podjetja; na gradbišče je bilo potrebno dostaviti strojno opremo, med katero so bili nekateri elementi gigantskih razsežnosti. Z zanimivo in povsem pozabljeno zgodbo nas v oddaji »Sledi časa« seznanja Marko Radmilovič.

ParogeneratorFoto: Arhiv Alojza Žvarca ParogeneratorFoto: Arhiv Alojza Žvarca ParogeneratorFoto: Arhiv Alojza Žvarca