Sledi časa

Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.

Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Nihče si ni mislil, da bo šlo tako težko… Življenje v bivši državi, oddaljeno že četrt stoletja, še zmeraj noče zbledeti. Še več; skozi mnoge točke postaja vse bolj prisotno. Pojav, imenujemo ga »jugonostalgija,« je zadnja leta dovolj živ, da se ga je zavedla tudi resna znanost. Nedavno sta pri ZRC SAZU znotraj zbirke » Kulturni spomin« izšli zanimivi deli. Prvo, »Made in YU,« se ukvarja s fenomenom potrošništva v Jugoslaviji.

Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.

Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.

"Denar je sveta vladar!" je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba - Sveto rimsko cesarstvo. Od tod naprej lahko govorimo o srednjem veku. Zgodbo o srednjeveškem denarju na Slovenskem pa lahko nekoliko zaplete vprašanje, ali so bili naši predniki Slovani ali ne, in če so bili, potem zanje vemo, da niso uporabljali denarja. Pri nas se zgodba o denarništvu začne v 12 . stoletju. In o vlogi srednjeveških novcev bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

"Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana," poudarja med drugim v svojih znanstvenih raziskavah doktorica Tanja Martelanc. "Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata. Zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi." No, v oddaji Sledi časa bomo skušali osvetliti oboje, doktorici Tanji Martelanc pa se bosta v studiu pridružila še dva starejša vrhunska strokovnjaka s tega področja: dr. Metod Benedik in dr. Vinko Škafar. Pripravlja: Dušan Berne

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kot za mnoge druge izdelke človeških rok in domišljije, tudi za čipko ne moremo reči, kdaj natanko in kje se je najprej pojavila. Italijani pravijo, da so prvo začeli izdelovati leta 1493 pri milanski družini Sforza, Flamci pa pravijo, da se je prva čipka pojavila na albi njihovega duhovnika Hansa Memlinga že leta 1485. Preučevalci so spoznali, da podatka ne govorita o začetku razvoja čipke in da je ta podatek nemogoče odkriti. Čipko so v 16. stoletju na vsak načn uporabljali duhovniki kot del oblačila za posebne ceremonije, v širšo rabo pa je prišla v 17. stoleltju, ko so jo uporabljali kot okras oblačil le priviligirani družbeni sloji – plemstvo in svečeništvo. Najprej je čipka prevladovala kot okras oblek moških in šele pozneje se je uveljavila tudi v ženski modi. Tako je bilo v svetu, kako pa je bilo pri nas?

Čipka se je na Slovenskem uveljavila v drugi polovici 16. in v 17. stoletju. Kot okrasni elemnt oblačil so jo tako kot drugod po svetu najprej uporabljali pripadniki visokih družbenih slojev. Na začetku uveljavljanja so jo uvažali iz Benetk in Nizozemske, vendar so jo kmalu začele izdelovati tudi naše ženske, predvsem iz nžšjih slojev družbe. Cesarica Marija Terezija je celo s posebnim patentom prepodevala uvoz dragega okrasja, med drugim tudi čipk, da je tako zaščitila čipkarstvo na avstro-ogrskem ozemlju, kamor so spadale tudi naše dežele. Žal je čipkarstvo rodilo še eno veliko anomalijo družbe. Čipke so izdelovale ženske nižjih slojev, ki so za svoje delo dobivale zelo nizko plačilo, z njo pa so se postavljali pripadniki najvišjih slojev družbe, ki so zanjo plačevali izjemno ceno, še zlasti za tiste, ki so bile izdelane s pomočjo srebrnih in zlatih niti. Tudi klekljane čipke so se kmalu pojavile na današnjem slovenskem ozemlju. V Ljubljani je bila leta 1763 ustanovljena prva čipkarska šola na našem ozemlju, idrijska je začela delovati vč kot sto let pozneje, leta 1876, in se je ohranila do danes, medtem ko ljubljanske ni več. Zgodovina razvoja čipkarstva, ki je bilo vsaj dve stoletji pomembna gospodarska panoga, je zelo zanimiva in je povezana s splošnim razvojem družbe in njenih navad.