Sledi časa

Janez Puhar se je rodil v ugledni kamnoseški družini v Kranju. Že med šolanjem na gimnaziji v Ljubljani se je lahko pogovarjal v kar štirih tujih jezikih, med najboljšimi dijaki pa je bil tudi pri pouku matematike, fizike in kemije. Rad je tudi risal, slikal in pisal pesmi, svojo nadarjenost na glasbenem področju pa je čez čas nadgradil celo z izdelovanjem instrumentov. Po maturi se je tako nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo vstopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. S fotografijo, ki je bila takrat znana kot dagerotipija, naj bi se začel ukvarjati že naslednje leto med službovanjem v Metliki. Pri tem je za slikovno podlago namesto posrebrene bakrene plošče uporabil cenejše in predvsem prosojno steklo, hkrati pa temu postopku prilagodil tudi uporabo kemikalij - žveplovih izparin. Prvo novico o Puharjevem izumu, ki ga je sam poimenoval hyalotipija oziroma svetlopis, je časnik Carniolla objavil že 10. maja leta 1841, žal pa so za njegove dosežke na cesarskem Dunaju izvedeli šele čez devet let, v Parizu pa še dve leti pozneje. Za izumitelja fotografije na steklo je tako v enciklopedije vpisan Abel Niépce, ki je francosko Akademijo znanosti obvestil o svojem izumu oktobra leta 1847 ? Pripravlja: Dušan Berne.

Dokumentarno uredništvo se ob Martinovem, prazniku vina, praviloma posveča tudi etnološko-zgodovinskim pogledom na evolucijo slovenskega vinogradništva. V oddaji na tokratno "Martinovo nedeljo" se vračamo do same geneze sodobnega vinogradništva, ki se je zgodila devetnajstem stoletju. Prav v tem času, zaznamovanem s katastrofo trtne uši, na novo vzpostavljenimi posestnimi in socialnimi odnosi, se je pričelo rojevati slovensko vinogradništvo, kot ga poznamo danes. Več torej v oddaji Sledi časa, očiščeni vse mitološke in komercialne navlake, ki jo na vino obešamo v poznojesenskih dneh. "Ko se je rodilo vino," avtorja Marka Radmiloviča.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.

V Arhivu Republike Slovenije hranijo prepis tako imenovanega Jegličevega dnevnika, v katerem lahko med drugim preberemo: "Od vseh strani se čuje o nemoralnosti naših oficirjev: dobro jedo in pijejo, pa z ženskami nesramno žive. Mnogo je sifilističnih in marsikateri se sam nalašč okuži, da mu na fronto ni treba." V časopisnem članku z naslovom "Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču" pa piše: "Blagohotna svarila moralnih avtoritet, ki so bila slehernemu vojaku velikega habsburškega imperija polagana na srce, da naj ob junaškem zavračanju zunanjega sovražnika na meji enako zavzeto odbija tudi zavratne in skrivne napade spolne nevarnosti, so bila zaman." O tem, kako je čoln morale nasedel na čereh velike svetovne vojne in kakšno je bilo spolno vedenje avstroogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, bomo govorili v Sledeh časa. Avtor: Dušan Berne

Velikokrat utemeljeno dejstvo pravi, da življenja brez zgodovine ni. Na tak ali drugačen način ter na tej ali neki drugi ravni se nas dotika vsak dan in njen vpliv na naš vsakdan je večji, kot se morda tega zavedamo. Navsezadnje je tako pomembna, da se je razvila do najvišje stopnje znanosti. Kot vsak družbeni pojav, tudi zgodovina pozna svoje pozitivne in negativne plati. Ker je tako pomembna, razširjena in seveda uporabna, je navzoča tudi na naših radijskih valovih in to vse od radijske premiere 1.septembra leta 1928 naprej. V zgoščeni in vsakodnevni obliki pa se je usidrala na naš program pred petdesetimi leti. Poleg vseh drugih oblik seveda. Takrat smo začeli objavljati oddajo NA DANAŠNJI DAN, ki je najstarejša vsakodneva oddaja naše radijsko hiše. Vsak dan jo objavljamo ob 12.05 in traja približno pet minut, v povprečju pa omeni pet pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vezani na tekoči datum. Vsako leto torej objavimo po 364 ali 365 tovrstnih oddaj. Oddaja je imela zanimivo pot od svojega nastanka do današnjega dne, ko jo pripravlja in ureja Pavle Jakopič, prvi "vremenko" TV Ljubljana (danes Slovenija), od njenega samega začetka 11. oktobra leta 1958. Kaj vse je zgodovina, na kakšen način smo jo predstavljali in jo predtavljamo danes, koliko zanimivih in nenavadnih dejstev smo odkrili in objavili, kako zanimivo je poslušanje starih radijskih posnetkov in tako naprej. Oddaja Sledi časa, pripravlja jo Jurij Popov, bo tako na poseben način ovrednotila eno izmed pomembnih in pogosto spregledanih funkcij naše radijske hiše, hranjenje zvočnega arhiva naše mlade dežele in naroda, ki mu je ta dežela dom. Tudi to je zgodovina. Pripravlja: Jurij Popov

Lokostrelstvo je za nekatere "prestižen šport", za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves ta trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi zares posvetiš, ne odnehaš več. Tak zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti, v 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je "zastrupilo" lokostrelstvo in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki.

Je človek gospodar časa ali je čas njegov gospodar? V oddaji Sledi časa se bomo posvetili uram in urarski obrti, ki počasi izumira. Pogledali bom globoko v zgodovino k sončnim uram in se prestavili v sedanjost k atomski uri, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Zgodovino si bomo razložili s pomočjo ur, ki so bile sprva dragocen, znanstveni instrument, ki so ga znali uporabljati le redki posamezniki, kasneje pa so ure vse bolj začele oblikovati življenje slehernega posameznika. In tako se že več stoletij človek prilagaja stroju, ki ga je sam ustvaril. Po sledeh časa se je odpravila Petra Medved.

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine, od nekdaj nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva - živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa lahko vsaj malo spoznamo, če obiščemo Fidov gaj, etnološko zbirko, ki so jo leta 2012 odprli v gostišču Jože Firšt v Solčavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Da bi pomagal krajem, ki so jih prizadeli turški vpadi, je avstrijski cesar Friderik III. Habsburški že leta 1492 izdal tako imenovani krošnjarski patent, ki je, sicer večkrat posodobljen, ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama. S to listino je Kočevarjem dovolil izvažati živino, doma izdelano platno in lesene predmete po vseh deželah monarhije. Sčasoma pa so krošnjarji postali mali trgovci, ki so po znižanih cenah kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih, si oprtali na ramena krošnjo oziroma leseno ogrodje, v katerem so prenašali svojo "robo", in jo skušali na sejmih in s prodajo od vrat do vrat čim dražje prodati. Zgodovino krošnjarstva pri nas bomo osvetlili v Sledeh časa. Pripravlja: Dušan Berne