Sledi časa

Tokratna oddaja se pričenja tam, kjer se je ena prejšnjih končala. Bilo je leta nazaj. Marko Radmilovič je obiskal mlin na potoku Kozarici pod Resevno v občini Šentjur. Z lastnikom sta bila pri koncu pogovora se poslavljala. Tik preden je pomahal v pozdrav, je videl na steni mlina nad strugo zarisano črto. Ker je že videl znamenja, s katerimi v glavnem nesrečni lastniki označijo najvišji vodostaj vodotoka, je le vprašujoče pogledal lastnika. »To je iz avgusta leta 1898, ko so v Šentrupertu pokopali župnika!« In nato mu je povedal zgodbo, preveč fantastično da bi ji v celoti verjel.

Kultura mora med ljudi, so si mislili ljubitelji umetniškega ustvarjanja zbrani v dveh kulturnih društvih, enem v Žalcu in drugem na Vranskem. Umentost ni sama sebi namen, saj je potreba po ustvarjanju organsko vezana na potrebo po predstavljanju. Kar je napisano, kar je narisano, kar je uglasbeno, skratka vse, kar je ustvarjeno in samo diši po umetnosti v ožjem pomenu besede, mora biti videno ali slišano, zaznano s človeškimi očmi in čutili. S takšno temeljno mislijo v podzavesti so se rodili Kavarniški večeri v spodnji Savinjski dolini, ki potekajo že skoraj desetletje. Prvi je bil septembra leta 2007 v kavarni na Vranskem, stoti, ki se ga je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel oddajo Sledi časa, pa avgusta tega leta v dvorcu Novo Celje. Vmes so bili kavarniški večeri še na dveh lokacijah in kmalu se bodo spet selili, kar ni nič hudega, le da ne ugasnejo. Kakšen je značaj teh kavarniških večerov? Predvsem niso smrtno resni in filozofsko globokoumni. Oblikovalci teh večerov vedno zdruižijo tri ali vsaj dve različni umetnosti, literaturo in glasbo na primer, ali še likovno umetnost zraven in jo ponudijo ljudem, ki so prišli v kavarno na kavico, vino ali pivo in klepet. Zraven lahko slišijo še dela kantavtorjev in umetnikov pisane besede, si ogledajo skulpture, slike ali grafike raznih ustvarjalcev in to je to. Z umetniki lahko povsem nenačrtno preživijo zanimiv večer, ki vsem in vsakomur posebaj prinese nekaj dobrega. Kultura namreč ne boli, vsaj večinoma ne.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Zbiranje orožja in vojaške opreme ima zelo dolgo tradicijo ter uživa prestižno mesto tudi v muzealstvu. Temu v prid govori tudi podatek, da so v ljubljanskem Deželnem muzeju v poznem 19. stoletju začeli sestavljati inventurni popis muzejskega fonda prav z orožjem. Po številu, pestrosti in kakovosti primerkov je zbirka orožja Narodnega muzeja Slovenije najpomembnejša pri nas. Med gradivom izstopa več zaokroženih skupin: bodala, sablje, meči, starejše in novejše strelno orožje. Meč iz zgodnjega 15. stoletja iz struge Ljubljanice, plaščni oklep iz Nurnberga, pištola poprnica in samurajski oklep so samo nekateri izmed izjemnih primerkov, ki jih bomo spoznali, ko bomo šli po sledeh zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.

Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja so izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur, ki je največja tovrstna zbirka na Slovenskem in je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so Slovenskemu verskemu muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. Čaščenje deteta Jezusa je bilo razširjeno po evropskih  deželah predvsem v 17. in 18. stoletju, znanje izdelovanja takšnih voščenih figur pa se je prenašalo iz samostana v samostan. Kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, boste izvedeli v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.