Sledi časa

Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve.

Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Wikipedija, javna last

Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež.

Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PAM Zavod za urbanizem Maribor 17.stoletja-1989, TE 4/35.

Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija. In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna. V tokratnih Sledeh časa bomo skušali zarisati veliko bolj kompleksno sliko odnosa slovenske duhovščine do okupatorja in Osvobodilne fronte ter se spomnili tudi tistih, včasih pozabljenih duhovnikov, ki v nasprotju z odločitvijo vodstva ljubljanske škofije niso nastopili proti partizanskemu odporu, ampak so ga bolj ali manj aktivno podpirali ali pa vsaj ostajali nevtralni in skušali preprečiti bratomorni spopad. Pri tem nam bodo pomagali teolog in pisatelj Peter Kovačič Peršin ter zgodovinarja, dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete in dr. Egon Pelikan z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Po partizanskem mitingu v Prezidu septembra 1943, v ospredju verski referent XIV. divizije Jože Lampret, drugi duhovnik pa je domači župnik iz Prezida, Wikipedija, javna last

Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov.

In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj.

Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)