Sledi časa

Frančiškanska patra Roman in Angelik Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Pater Angelik se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, njegov mlajši brat Roman se je uveljavil kot karizmatičen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, življenje obeh pa zaznamuje pokončnost, ki ju je spravljala v težave tako pod italijansko in nemško okupacijo kot v povojni Jugoslaviji. Njuno zgodbo, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam že pred nekaj leti pomagali predstaviti teolog in publicist Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič in frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Na tokratno velikonočno nedeljo vas vabimo k ponovnemu poslušanju oddaje, ki skozi zgodbo dveh patrov osvetli pogosto spregledano delovanje nekaterih slovenskih duhovnikov med drugo svetovno vojno, ki ji ob 80. obletnici njenega konca posvečamo vrsto oddaj Sledi časa. 

Foto: pater Angelik in pater Roman, NUK

Pred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomočjo umetnostne zgodovinarke dr. Irene Mislej, ki je odraščala v Argentini, nato pa se preselila v Slovenijo in svoje življenje posvetila zgodbam naših izseljencev. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni tudi k poslušanju preteklih Sledi časa, v katerih je gostovala Irene Mislej: Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona in oddaje Glasovi svetov, kjer smo z njo prepotovali burno zgodovino Argentine: »Argentina je shizofrena, kaotična dežela«

foto: Janko Benigar z družino; Wikipedija, javna last (Diario Río Negro; Diario La Mañana del Neuquén; Sitio web de la Facultad de Turismo de la Universidad Nacional del comahue)

Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.
O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt