Srce bije za posel

Gost 13. epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Iztok Seljak, direktor avtomobilske korporacije Hidria, ki se je za elektrifikacijo odločila leta 2007, ko je Volkswagen v javnosti trdil, da je nikoli ne bo. Podjetje pospešuje vlaganja in proizvodnjo. Nevarnost v prihodnosti pa lahko poleg pomanjkanja kadrov predstavlja padec evropske konkurenčnosti.

Nada Drobne Popović, predsednica uprave naše največje energetske družbe PETROL razloži, kako bomo energetsko prestali zimo, kaj se torej dogaja na strani dobave plina, zavzame se za nujno potrebno s strani EU uvedeno kapico na ceno plina in elektrike, odgovarja na vprašanja o vojnem dobičkarstvu energetskih družb, o posledicah zgornje omejitve cen naftnih derivatov v času prejšnje vlade in o trenutni regulaciji marž; zariše prihodnost Petrola, vlaganja v zeleni prehod, pove tudi nekaj o sebi, ko ni v vlogi vodenja uprave.

Kapica oziroma zamejitev cen elektrike in plina je nujna, če želimo, da glavnina evropskega gospodarstva zimo preživi, je prepričana predsednica uprave Petrola Nada Drobne Popovič. »Bom iskrena, to da bodo države same reševale krizo ne more biti ustrezen mehanizem znotraj EU.« Potrebna je skupna, odločna odločitev v zvezi s cenami energentov na ravni Evropske unije, predvidena za konec oktobra. »EU bo morala najti vso pamet, moč in soglasje da bo sprejela kapico na elektriko in plin.«

V Petrolu ne nasprotujejo administrativni omejitvi marž v času aktualne vlade, a v isti sapi Drobne Popovičeva opozarja: »Kratkoročno je to lahko všečno, da so marže nizke, ampak dolgoročno je pametnejše slediti temu, kar energetske družbe moramo narediti.« To pa je pokrivanje stroškov, vzdrževanje infrastrukture in vlaganje v zeleni prehod. Kot posebej neugoden ukrep za Petrol predsednica uprave izpostavi dve regulaciji drobnoprodajnih cen naftnih derivatov v času prejšnje vlade, zaradi katerih je Petrol državi izstavil 110 milijonov evrov visok račun. Zdajšnji premier Robert Golob je že napovedal, da je Petrolov zahtevek neupravičen... in argument predsednice uprave: »To je bil pa ukrep, kjer smo mi 90 odstotkov časa delali minus. Ne le da nismo imeli dobička, vsak prodajni liter je bil prodan pod prodajno ceno goriva.« Na vprašanje ali zato zoper državo morebiti pripravljajo tožbo, pa spravljivo odgovarja: »Tako kot Petrol potrebuje državo, da sprejema pametne regulacije, potrebuje tudi država Petrol, da ima energetsko družbo, ki bo sposobna podpirati prebivalstvo in industrijo.«

Enzo Smrekar, glavni direktor podjetja Atlantic Droga Kolinska, podpredsednik za delikatesne namaze, Donat Mg in internacionalizacijo v Atlantic Grupi, odgovarja na vprašanja o prehranski in energetski draginji, inflaciji, izvozu, dodani vrednosti, zaposlenih, trajnosti, vodenju in avtentičnosti, o nekaj idejah iz koalicijske pogodbe in o športu (je tudi predsednik Smučarske zveze). O sebi pove, da je jutranji človek, zadostuje mu štiri do pet ur spanja, ob sedmih je na delovnem mestu, vendar nima rutinskega urnika. Ves čas je v življenjskem ritmu in miselnem toku, ki prepleta intenzivno poklicno in aktivno zasebno življenje. Zdajšnje poslovne pogoje v prehrambni panogi opiše kot popolno nevihto in pove, kako podjetje krmari skozi težke čase.

ELES je v lasti države. Prenosni operater skrbi, da električna energija od proizvajalcev pride do porabnikov, vpet je v omrežja sosednjih držav in evropski energetski sistem. Od leta 2013 je na njegovem čelu Aleksander Mervar, ki pojasnjuje, zakaj bomo šele po počitnicah deležni visokih zneskov na položnicah: »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih 2023 nekje 350-400 evrov.« Pove tudi, zakaj so cene nevzdržne in kako se bodo po njegovem umirile, nikdar pa ne več na ravneh, ki smo jih bili vajeni še pred letom dni.

Gost desete epizode podkasta Srce bije za posel je Aleksander Mervar, direktor podjetja ELES, ki je sistemski operater prenosnega električnega omrežja v Sloveniji.

»Mi sploh še nismo doživeli nobene električne draginje. Slovenski trgovci z elektriko so to pravočasno zakupili po nizkih cenah. Danes imamo v povprečju v Sloveniji še kar na položnicah znesek za elektriko okrog 55 evrov na megavatno uro.« Vendar se hitro približuje draginja. Trenutne cene niso vzdržne. Aleksander Mervar razloži, kako in v odvisnosti od česa se bodo gibale.

Tržne cene elektrike so določene na borzah. Velika večina naših trgovcev je elektriko zakupila pravočasno in za naprej, torej po prejšnjih nižjih cenah. Vendar se obdobje zakupa zdaj izteka. »Moja ocena je, da se te pogodbe za nazaj iztečejo (pa bom malo podaljšal) konec tretjega kvartala letošnjega leta. In potem bodo morali zakupiti na novo. Tu bi rad še nekaj povedal, ker se v javnosti napačno govori… Da imamo v Sloveniji tako nizke cene elektrike, je je večina iz slovenskih elektrarn. Zato HSE in GEN nista do danes ustvarjala ekstra profitov. Prodajala sta po zelo nizkih cenah, recimo lani maja,« razlaga Mervar, ki ELES vodi od 2013 in celo kariero posveča energetiki.

Vprašanje je seveda, kakšne bodo končne cene za gospodinjstva po izteku zakupov poceni elektrike. »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih leta 2023 nekje 350-400 evrov. Če pa upoštevamo stroškovne cene slovenske proizvodnje, ki vključuje zamortizirane elektrarne (cenovno odskakuje TEŠ), bi prišli za gospodinjstva (ne za industrijo) na 30-50% cene. Ponderirana stroškovna cena slovenskih elektrarn je nekje med 80 in 85 evrov/MWh.« Nekaj je sicer gledati letno bilanco, toda v elektroenergetiki so pomembne urne pozicije – in tu smo uvozno odvisni. Ne zagotavljamo namreč dovolj elektrike za vse potrebe vse ure v vseh dneh v letu. Zato bo vpliv borznih cen kupljene elektrike vedno »kvaril stroškovno ceno slovenskih elektrarn, ki je relativno nizka.« Mervar pove, da so se v zadnjem času podražili tudi vsi materiali in storitve. Dvakratno so poskočile cene tujih serviserjev za naprave v omrežju in vse to bo vplivalo tudi na stroškovne cene slovenskih elektrarn.

Evropska unija je zadnjih več kot 20 let gradila enotni energetski trg. Vojna v Ukrajini je cene energentov enormno podražila, a dvigi cen so se dogajali že mesece prej. »Stroški proizvodnje elektrike se pa niso podražili. Rad bi poudaril tole: veliko se je govorilo, da v Evropi obstaja neka formula za določanje cene. Te formule ni. Obstaja pa nekaj drugega – da se oblikujejo borzne cene po marginalnem proizvajalcu. Marginalni proizvajalec pa je tisti z najvišjimi stroški. Ker so cene plina in kuponov CO2 skočile, smo imeli najprej skok cen energentov lani od jeseni dalje. Težava je v tem, da določene države v EU niso vlagale v novo proizvodnjo, poraba se je pa v pokoronskem obdobju povečala. In potem so morali Nemci, pa tudi vsi ostali (tudi v Sloveniji smo nekaj ur več od povprečja obratovali s turbinami v Brestanici), zagnati plinske turbine. Na letnem nivoju sicer ni bilo groznega povečanja porabe plina. Problem je, da se je na urnih nivojih to podrlo. In prišlo je do visokega povpraševanja, na drugi strani pa ni bilo ponudbe. To je povzročilo prvi skok… Zraven pa stampedo rasti cene kuponov CO2 na, recimo, terminski borzi EEX v Leipzigu. Oboje skupaj je privedlo do 230 in še nekaj evrov/MWh – govorim o sami elektriki, ne o končni ceni. Zaznan je bil torej negativen trend. Potem je prišla še Ukrajina!«

Mervar sicer meni, da trenutnega stanja ne moremo predvidevati v neskončnosti. Konec vojne v Ukrajini bi povzročil padec trenutnih ravni cen. In to se po njegovem lahko zgodi 2024. Do takrat bo imela vlada kup težkih izzivov, najtežje pa bo industriji. Če industrija ne bi delala normalno, bi sledila odpuščanja in množica ranljivih odjemalcev bi se le povečevala. Kako blažiti stisko, je veliko vprašanje. Nekateri menijo, da lahko denar za blaženje posledic vzamemo kar energetskemu sektorju. Mervar pravi, da se moti, kdor meni, da je v naši energetiki veliko denarja in kaže na HSE, ki ima velike izgube s TEŠem.

Vlada je v treh letošnjih mesecih distributerjem, tudi ELESu, vzela prihodek iz omrežnine in tudi tako znižala zneske na položnicah. Eles je bil oškodovan za - takšna je ocena - 23,4 milijona evrov. V času covida 2020 je izgubil 34 milijonov in to so sredstva, ki se sicer namenjajo investicijam. Ena od njih pa je praktično končana. Slovenija s 150-milijonskim 400-kilovoltnim daljnovodom Cirkovce – Pince, zahtevnim energetskim objektom, dobiva povezavo z Madžarsko. ELES sodeluje tudi pri drugih, pogosto nagrajenih investicijah izgradnje pametnega omrežja, med projekti sta SINCRO.GRID in NEDO.

Znova, današnje cene elektrike niso vzdržne, vendar se bodo po Mervarjevih besedah dolgoročne vzdržne cene oblikovale pri 100, 110 evrih/MWh. Prišlo bo do množičnega dodatnega priklapljanja obnovljivih virov v sisteme, kar pomeni, da (dragih) plinskih elektrarn ne bo treba pogosto zaganjati. Nove jedrske elektrarne s svojimi stroškovnimi cenami bodo marginalne elektrarne. Nuklearna energija bo torej narekovala cene.

Slovenija je na prehodu v zelene, obnovljive vire energije. Trenutno na ELESovo omrežje v prej kot 10 letih ni mogoče priklopiti polja vetrnih ali polja sončnih elektrarn, postopki umeščanja v prostor so največja ovira za počasen prehod. Politika je odločila tudi, da bo treba zapreti TEŠ in izstopiti iz premoga, nekje okrog 2033. Kako nadomestiti dobro tretjino proizvodnje? »Najbolj kritično obdobje za Slovenijo je že od letos do dneva nove nuklearke ali do dneva, ko bo možno na tehnološko sprejemljiv in relativno ekonomičen način pretvarjati viške električne energije v zelen vodik, ga hraniti, transportirati in ponovno uporabljati.« Mervar ne zavida odločevalcem, ki zaenkrat načrtujejo izjemno velik 1100-megavatni drugi blok krške nuklearke. Sam jo podpira, ker so druge rešitve trenutno manj optimalne. Tehnologije elektrolize (pretvorbe viškov elektrike iz sonca ali vetra v zeleni vodik) so »pošastno drage«. Boji pa se tako močne nuklearke, raje bi videl, da bi Slovenija imela manjše, bolj obvladljive 500-megavatne modularne jedrske elektrarne, a te proizvajajo Rusi, Kitajci in Korejci. Podpira tudi, da se državljani glede drugega bloka JE Krško izrečejo na referendumu, pred tem pa se mu zdi nujno izobraževanje ljudi in zavedanje, da bo zeleni prehod, ki ga nekateri vidijo brez jedrske energije, dolgoročno zahteval svojo ceno. Ocenjuje, da je realno pričakovati izgradnjo drugega bloka šele okrog 2037, pred tem bo TEŠ nehal obratovati, tudi zaradi pomanjkanja lignita. V vmesnem času bi si lahko pomagali s postavitvijo plinskih turbin - takšnih, ki bi lahko v prihodnosti uporabljale zeleni vodik - na lokacijah Trbovlje, Velenje oziroma tam, kjer so visokonapetostni daljnovodi in je prenosno omrežje dovolj močno.

Direktor ELESa v podkastu Srce bije za posel izrazi tudi strahove in razloži posledice ob morebitnem embargu ali odklopu Evrope od ruskih energentov. O zdajšnjih razmerah reševanja rebusa zelenega prehoda in plačevanju visokih cen energije pravi: »Smo v situaciji, ko znanje ne bo dovolj. Bo sreča bolj pomembna.«

Mag. Aleksander Mervar je v karieri dobil štiri vabila za ministra v vladi, dve sta prišli v času vlade Janeza Drnovška. Ni ga mikalo. Če si enkrat minister, si težko zaposljiv. Poleg tega je plača nizka glede na odgovorno delo. Z Robertom Golobom, ki bo vodil prihodnjo vlado, sta bila tri leta sodelavca, skupaj sta naredila GEN-I. Nazadnje (od 2019) sta oblikovala konzorcij za pospešitev zelene preobrazbe slovenske energetike s pomočjo pametnih omrežij. O zdajšnji vladi nima pripomb, z njo je dobro sodeloval. V javnosti velja prepričanje, da je človek, ki dela z vsemi političnimi barvami: »Zato, ker sem za vsako vlado nekaj izračunal in naredil.« Pravi, da je služba pustila posledice na zdravju. Vendar prizna, da rad dela. Malo spi in zgodaj vstaja. Je član nekaj nadzornih svetov. Ne vozi še električnega avtomobila. Tesla mu ni pri srcu – zaradi dizajna.

Prisluhnite celotnemu pogovoru.

Lek sodi pod Novartisovo divizijo Sandoz. Zaposlenim ne štejejo ur, jih ne preverjajo, štejeta učinek in opravljeno delo. Zaupanje je ključno. Družba je čedalje bolj inovativna in prilagojena na pričakovanja mlajših generacij. Med sodelavce je pripravljena vključiti tudi begunce iz Ukrajine. Izpad zaradi vojne pomeni okrog 10% Lekove prodaje. O negotovostih v poslovnem okolju, zaposlenih, inoviranju, prihodnosti Sandoza, antibiotikov, bioloških in inovativnih zdravil, o polnjenju in pakiranju cepiva proti covidu in marsičem – s predsednikom Lekove uprave mag. Robertom Ljoljom.

Robert Ljoljo, od septembra 2019 predsednik uprave farmacevtske družbe Lek, je gost devete epizode podkasta Srce bije za posel.

Lek je od 2002/2003 del švicarskega Novartisa, ta je v lasti številnih malih in institucionalnih delničarjev, iz Švice, Velike Britanije, Združenih držav, Nemčije itd. Novartis beleži okrog 50 milijard dolarjev prodaje, Lek dobrih 1,2 milijarde evrov. Novartis odločno obsoja vojno v Ukrajini, naš pogovor začne mag. Robert Ljoljo. Izpostavljenost Leka na ruskem in ukrajinskem trgu je zmerna, delež prodaje tam znaša slabih 10%. Novartis, ki na teh trgih skrbi za svoje zaposlene in Ukrajini donira zdravila ter denarno pomoč, je v Rusiji prekinil marketinške dejavnosti in nova vlaganja. Kratkoročni vpliv bo relativno obvladljiv. Nihče pa si ne želi, da bi konflikt trajal.

Ena od gospodarskih posledic vojne so visoke cene energije. Lekovo poslovanje je bolj kot od drugih energentov odvisno od električne energije, ki predstavlja manj kot dva odstotka stroškov. Bolj zaskrbljujoč je strošek vhodnih surovin, zlasti materiala, ki prihaja iz Kitajske in Indije, cene na borzah so močno poskočile.

Ali Lek s prihodom ukrajinskih beguncev vidi priložnost za razvoj? »Bili bi absolutno veseli, če bi jim lahko omogočali vključevanje v naše procese. Sprejeli smo odločitev, da bomo na naših razpisih pregledali, za katera delovna mesta »preživimo« brez začetnega znanja slovenskega jezika in tem ljudem ponudimo delovna mesta in izobraževanja za slovenski jezik. V naših oglasih bomo to opredelili. To je pomembna gesta podpore,« razlaga prvi mož Robert Ljoljo, ki je v podjetju od študentskih let.

Bitka za talente je neizprosna in to občutijo tudi v Leku, kjer imajo že 5500 sodelavcev, v zadnjih dveh epidemičnih letih so jih zaposlili tisoč. Večinoma iščejo visoko izobražene, motivirane kadre. Pomemben je cel ekosistem pogojev, od dobrega izobraževalnega sistema, davčnega okolja do spodbud za raziskave in razvoj. G. Ljoljo je zadovoljen s spremembami na dohodninskem področju. Misli, da bodo perspektiven kader lahko zadržali doma. Želijo pa si pridobiti še sodelavce iz tujine.

Pravi, da ne beležijo veliko odhodov iz podjetja in da pogosto od zunaj dobijo pozitivno povratno informacijo o poslovni kulturi v Leku. Z nastopom epidemije so takoj uvedli delo od doma, od zaposlenih ne zahtevajo poročil in ne merijo delovnega časa. Proces temelji na zaupanju. »Velika večina zaposlenih ima ustrezno stopnjo samozavedanja. Mi jih opolnomočimo, rečemo: to so vaši cilji. Skupaj se cilji definirajo tudi na ravni timov. To je kultura, ki jo hočemo gojiti«, je tudi kultura, ki jo močno spodbuja Novartis, zlasti od prihoda Vasanta Narasimhana.

Lek je v zadnjih treh letih naredil pomemben premik od podjetja »generikov« do farmacevta, ki se ukvarja z inovativnimi zdravili. V njem so vse divizije, značilne za Novartis: generiki, biološka zdravila, inovativna zdravila, radioliganti. Novartis je lani napovedal ponovni pregled, ki bi pokazal, kaj storiti z divizijo Sandoz. Odprte so vse možnosti, od prodaje, spin-offa ali zadržanja. Kaj pa to pomeni za Lek, če je del skupine Sandoz (v Ljubljani je tudi Sandozev razvojni center), obenem pa vedno bolj prisoten pri inovativnih zdravilih, ki so osrednji del Novartisovega razvoja? »O posledicah za Lek vam težko govorim, ker ne vem, kakšna bo končna odločitev. Smo še zelo zgodaj v tem procesu. V tem trenutku se še niso začele ustrezne finančne ocene, da bi se lahko odločitve sprejele. Vkolikor bi do neke prodaje prišlo, bomo najverjetneje videli del Leka, ki bo Sandoz in del, ki bo za inovativna zdravila.«

 

Več v podkastu Srce bije za posel.

Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu. Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta.

Gostja osme epizode podkasta Srce bije za posel je Sonja Gole.

Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu.  Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta.

Sonja Gole je v skoraj 26 letnem vodenju Adrie Mobil presegla številne krize: propad Adrie Caravana,  iskanje novih trgov v 90-ih, finančno krizo 2008, reševanje Adrie Mobil prek slabe banke, kriminalistično preiskavo ter pandemijo, ki se prav zdaj izteka. Zdi se, da je vseskozi nekakšna krizna managerka. Na vprašanje kdaj ji je bilo najtežje, katera kriza jo je najbolj prizadela, odgovori: »Najbolj hudo mi je takrat, ko  gre vse odlično. Zakaj? Ko je vsega v izobilju in smo vsi prepričani, da ne more iti nič narobe, se moramo zavedati, da bo kriza zagotovo prišla in če nanjo nismo pripravljeni, bomo bistveno bolj ranljivi.«

Čeprav se zdravstvena kriza s Covidom počasi izteka, je Sonja Gole nad prihodnostjo zaskrbljena. Ne nad prihodnostjo Adrie Mobil, ampak okolja in sveta.  Kot pravi, je gospodarstvo pregreto, povpraševanje pa pretirano, soočamo se s pomanjkanjem surovin in nizkimi obrestnimi merami, denar na računih izgublja vrednost in s tem pospešuje potrošnjo, hkrati pa se soočamo še z zahtevnim političnim konfliktom med Rusijo, ZDA, Kitajsko. Ukrajina kot mala država po njenem mnenju sicer na svetovnem zemljevidu nima velike teže, ima pa vsekakor veliko politično težo, če predsedniki držav ne bodo znali zbrati dovolj razuma za umiritev političnih napetosti. V tem primeru, nam, kot pravi, sledi ena večjih kriz.

Adria Mobil je od leta 2017 lastniško v rokah francoske družbe Trigano. Gre za enega izmed največjih proizvajalec avtodomov, prikolic in vanov v Evropski Uniji. Sonja Gole priznava, da ob prenosu lastništva ni bila navdušena, vendar, kot poudarja, večinskega  lastnika spoštuje in z njim korektno sodeluje. »To sodelovanje prinaša številne sinergije, predvsem na nabavnem področju. Na številnih drugih pa smo si uspeli zagotoviti samostojnost, neodvisnost, pa tudi ohranitev poslovnega modela Adrie, ki je drugačen od poslovnih praks ostalih družb v Triganoju. Prav ta avtonomnost nam zagotavlja, da sledimo svojim inovacijam in svojim tržnim pristopom in na to smo zelo ponosni,« še pravi Sonja Gole.

Tudi sama je lastniško vpletena v Adrio Mobil, je namreč največja, nekaj manj kot 8 odstotna posamična lastnica v tej novomeški družbi. Trigano ima pravico, da njen delež odkupi do leta 2024. Pa bo ta delež v prihodnje prodala? »Če bom morala, bom,« je kratka.

Pred dnevi so ji nadzorniki podelili nov 4 letni mandat, že zdaj pa vse mlade poziva: »Mlajša generacija je prihodnost, zato jo pozivam, naj vzame stvari v svoje roke, naj pokaže pogum, sposobnosti in znanje in uspeh bo zagotovo prišel.«

Generalna direktorica Adrie Mobil je v širši javnosti znana kot deloholičarka v žlahtnem pomenu te besede. Prva pride v službo in zadnja gre, sodelavci so navajeni, da jo lahko za vsako zadevo povprašajo v njeni pisarni. Ne glede na to njeno značajsko lastnost pa je posel Adrie Mobil usmerjen izključno v preživljanje prostega časa: proizvodnja prikolic, avtodomov in vanov. Trg produktov za prosti čas se je v zadnjih letih pomembno spremenil, pravi Sonja Gole: »Prikolice so namreč od leta 2016 počasi izgubljale vodilno vlogo, prevzemali so jo avtodomi in vani. Epidemija pa je razmere spet obrnila na glavo in vse več je kupcev, ki se zanimajo za nakup prikolic. Adria Mobil je ta novi trend uspešno izkoristila: z razvojem, designom in kakovostjo prikolic smo uspeli povečati svoj tržni delež s 6 na 9 odstotkov, kar je neverjetna rast tržnega deleža. S tem smo kompenzirali pomanjkanje baznih vozil, nujnih za avtodome, in tako zadržali delovna mesta vseh zaposlenih.«

Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc. Med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. Vmes pravi tudi, da pri nas ne vidi hude revščine, imamo pa nekaj revščine v glavah.

Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc.

Alenka Žnidaršič Kranjc je med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. V pogovoru večkrat omeni lasten strah pred delom od doma in izrazi nezadovoljstvo ob pogledu na v splošnem spremenjen, zmehčan odnos do dela, kar daje slutiti, da je kapitalsko najmočnejša finančnica v državi izjemno delovno disciplinirana. Na del njenega posla pa, tako kot na druge delodajalce v državi, vpliva pomanjkanje ljudi, ki bi jih lahko zaposlili.

Trend na zahodu je, da zaposleni zahtevajo višje plače, drugačne urnike in načine dela (precej tudi od doma). Zahtevam glede višjih plač se pridružujejo tudi slovenski sindikati, najsi gre za dvig minimalne ali drugih plač. Rastejo cene življenjskih potrebščin. Gostja meni, da je inflacija okrog petih odstotkov že na nevarnem območju in to kaže, da je nimamo pod nadzorom.  Kapital, pravi, pa v inflaciji ne izgublja, ker si izmišlja nove prodajne metode. »V tej igri številk bomo končali tam, kjer smo začeli, to je moje videnje vsega skupaj.« Na drugi strani se že več kot leto soočamo s pomanjkanjem ponudbe. »Ni ponudbe za vse, kar bi želeli kupiti… A je to mehanizem kapitala, da umetno ustvarja to krizo? Mislim, da pravega pregleda nad vsem skupaj nima nihče.«

Oba dela njenega osnovnega posla, zavarovalništvo in pokojninska družba, ki v Sloveniji upravlja več kot 350 milijonov evrov, sta uspešna.

Iz Prve osebne zavarovalnice so oktobra oddelili Prvo pokojninsko družbo. Ta pri nas upravlja 350 milijonov evrov. Ali je kdaj slišala zanesljivo pojasnilo, zakaj država bolj ne spodbuja varčevanja v drugem in tretjem stebru, na Hrvaškem so vplačila v drugi steber namreč obvezna? Najpomembnejši ugovor najde na strani sindikatov in politike. Sindikati so po njenem navajeni na socialne transferje, pa mislijo, da se je lažje boriti na prvem stebru kot na drugem ali tretjem; podjetja tudi niso pristaši dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker radi vplačujejo najnižje prispevke: »Rekla bi, da lažje stisneš državo pri obveznih dvigih pokojnin,  kot pa da vsako podjetje nekaj prispeva zraven. Tega ni nikoli nihče posvojil. Politika si tu ne želi ustvarjati novih konfliktov. Rekla bi, da je to to.« Prizna, da se tudi upravljavci pokojninskih skladov med sabo ne poenotijo glede »filozofije«: »A veste, vsi relativno dobro živimo, imamo relativno dobre dobičke, kapitalska ustreznost v pokojninskem delu je OK, pač, mislim, da so to zdaj postale udobne službe.« Pokojninski vzajemci so pri nas dovolj trden in dober posel.

Alenka Žnidaršič Kranjc in njeni trije otroci so tudi lastniki družbe Deos, ki združuje osem  domov za starejše s koncesijo, vključenih v javno mrežo domov. Pravi, da je njihov cilj nuditi dva tisoč postelj, več ni smiselno. Gradili bodo nov dom v Kopru. Ponujajo oskrbo na domu, dobiček (2020 je znašal milijon tristo tisoč evrov) pa vlagajo v širitev in posodobitve. Računsko sodišče je v svoji reviziji leta 2019 zaključilo: Ministrstvo s pravno ureditvijo ni zagotovilo enake obravnave uporabnikov storitev v domovih za starejše, saj so cene oskrbe pri koncesionarjih za skoraj 28 odstotkov višje od cen oskrbe pri javnih zavodih, poleg tega pa se cene v domovih za starejše oblikujejo neodvisno od dejanskih stroškov oskrbe. In kako dr. Žnidaršič Kranjc odgovarja na poziv društev, kot je Srebrna nit, da bi bilo treba omejiti plačilo hotelskega dela cene v domovih s koncesijo, saj starostniki v njih plačujejo lastniku doma za investicijo (njegove kredite, amortizacijo) in so tako diskriminirani v primerjavi z oskrbovanci v javnih domovih? »Biserka Marolt Meden je bila dolgo direktorica neke bolnišnice, tako da ve, o čem govori. Ampak vprašanja so napačna. Temeljno vprašanje je, zakaj javni domovi ne zaračunajo svojim stanovalcem popolne cene. Zakaj ne zaračunajo stroškov financiranja objektov? Zakaj so domovi od države, če rečem, podarjeni in nimajo amortizacije v stroških, ki jih zaračunajo svojim zavarovancem? Dalje, če se je država odločila, da bo to počela prek zasebnikov, zakaj potem nam ne subvencionira enakega dela cene, pa bi bile cene poenotene? Se pravi, zakaj je polovica varovancev v Sloveniji v boljšem položaju kot druga polovica, je stvar odločitve države, ki to lahko uravna. Obstaja več variant za to reševanje. Drugo vprašanje je, ali omejiti ceno hotelskega dela? Mi imamo na vsakega varovanca 45 kvadratnih metrov stanovanjske površine. Javni domovi jih nimajo. Tudi s tega vidika je treba upoštevati, da je to nadstandard. Imamo pa v osnovi prenizke pokojnine, da bi si starostniki lahko to sami financirali. Obenem imamo  s strani otrok, sorodnikov negativno stališče do tega, da bi starostniki začeli trošiti svoje premoženje, da bi plačali za domove ali pa da bi jim oni pomagali pri tem. Mi smo v nekem začaranem krogu. Nekih stvari se ne želimo do konca dogovoriti. Mi imamo stanje v domovih, kar se tiče standardov, enako kot pri Avstrijcih, so pa naši domovi pol cenejši.«

Tako v javnih domovih kot v Deosu 70% zaposlenih prejema minimalno plačo – po kolektivni pogodbi za javni sektor. Prava težava pa je pomanjkanje kadrov. Okno za uvoz iz držav nekdanje Jugoslavije je zaprto. Tu je še težava pridobivanja delovnih dovoljenj za tujce. Potrebovali pa bi dva tisoč ljudi za delo s starostniki, manjkajo tudi medicinske sestre. Brez dodatnih spodbud ne bo šlo.

Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.

»Eden ključnih ljudi iz Caterpillarja je prišel v Teslo in rekel: Fantje, če hočete dobro meriti, je za to samo ena firma na svetu!« v šesti epizodi podkasta Srce bije za posel pripoveduje dr. Jure Knez, soustanovitelj in večinski lastnik tehnološkega podjetja Dewesoft v Trbovljah (s 16 podružnicami po svetu). Dewesoft izdeluje programsko opremo za merjenje in merilne instrumente za avtomobilsko, vesoljsko in drugo industrijo. Rešitve ali izdelek dobavijo v dveh do treh mesecih, kar je zelo hitro. Podjetje raste in zaposluje ves čas, tudi v krizi, ki jo med drugim občuti tako, da po svetu išče še 250 manjkajočih komponent. Redno zaposleni imajo tudi možnost kupiti lastniški delež. Zaposleni so dobro nagrajeni. O meritvah, poslovanju, kadrih, lastništvu, gospodarski politiki in marsičem – prisluhnite v pogovoru z Juretom Knezom.

Gost šeste epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Jure Knez, večinski lastnik podjetja Dewesoft, »ene firme na svetu«.

Dewesoft, 21 let staro podjetje, ki zaposluje med 260 in 270 ljudi, izdeluje programsko opremo za merjenje in merilne instrumente za avtomobilsko, vesoljsko in drugo industrijo. Rešitve ali izdelek dobavijo v dveh do treh mesecih, kar je zelo hitro. Podjetje raste in zaposluje ves čas, tudi v krizi, ki jo med drugim občuti tako, da po svetu išče še 250 manjkajočih komponent. Redno zaposleni imajo tudi možnost kupiti lastniški delež. Zaposleni so dobro nagrajeni. O meritvah, poslovanju, kadrih, lastništvu, gospodarski politiki in marsičem – prisluhnite v pogovoru z Juretom Knezom.

Blaž Brodnjak, prvi človek Skupine NLB, ki se širi na Balkanu, v peti epizodi podkasta Srce bije za posel odkritosrčno govori tako o banki, inflaciji, zelenem prehodu in poslovnih priložnostih kot o razočaranjih nad političnimi odločevalci, Banko Slovenije ali tistimi, ki zavračajo pridobitve sodobne medicine.

Prvi mož Skupine NLB Blaž Brodnjak je gost pete epizode podkasta Srce bije za posel

Skupina Nova ljubljanska banka je v prvih devetih mesecih letos ob skoraj 500 milijonih evrov čistih prilivov ustvarila 206 milijonov dobička. Veliko zgodbo ustvarja na Balkanu, zlasti z zadnjim prevzemom srbske Komercijalne banke, v ogrlici držav pa ji manjka Hrvaška. Razumljivo, tamkajšnja sodišča v primerih hrvaških varčevalcev v nekdanji LB od 2008 razsojajo, kot da je NLB pravna naslednica LB, čeprav to po našem ustavnem zakonu ni. Prvi mož NLB si želi vstopa na hrvaški trg, do katerega mu politika, ki naj bi reševala odprta vprašanja s sosedo, še ni pomagala. »Verjamem, da so bančne marže tam relativno visoke in bi NLB lahko delovala kot neke vrste korektiv - ne da ruši konkurenčno okolje, ampak pripelje resno dodano vrednost,« razlaga Brodnjak. Slovenska (in tuja) podjetja bi tako imela podporo banke na vseh trgih nekdanje Jugoslavije, kjer spet nastopajo čedalje bolj pogumno.

Skupina NLB je med tremi največjimi na vseh trgih, kjer je prisotna, to je v šestih državah. »Ne boste našli veliko drugih podjetij v regiji, ki imajo podoben tržni položaj. Gre za sistemsko pomembno regijsko institucijo v strateški panogi v bankocentričnem gospodarskem modelu in seveda razpolagamo z enormnim informacijskim kapitalom na eni strani, na drugi pa imamo dostop do zelo velikega števila gospodinjstev z našimi rešitvami,« pojasnjuje Blaž Brodnjak, ki se pohvali s pridobivanjem tržnih deležev na praktično vseh segmentih.

V Sloveniji se sicer krepi konkurenca, ki (v primeru OTP in AIK) kupuje manjše banke in jih konsolidira. Enako utegne storiti NLB, ki tudi zato (da pride do svežega kapitala, so pa še drugi razlogi) prodaja NLB Sklade. Poslovanje skladov bo sicer še potekalo prek NLB-jevih okenc oziroma kanalov.

Banka tudi nadaljuje krčenje stroškov in zasleduje trajnostne vidike (te pričakuje tudi od svojih strank, podjetij). Zato bo v prihodnosti zapustila prostore v Ravnikarjevi stolpnici TR2 na Trgu republike, stavba je bila sicer zgrajena za politični vrh, postala pa je »neposrečen simbol NLB-ja v zadnjih 15 letih. Tu bi moral sedeti predsednik vlade in sprejemati državnike iz vsega sveta,« pravi Brodnjak. NLB ima trenutno prostore v šestih zgradbah v Ljubljani, v prihodnje bo prisotna v »zgradbi in pol«, čez leta pa bi lahko petsto zaposlenih delalo od doma. Trenutno pa banka, ki se korenito digitalno transformira, išče zlasti podatkovne razvijalce in analitike. V Beogradu ima razvojni kompetenčni center, iz dveh razlogov: Slovenija ne izobrazi dovolj strokovnjakov in Srbija jih ugodneje obdavči.

Obdavčitev dela je zanj doma povsem nekonkurenčna. Organizacije Gospodarskega kroga (minister za gospodarstvo to deli z njimi) izražajo globoko razočaranje zaradi umika razvojne kapice iz zakonodajnih predlogov. Po Brodnjakovem mnenju je jasno: edini legitimni nacionalni interes (glede na to, da Slovenija 80% BDP izvozi) je mednarodna konkurenčnost države. Ukrepi bi zato morali biti: davčno spodbudna delovna obdavčitev, razvoj domačega kapitalskega trga (da ne bi bilo treba toliko podjetij prodati multinacionalkam), pokojninska reforma in naložbeni pokojninski skladi, sodoben izobraževalni sistem. »Mi se ukvarjamo s tem, kako bomo delili ustvarjeno, namesto da bi se pogovarjali o tem, kako bomo ustvarili bistveno več in potem tudi delili bistveno več. To je ena razvojna paradigma, ki nam manjka. V politiki smo se zaplezali in se ukvarjamo samo z oblastjo in tem, kdo bo pobral tistih 20 milijonov denarnega toka iz ene sistemske družbe, namesto da bi skupaj ustvarili tri milijarde več na leto.« Izraz »dežela izgubljenih priložnosti« pa se nanaša zlasti na minulo desetletje, v katerem so nas okoliške države prehitele v konkurenčnosti.

Več v podkastu Srce bije za posel.

Tone Strnad prostodušno govori o trgovskem in farmacevtskem poslu, ne brani se niti refleksije o družbenih in političnih razmerah. Prepričan je, da ima njegovo podjetje veliko prednost v ljudeh, ki jih zaposluje. Za nakup Medisa, ki ga je ustanovil 1989, se praktično vsak teden zanima kakšen finančni sklad.

Zakaj se ni podal v nabave zaščitne opreme, če so se s tem ukvarjali že hmeljarji in dobavitelji šolskih potrebščin? »Saj ste videli po televiziji, zakaj ne.« Poročila o sumih korupcije pri dobavah, ki jim delno pritrjuje tudi Računsko sodišče, so na ulice privabile protestnike. V zadnjih dneh pa še drugačne proteste – proti pogoju PCT. Njihov skupni imenovalec je razočaranje nad vlado, ki ga deli tudi Strnad: »Mene jezi celotna situacija. Vse se zateguje. Nikoli prej v Sloveniji nisem videl robokopov, kot jim rečemo. Prvič sem jih videl v času te vlade. In me res boli. Na ta način spodbujajo nasilje. To ni preventiva, to je podžiganje najnižjih strasti. To me pa res jezi.« Več v podkastu.

Gost četrte epizode podkasta Srce bije za posel je Tone Strnad, lastnik družbe Medis.

Tone Strnad prostodušno govori o trgovskem in farmacevtskem poslu, ne brani se niti refleksije o družbenih in političnih razmerah. Prepričan je, da ima njegovo podjetje veliko prednost v ljudeh, ki jih zaposluje. Za nakup Medisa, ki ga je ustanovil 1989, se praktično vsak teden zanima kakšen finančni sklad.
Zakaj se ni podal v nabave zaščitne opreme, če so se s tem ukvarjali že hmeljarji in dobavitelji šolskih potrebščin? »Saj ste videli po televiziji, zakaj ne.« Poročila o sumih korupcije pri dobavah, ki jim delno pritrjuje tudi Računsko sodišče, so na ulice privabile protestnike. V zadnjih dneh pa še drugačne proteste – proti pogoju PCT. Njihov skupni imenovalec je razočaranje nad vlado, ki ga deli tudi Strnad: »Mene jezi celotna situacija. Vse se zateguje. Nikoli prej v Sloveniji nisem videl robokopov, kot jim rečemo. Prvič sem jih videl v času te vlade. In me res boli. Na ta način spodbujajo nasilje. To ni preventiva, to je podžiganje najnižjih strasti. To me pa res jezi.« Več v podkastu.