Robert Ljoljo, od septembra 2019 predsednik uprave farmacevtske družbe Lek, je gost devete epizode podkasta Srce bije za posel.

Lek je od 2002/2003 del švicarskega Novartisa, ta je v lasti številnih malih in institucionalnih delničarjev, iz Švice, Velike Britanije, Združenih držav, Nemčije itd. Novartis beleži okrog 50 milijard dolarjev prodaje, Lek dobrih 1,2 milijarde evrov. Novartis odločno obsoja vojno v Ukrajini, naš pogovor začne mag. Robert Ljoljo. Izpostavljenost Leka na ruskem in ukrajinskem trgu je zmerna, delež prodaje tam znaša slabih 10%. Novartis, ki na teh trgih skrbi za svoje zaposlene in Ukrajini donira zdravila ter denarno pomoč, je v Rusiji prekinil marketinške dejavnosti in nova vlaganja. Kratkoročni vpliv bo relativno obvladljiv. Nihče pa si ne želi, da bi konflikt trajal.

Ena od gospodarskih posledic vojne so visoke cene energije. Lekovo poslovanje je bolj kot od drugih energentov odvisno od električne energije, ki predstavlja manj kot dva odstotka stroškov. Bolj zaskrbljujoč je strošek vhodnih surovin, zlasti materiala, ki prihaja iz Kitajske in Indije, cene na borzah so močno poskočile.

Ali Lek s prihodom ukrajinskih beguncev vidi priložnost za razvoj? »Bili bi absolutno veseli, če bi jim lahko omogočali vključevanje v naše procese. Sprejeli smo odločitev, da bomo na naših razpisih pregledali, za katera delovna mesta »preživimo« brez začetnega znanja slovenskega jezika in tem ljudem ponudimo delovna mesta in izobraževanja za slovenski jezik. V naših oglasih bomo to opredelili. To je pomembna gesta podpore,« razlaga prvi mož Robert Ljoljo, ki je v podjetju od študentskih let.

Bitka za talente je neizprosna in to občutijo tudi v Leku, kjer imajo že 5500 sodelavcev, v zadnjih dveh epidemičnih letih so jih zaposlili tisoč. Večinoma iščejo visoko izobražene, motivirane kadre. Pomemben je cel ekosistem pogojev, od dobrega izobraževalnega sistema, davčnega okolja do spodbud za raziskave in razvoj. G. Ljoljo je zadovoljen s spremembami na dohodninskem področju. Misli, da bodo perspektiven kader lahko zadržali doma. Želijo pa si pridobiti še sodelavce iz tujine.

Pravi, da ne beležijo veliko odhodov iz podjetja in da pogosto od zunaj dobijo pozitivno povratno informacijo o poslovni kulturi v Leku. Z nastopom epidemije so takoj uvedli delo od doma, od zaposlenih ne zahtevajo poročil in ne merijo delovnega časa. Proces temelji na zaupanju. »Velika večina zaposlenih ima ustrezno stopnjo samozavedanja. Mi jih opolnomočimo, rečemo: to so vaši cilji. Skupaj se cilji definirajo tudi na ravni timov. To je kultura, ki jo hočemo gojiti«, je tudi kultura, ki jo močno spodbuja Novartis, zlasti od prihoda Vasanta Narasimhana.

Lek je v zadnjih treh letih naredil pomemben premik od podjetja »generikov« do farmacevta, ki se ukvarja z inovativnimi zdravili. V njem so vse divizije, značilne za Novartis: generiki, biološka zdravila, inovativna zdravila, radioliganti. Novartis je lani napovedal ponovni pregled, ki bi pokazal, kaj storiti z divizijo Sandoz. Odprte so vse možnosti, od prodaje, spin-offa ali zadržanja. Kaj pa to pomeni za Lek, če je del skupine Sandoz (v Ljubljani je tudi Sandozev razvojni center), obenem pa vedno bolj prisoten pri inovativnih zdravilih, ki so osrednji del Novartisovega razvoja? »O posledicah za Lek vam težko govorim, ker ne vem, kakšna bo končna odločitev. Smo še zelo zgodaj v tem procesu. V tem trenutku se še niso začele ustrezne finančne ocene, da bi se lahko odločitve sprejele. Vkolikor bi do neke prodaje prišlo, bomo najverjetneje videli del Leka, ki bo Sandoz in del, ki bo za inovativna zdravila.«

Več v podkastu Srce bije za posel.

Gostja osme epizode podkasta Srce bije za posel je Sonja Gole.

Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu.  Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta.

Sonja Gole je v skoraj 26 letnem vodenju Adrie Mobil presegla številne krize: propad Adrie Caravana,  iskanje novih trgov v 90-ih, finančno krizo 2008, reševanje Adrie Mobil prek slabe banke, kriminalistično preiskavo ter pandemijo, ki se prav zdaj izteka. Zdi se, da je vseskozi nekakšna krizna managerka. Na vprašanje kdaj ji je bilo najtežje, katera kriza jo je najbolj prizadela, odgovori: »Najbolj hudo mi je takrat, ko  gre vse odlično. Zakaj? Ko je vsega v izobilju in smo vsi prepričani, da ne more iti nič narobe, se moramo zavedati, da bo kriza zagotovo prišla in če nanjo nismo pripravljeni, bomo bistveno bolj ranljivi.«

Čeprav se zdravstvena kriza s Covidom počasi izteka, je Sonja Gole nad prihodnostjo zaskrbljena. Ne nad prihodnostjo Adrie Mobil, ampak okolja in sveta.  Kot pravi, je gospodarstvo pregreto, povpraševanje pa pretirano, soočamo se s pomanjkanjem surovin in nizkimi obrestnimi merami, denar na računih izgublja vrednost in s tem pospešuje potrošnjo, hkrati pa se soočamo še z zahtevnim političnim konfliktom med Rusijo, ZDA, Kitajsko. Ukrajina kot mala država po njenem mnenju sicer na svetovnem zemljevidu nima velike teže, ima pa vsekakor veliko politično težo, če predsedniki držav ne bodo znali zbrati dovolj razuma za umiritev političnih napetosti. V tem primeru, nam, kot pravi, sledi ena večjih kriz.

Adria Mobil je od leta 2017 lastniško v rokah francoske družbe Trigano. Gre za enega izmed največjih proizvajalec avtodomov, prikolic in vanov v Evropski Uniji. Sonja Gole priznava, da ob prenosu lastništva ni bila navdušena, vendar, kot poudarja, večinskega  lastnika spoštuje in z njim korektno sodeluje. »To sodelovanje prinaša številne sinergije, predvsem na nabavnem področju. Na številnih drugih pa smo si uspeli zagotoviti samostojnost, neodvisnost, pa tudi ohranitev poslovnega modela Adrie, ki je drugačen od poslovnih praks ostalih družb v Triganoju. Prav ta avtonomnost nam zagotavlja, da sledimo svojim inovacijam in svojim tržnim pristopom in na to smo zelo ponosni,« še pravi Sonja Gole.

Tudi sama je lastniško vpletena v Adrio Mobil, je namreč največja, nekaj manj kot 8 odstotna posamična lastnica v tej novomeški družbi. Trigano ima pravico, da njen delež odkupi do leta 2024. Pa bo ta delež v prihodnje prodala? »Če bom morala, bom,« je kratka.

Pred dnevi so ji nadzorniki podelili nov 4 letni mandat, že zdaj pa vse mlade poziva: »Mlajša generacija je prihodnost, zato jo pozivam, naj vzame stvari v svoje roke, naj pokaže pogum, sposobnosti in znanje in uspeh bo zagotovo prišel.«

Generalna direktorica Adrie Mobil je v širši javnosti znana kot deloholičarka v žlahtnem pomenu te besede. Prva pride v službo in zadnja gre, sodelavci so navajeni, da jo lahko za vsako zadevo povprašajo v njeni pisarni. Ne glede na to njeno značajsko lastnost pa je posel Adrie Mobil usmerjen izključno v preživljanje prostega časa: proizvodnja prikolic, avtodomov in vanov. Trg produktov za prosti čas se je v zadnjih letih pomembno spremenil, pravi Sonja Gole: »Prikolice so namreč od leta 2016 počasi izgubljale vodilno vlogo, prevzemali so jo avtodomi in vani. Epidemija pa je razmere spet obrnila na glavo in vse več je kupcev, ki se zanimajo za nakup prikolic. Adria Mobil je ta novi trend uspešno izkoristila: z razvojem, designom in kakovostjo prikolic smo uspeli povečati svoj tržni delež s 6 na 9 odstotkov, kar je neverjetna rast tržnega deleža. S tem smo kompenzirali pomanjkanje baznih vozil, nujnih za avtodome, in tako zadržali delovna mesta vseh zaposlenih.«

Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc.

Alenka Žnidaršič Kranjc je med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. V pogovoru večkrat omeni lasten strah pred delom od doma in izrazi nezadovoljstvo ob pogledu na v splošnem spremenjen, zmehčan odnos do dela, kar daje slutiti, da je kapitalsko najmočnejša finančnica v državi izjemno delovno disciplinirana. Na del njenega posla pa, tako kot na druge delodajalce v državi, vpliva pomanjkanje ljudi, ki bi jih lahko zaposlili.

Trend na zahodu je, da zaposleni zahtevajo višje plače, drugačne urnike in načine dela (precej tudi od doma). Zahtevam glede višjih plač se pridružujejo tudi slovenski sindikati, najsi gre za dvig minimalne ali drugih plač. Rastejo cene življenjskih potrebščin. Gostja meni, da je inflacija okrog petih odstotkov že na nevarnem območju in to kaže, da je nimamo pod nadzorom.  Kapital, pravi, pa v inflaciji ne izgublja, ker si izmišlja nove prodajne metode. »V tej igri številk bomo končali tam, kjer smo začeli, to je moje videnje vsega skupaj.« Na drugi strani se že več kot leto soočamo s pomanjkanjem ponudbe. »Ni ponudbe za vse, kar bi želeli kupiti… A je to mehanizem kapitala, da umetno ustvarja to krizo? Mislim, da pravega pregleda nad vsem skupaj nima nihče.«

Oba dela njenega osnovnega posla, zavarovalništvo in pokojninska družba, ki v Sloveniji upravlja več kot 350 milijonov evrov, sta uspešna.

Iz Prve osebne zavarovalnice so oktobra oddelili Prvo pokojninsko družbo. Ta pri nas upravlja 350 milijonov evrov. Ali je kdaj slišala zanesljivo pojasnilo, zakaj država bolj ne spodbuja varčevanja v drugem in tretjem stebru, na Hrvaškem so vplačila v drugi steber namreč obvezna? Najpomembnejši ugovor najde na strani sindikatov in politike. Sindikati so po njenem navajeni na socialne transferje, pa mislijo, da se je lažje boriti na prvem stebru kot na drugem ali tretjem; podjetja tudi niso pristaši dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker radi vplačujejo najnižje prispevke: »Rekla bi, da lažje stisneš državo pri obveznih dvigih pokojnin,  kot pa da vsako podjetje nekaj prispeva zraven. Tega ni nikoli nihče posvojil. Politika si tu ne želi ustvarjati novih konfliktov. Rekla bi, da je to to.« Prizna, da se tudi upravljavci pokojninskih skladov med sabo ne poenotijo glede »filozofije«: »A veste, vsi relativno dobro živimo, imamo relativno dobre dobičke, kapitalska ustreznost v pokojninskem delu je OK, pač, mislim, da so to zdaj postale udobne službe.« Pokojninski vzajemci so pri nas dovolj trden in dober posel.

Alenka Žnidaršič Kranjc in njeni trije otroci so tudi lastniki družbe Deos, ki združuje osem  domov za starejše s koncesijo, vključenih v javno mrežo domov. Pravi, da je njihov cilj nuditi dva tisoč postelj, več ni smiselno. Gradili bodo nov dom v Kopru. Ponujajo oskrbo na domu, dobiček (2020 je znašal milijon tristo tisoč evrov) pa vlagajo v širitev in posodobitve. Računsko sodišče je v svoji reviziji leta 2019 zaključilo: Ministrstvo s pravno ureditvijo ni zagotovilo enake obravnave uporabnikov storitev v domovih za starejše, saj so cene oskrbe pri koncesionarjih za skoraj 28 odstotkov višje od cen oskrbe pri javnih zavodih, poleg tega pa se cene v domovih za starejše oblikujejo neodvisno od dejanskih stroškov oskrbe. In kako dr. Žnidaršič Kranjc odgovarja na poziv društev, kot je Srebrna nit, da bi bilo treba omejiti plačilo hotelskega dela cene v domovih s koncesijo, saj starostniki v njih plačujejo lastniku doma za investicijo (njegove kredite, amortizacijo) in so tako diskriminirani v primerjavi z oskrbovanci v javnih domovih? »Biserka Marolt Meden je bila dolgo direktorica neke bolnišnice, tako da ve, o čem govori. Ampak vprašanja so napačna. Temeljno vprašanje je, zakaj javni domovi ne zaračunajo svojim stanovalcem popolne cene. Zakaj ne zaračunajo stroškov financiranja objektov? Zakaj so domovi od države, če rečem, podarjeni in nimajo amortizacije v stroških, ki jih zaračunajo svojim zavarovancem? Dalje, če se je država odločila, da bo to počela prek zasebnikov, zakaj potem nam ne subvencionira enakega dela cene, pa bi bile cene poenotene? Se pravi, zakaj je polovica varovancev v Sloveniji v boljšem položaju kot druga polovica, je stvar odločitve države, ki to lahko uravna. Obstaja več variant za to reševanje. Drugo vprašanje je, ali omejiti ceno hotelskega dela? Mi imamo na vsakega varovanca 45 kvadratnih metrov stanovanjske površine. Javni domovi jih nimajo. Tudi s tega vidika je treba upoštevati, da je to nadstandard. Imamo pa v osnovi prenizke pokojnine, da bi si starostniki lahko to sami financirali. Obenem imamo  s strani otrok, sorodnikov negativno stališče do tega, da bi starostniki začeli trošiti svoje premoženje, da bi plačali za domove ali pa da bi jim oni pomagali pri tem. Mi smo v nekem začaranem krogu. Nekih stvari se ne želimo do konca dogovoriti. Mi imamo stanje v domovih, kar se tiče standardov, enako kot pri Avstrijcih, so pa naši domovi pol cenejši.«

Tako v javnih domovih kot v Deosu 70% zaposlenih prejema minimalno plačo – po kolektivni pogodbi za javni sektor. Prava težava pa je pomanjkanje kadrov. Okno za uvoz iz držav nekdanje Jugoslavije je zaprto. Tu je še težava pridobivanja delovnih dovoljenj za tujce. Potrebovali pa bi dva tisoč ljudi za delo s starostniki, manjkajo tudi medicinske sestre. Brez dodatnih spodbud ne bo šlo.

Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.

Gost šeste epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Jure Knez, večinski lastnik podjetja Dewesoft, »ene firme na svetu«.

Dewesoft, 21 let staro podjetje, ki zaposluje med 260 in 270 ljudi, izdeluje programsko opremo za merjenje in merilne instrumente za avtomobilsko, vesoljsko in drugo industrijo. Rešitve ali izdelek dobavijo v dveh do treh mesecih, kar je zelo hitro. Podjetje raste in zaposluje ves čas, tudi v krizi, ki jo med drugim občuti tako, da po svetu išče še 250 manjkajočih komponent. Redno zaposleni imajo tudi možnost kupiti lastniški delež. Zaposleni so dobro nagrajeni. O meritvah, poslovanju, kadrih, lastništvu, gospodarski politiki in marsičem – prisluhnite v pogovoru z Juretom Knezom.

Prvi mož Skupine NLB Blaž Brodnjak je gost pete epizode podkasta Srce bije za posel

Skupina Nova ljubljanska banka je v prvih devetih mesecih letos ob skoraj 500 milijonih evrov čistih prilivov ustvarila 206 milijonov dobička. Veliko zgodbo ustvarja na Balkanu, zlasti z zadnjim prevzemom srbske Komercijalne banke, v ogrlici držav pa ji manjka Hrvaška. Razumljivo, tamkajšnja sodišča v primerih hrvaških varčevalcev v nekdanji LB od 2008 razsojajo, kot da je NLB pravna naslednica LB, čeprav to po našem ustavnem zakonu ni. Prvi mož NLB si želi vstopa na hrvaški trg, do katerega mu politika, ki naj bi reševala odprta vprašanja s sosedo, še ni pomagala. »Verjamem, da so bančne marže tam relativno visoke in bi NLB lahko delovala kot neke vrste korektiv - ne da ruši konkurenčno okolje, ampak pripelje resno dodano vrednost,« razlaga Brodnjak. Slovenska (in tuja) podjetja bi tako imela podporo banke na vseh trgih nekdanje Jugoslavije, kjer spet nastopajo čedalje bolj pogumno.

Skupina NLB je med tremi največjimi na vseh trgih, kjer je prisotna, to je v šestih državah. »Ne boste našli veliko drugih podjetij v regiji, ki imajo podoben tržni položaj. Gre za sistemsko pomembno regijsko institucijo v strateški panogi v bankocentričnem gospodarskem modelu in seveda razpolagamo z enormnim informacijskim kapitalom na eni strani, na drugi pa imamo dostop do zelo velikega števila gospodinjstev z našimi rešitvami,« pojasnjuje Blaž Brodnjak, ki se pohvali s pridobivanjem tržnih deležev na praktično vseh segmentih.

V Sloveniji se sicer krepi konkurenca, ki (v primeru OTP in AIK) kupuje manjše banke in jih konsolidira. Enako utegne storiti NLB, ki tudi zato (da pride do svežega kapitala, so pa še drugi razlogi) prodaja NLB Sklade. Poslovanje skladov bo sicer še potekalo prek NLB-jevih okenc oziroma kanalov.

Banka tudi nadaljuje krčenje stroškov in zasleduje trajnostne vidike (te pričakuje tudi od svojih strank, podjetij). Zato bo v prihodnosti zapustila prostore v Ravnikarjevi stolpnici TR2 na Trgu republike, stavba je bila sicer zgrajena za politični vrh, postala pa je »neposrečen simbol NLB-ja v zadnjih 15 letih. Tu bi moral sedeti predsednik vlade in sprejemati državnike iz vsega sveta,« pravi Brodnjak. NLB ima trenutno prostore v šestih zgradbah v Ljubljani, v prihodnje bo prisotna v »zgradbi in pol«, čez leta pa bi lahko petsto zaposlenih delalo od doma. Trenutno pa banka, ki se korenito digitalno transformira, išče zlasti podatkovne razvijalce in analitike. V Beogradu ima razvojni kompetenčni center, iz dveh razlogov: Slovenija ne izobrazi dovolj strokovnjakov in Srbija jih ugodneje obdavči.

Obdavčitev dela je zanj doma povsem nekonkurenčna. Organizacije Gospodarskega kroga (minister za gospodarstvo to deli z njimi) izražajo globoko razočaranje zaradi umika razvojne kapice iz zakonodajnih predlogov. Po Brodnjakovem mnenju je jasno: edini legitimni nacionalni interes (glede na to, da Slovenija 80% BDP izvozi) je mednarodna konkurenčnost države. Ukrepi bi zato morali biti: davčno spodbudna delovna obdavčitev, razvoj domačega kapitalskega trga (da ne bi bilo treba toliko podjetij prodati multinacionalkam), pokojninska reforma in naložbeni pokojninski skladi, sodoben izobraževalni sistem. »Mi se ukvarjamo s tem, kako bomo delili ustvarjeno, namesto da bi se pogovarjali o tem, kako bomo ustvarili bistveno več in potem tudi delili bistveno več. To je ena razvojna paradigma, ki nam manjka. V politiki smo se zaplezali in se ukvarjamo samo z oblastjo in tem, kdo bo pobral tistih 20 milijonov denarnega toka iz ene sistemske družbe, namesto da bi skupaj ustvarili tri milijarde več na leto.« Izraz »dežela izgubljenih priložnosti« pa se nanaša zlasti na minulo desetletje, v katerem so nas okoliške države prehitele v konkurenčnosti.

Več v podkastu Srce bije za posel.

Gost četrte epizode podkasta Srce bije za posel je Tone Strnad, lastnik družbe Medis.

Tone Strnad prostodušno govori o trgovskem in farmacevtskem poslu, ne brani se niti refleksije o družbenih in političnih razmerah. Prepričan je, da ima njegovo podjetje veliko prednost v ljudeh, ki jih zaposluje. Za nakup Medisa, ki ga je ustanovil 1989, se praktično vsak teden zanima kakšen finančni sklad.
Zakaj se ni podal v nabave zaščitne opreme, če so se s tem ukvarjali že hmeljarji in dobavitelji šolskih potrebščin? »Saj ste videli po televiziji, zakaj ne.« Poročila o sumih korupcije pri dobavah, ki jim delno pritrjuje tudi Računsko sodišče, so na ulice privabile protestnike. V zadnjih dneh pa še drugačne proteste – proti pogoju PCT. Njihov skupni imenovalec je razočaranje nad vlado, ki ga deli tudi Strnad: »Mene jezi celotna situacija. Vse se zateguje. Nikoli prej v Sloveniji nisem videl robokopov, kot jim rečemo. Prvič sem jih videl v času te vlade. In me res boli. Na ta način spodbujajo nasilje. To ni preventiva, to je podžiganje najnižjih strasti. To me pa res jezi.« Več v podkastu.

Blaž Miklavčič, lastnik in glavni direktor gradbenega podjetja GH Holding, že nekaj časa poslovno prodira na Balkan, podobno tudi nekatera večja domača podjetja iz gradbene operative.

V tretji epizodi podkasta Srce bije za posel Miklavčič spregovori o svojem največjem projektu, gradbeni panogi in njenih izzivih, mednje gotovo sodita pomanjkanje kadrov in surovinska kriza: »Imamo dnevne težave, ki jih rešujemo. Ta trenutek spremljamo kar nekaj opreme, ki prihaja iz Azije, recimo sistem tekočih stopnic. Gledali smo… je nekje na poti proti Reki, ta trenutek v Maleziji, spremljamo pa zato, ker na prejšnji ladji ni bilo prostora. Ena ladja vmes ni šla, ker ni bilo dovolj tovora. Praktično smo prišli šele na tretjo ladjo. To nam povzroča kar precej dodatne koordinacije, da jih bomo lahko namestili. Tako je na dnevni bazi. Stvari se dogajajo in jih rešujemo. Je pa to projekt, ki je izjemno pomemben za prebivalce Beograda in okolja. Srbski minister za zdravje se ne izgubi več na gradbišču, ker ga je tolikokrat obiskal, vključno s predsednikom države in predsednico vlade.« Gradnja UKC Beograd se bo zaradi vmesnega dviga cen surovin podražila za okrog 10% glede na prvotno ceno.

Dr. Mark Pleško, prvi človek podjetja Cosylab, ki med drugim izdeluje krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike in razvija rešitve za protonsko terapijo, je gost druge epizode podkasta Srce bije za posel.

Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V »covid letu« so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, prisotni so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala.
Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško je 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Štefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja softver za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Medicinska dokumentacija nosi s sabo visoke zahteve in sprotno preverjanje delovanja sistema. »Delamo softver za veliko protonskih centrov, tudi pomagamo ga nameščati po celem svetu.«
Protonska terapija, ki je natančnejša, manj invazivna in primernejša za zdravljenje otrok in zapletenih oblik raka, je v porastu in kaže velik potencial za rast. Zna biti tudi dobičkonosna. Na svetu je okrog 100 protonskih središč za zdravljenje raka, Cosylab pa sodeluje v pobudi za izgradnjo tovrstnega centra v Sloveniji, ki bi po Pleškovih besedah stal med 50 in 70 milijoni evrov. Lahko tudi 200 milijonov, »vprašanje je podobno temu, koliko stane en klinični center«, odvisno. Pravi, da imamo v državi kritično maso znanja (Cosylab, Onkološki inštitut, programska skupina Medicinska fizika), da bi lahko tak center postavili. Slovenija trenutno v enem letu v tujino pošlje 10-20 ljudi na zdravljenje raka, posebej otroke. Če bi imeli napravo v Sloveniji (obsevanja bi bilo deležno 500 bolnikov na leto), bi bilo lažje za vse. Študijo zmogljivosti in financiranja še vedno delajo na Ministrstvu za zdravje. »Sem optimist.« Napravo za protonsko obsevanje bi sicer kupili od enega od uveljavljenih treh ali štirih svetovnih dobaviteljev.
»Obenem pa Cosylab razvija novo tehnologijo, ki bo mogoče delovala čez 4, 5 let, pa mogoče bo prišla v klinično uporabo čez 10 let. Naša vizija je, da pocenimo protonsko terapijo do te mere, da postane tudi cenovno dostopna ali pa konkurenčna radioterapiji – to je klasični terapiji. Tudi pri razvoju te terapije so še rezerve, treba jo je razviti tako, da naprave dosegajo fizikalne meje, ki jo terapija obljublja. In za to si prizadevamo – s pomočjo softvera in kakšnih novih tehnologij…da bi bila ciljna cena take naprave nižja… Kot so nam rekli Kitajci, če bi ta stvar stala 15 milijonov, bi jo pa vsi hoteli imeti. Mimogrede, cena 50 do 70 milijonov vključuje tudi izgradnjo stavbe.«
Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.

Gost prve epizode podkasta Srce bije za posel, v katerem zanke poslovanja in osebna razmišljanja razkrivajo vodilni v slovenskih podjetjih, je dr. Aleš Štrancar, direktor lani prevzetega podjetja BIA Separations.

Aleš Štrancar strelja precej naravnost. Ne pušča dvomov glede cepiv ali cepljenja, vse to absolutno podpira, pravi pa, da cepiva na našem trgu vsebujejo precej nečistot (farmacevtski izraz za nečiste primesi). Verjame tudi, da bo v prihodnjem desetletju možno (vsaj delno) ozdraviti nekatere oblike raka in slepoto, ki je posledica okvare gena.
Sartorius je BIA Separations kupil lani in ga postavil kot center za genske terapije, to je po Štrancarjevih besedah velika prihodnost za vse zaposlene. Vsak teden zaposlijo vsaj enega novega sodelavca. Zdaj jih je okrog 150. Za zaposlitev ne potrebuješ nujno visoko zvenečega doktorata, teh je na trgu precej.
Podjetje je bilo leta 2016 pahnjeno v prisilno poravnavo zaradi dolga matičnega avstrijskega podjetja v višini 3,5 milijona evrov. Iskali so možnosti, da podjetje preživi.

"Cilj ključnega igralca v Avstriji je bil, da gre tudi to podjetje v stečaj. Imeli so pripravljeno novo podjetje, ki bi nadaljevalo naše aktivnosti, nanj bi prenesli tehnologijo in lastništvo nad produkti, nad celotno stavbo. V Sloveniji so dobili pomagače. Ta stvar je bila v igri že nekje od leta 2011, 2012. Tako da smo imeli velike borbe, da smo uspeli podjetje zadržati."

V prisilni poravnavi so poplačali vse upnike. Štrancar v podkastu Srce bije za posel odkrito spregovori o poskusu sovražnega prevzema. Postreže tudi z mnenjem o birokratih, o javno izpostavljenih raziskovalcih, katerih obljube o iznajdbi cepiv in zdravil se nikoli ne uresničijo in o nenehnem spreminjanju davkov. Vabljeni k poslušanju.