Srce bije za posel

Gost četrte epizode podkasta Srce bije za posel je Tone Strnad, lastnik družbe Medis.

Tone Strnad prostodušno govori o trgovskem in farmacevtskem poslu, ne brani se niti refleksije o družbenih in političnih razmerah. Prepričan je, da ima njegovo podjetje veliko prednost v ljudeh, ki jih zaposluje. Za nakup Medisa, ki ga je ustanovil 1989, se praktično vsak teden zanima kakšen finančni sklad.
Zakaj se ni podal v nabave zaščitne opreme, če so se s tem ukvarjali že hmeljarji in dobavitelji šolskih potrebščin? »Saj ste videli po televiziji, zakaj ne.« Poročila o sumih korupcije pri dobavah, ki jim delno pritrjuje tudi Računsko sodišče, so na ulice privabile protestnike. V zadnjih dneh pa še drugačne proteste – proti pogoju PCT. Njihov skupni imenovalec je razočaranje nad vlado, ki ga deli tudi Strnad: »Mene jezi celotna situacija. Vse se zateguje. Nikoli prej v Sloveniji nisem videl robokopov, kot jim rečemo. Prvič sem jih videl v času te vlade. In me res boli. Na ta način spodbujajo nasilje. To ni preventiva, to je podžiganje najnižjih strasti. To me pa res jezi.« Več v podkastu.

Blaž Miklavčič, lastnik in glavni direktor gradbenega podjetja GH Holding, že nekaj časa poslovno prodira na Balkan, podobno tudi nekatera večja domača podjetja iz gradbene operative.

V tretji epizodi podkasta Srce bije za posel Miklavčič spregovori o svojem največjem projektu, gradbeni panogi in njenih izzivih, mednje gotovo sodita pomanjkanje kadrov in surovinska kriza: »Imamo dnevne težave, ki jih rešujemo. Ta trenutek spremljamo kar nekaj opreme, ki prihaja iz Azije, recimo sistem tekočih stopnic. Gledali smo… je nekje na poti proti Reki, ta trenutek v Maleziji, spremljamo pa zato, ker na prejšnji ladji ni bilo prostora. Ena ladja vmes ni šla, ker ni bilo dovolj tovora. Praktično smo prišli šele na tretjo ladjo. To nam povzroča kar precej dodatne koordinacije, da jih bomo lahko namestili. Tako je na dnevni bazi. Stvari se dogajajo in jih rešujemo. Je pa to projekt, ki je izjemno pomemben za prebivalce Beograda in okolja. Srbski minister za zdravje se ne izgubi več na gradbišču, ker ga je tolikokrat obiskal, vključno s predsednikom države in predsednico vlade.« Gradnja UKC Beograd se bo zaradi vmesnega dviga cen surovin podražila za okrog 10% glede na prvotno ceno.

Dr. Mark Pleško, prvi človek podjetja Cosylab, ki med drugim izdeluje krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike in razvija rešitve za protonsko terapijo, je gost druge epizode podkasta Srce bije za posel.

Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V »covid letu« so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, prisotni so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala.
Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško je 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Štefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja softver za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Medicinska dokumentacija nosi s sabo visoke zahteve in sprotno preverjanje delovanja sistema. »Delamo softver za veliko protonskih centrov, tudi pomagamo ga nameščati po celem svetu.«
Protonska terapija, ki je natančnejša, manj invazivna in primernejša za zdravljenje otrok in zapletenih oblik raka, je v porastu in kaže velik potencial za rast. Zna biti tudi dobičkonosna. Na svetu je okrog 100 protonskih središč za zdravljenje raka, Cosylab pa sodeluje v pobudi za izgradnjo tovrstnega centra v Sloveniji, ki bi po Pleškovih besedah stal med 50 in 70 milijoni evrov. Lahko tudi 200 milijonov, »vprašanje je podobno temu, koliko stane en klinični center«, odvisno. Pravi, da imamo v državi kritično maso znanja (Cosylab, Onkološki inštitut, programska skupina Medicinska fizika), da bi lahko tak center postavili. Slovenija trenutno v enem letu v tujino pošlje 10-20 ljudi na zdravljenje raka, posebej otroke. Če bi imeli napravo v Sloveniji (obsevanja bi bilo deležno 500 bolnikov na leto), bi bilo lažje za vse. Študijo zmogljivosti in financiranja še vedno delajo na Ministrstvu za zdravje. »Sem optimist.« Napravo za protonsko obsevanje bi sicer kupili od enega od uveljavljenih treh ali štirih svetovnih dobaviteljev.
»Obenem pa Cosylab razvija novo tehnologijo, ki bo mogoče delovala čez 4, 5 let, pa mogoče bo prišla v klinično uporabo čez 10 let. Naša vizija je, da pocenimo protonsko terapijo do te mere, da postane tudi cenovno dostopna ali pa konkurenčna radioterapiji – to je klasični terapiji. Tudi pri razvoju te terapije so še rezerve, treba jo je razviti tako, da naprave dosegajo fizikalne meje, ki jo terapija obljublja. In za to si prizadevamo – s pomočjo softvera in kakšnih novih tehnologij…da bi bila ciljna cena take naprave nižja… Kot so nam rekli Kitajci, če bi ta stvar stala 15 milijonov, bi jo pa vsi hoteli imeti. Mimogrede, cena 50 do 70 milijonov vključuje tudi izgradnjo stavbe.«
Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.

Gost prve epizode podkasta Srce bije za posel, v katerem zanke poslovanja in osebna razmišljanja razkrivajo vodilni v slovenskih podjetjih, je dr. Aleš Štrancar, direktor lani prevzetega podjetja BIA Separations.

Aleš Štrancar strelja precej naravnost. Ne pušča dvomov glede cepiv ali cepljenja, vse to absolutno podpira, pravi pa, da cepiva na našem trgu vsebujejo precej nečistot (farmacevtski izraz za nečiste primesi). Verjame tudi, da bo v prihodnjem desetletju možno (vsaj delno) ozdraviti nekatere oblike raka in slepoto, ki je posledica okvare gena.
Sartorius je BIA Separations kupil lani in ga postavil kot center za genske terapije, to je po Štrancarjevih besedah velika prihodnost za vse zaposlene. Vsak teden zaposlijo vsaj enega novega sodelavca. Zdaj jih je okrog 150. Za zaposlitev ne potrebuješ nujno visoko zvenečega doktorata, teh je na trgu precej.
Podjetje je bilo leta 2016 pahnjeno v prisilno poravnavo zaradi dolga matičnega avstrijskega podjetja v višini 3,5 milijona evrov. Iskali so možnosti, da podjetje preživi.

"Cilj ključnega igralca v Avstriji je bil, da gre tudi to podjetje v stečaj. Imeli so pripravljeno novo podjetje, ki bi nadaljevalo naše aktivnosti, nanj bi prenesli tehnologijo in lastništvo nad produkti, nad celotno stavbo. V Sloveniji so dobili pomagače. Ta stvar je bila v igri že nekje od leta 2011, 2012. Tako da smo imeli velike borbe, da smo uspeli podjetje zadržati."

V prisilni poravnavi so poplačali vse upnike. Štrancar v podkastu Srce bije za posel odkrito spregovori o poskusu sovražnega prevzema. Postreže tudi z mnenjem o birokratih, o javno izpostavljenih raziskovalcih, katerih obljube o iznajdbi cepiv in zdravil se nikoli ne uresničijo in o nenehnem spreminjanju davkov. Vabljeni k poslušanju.