Vroči mikrofon

Letos se zaradi zdravstvene krize najrazličnejši letni proračuni še težje oblikujejo kot po navadi. Tudi letni finančni razrez Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ni izjema. Študentski parlament je prejšnji četrtek sicer v drugem branju sprejel popravljeno inačico, ki pa je številne hudo razočarala, nekatere pa celo postavila pred zid. Nenadoma se je med zavodi, ki delujejo v okviru ljubljanskega ŠOU, pred nerešljivo uganko znašel Radio Študent, še lani ob polstoletnici delovanja tako čislana radijska postaja posebnega pomena. Letos pa kljub apriornemu zategovanju pasu vseh sodelavcev zaradi koronakrize Radio Študent z dodeljenimi sredstvi ne bo obdržal glave nad vodo.

*ŠOU mora naprej (pa RŠ tudi)

Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?

Ker potrebujemo dobre zračne povezave s svetom, preverjamo prebujanje in oživljanje letalskega prometa v Sloveniji, sprašujemo, kako ambiciozno bo pri tem sodelovala država, če bo pomagala letališčem in organizirano spodbujala tuje letalske družbe, da pridejo k nam … Kako žive in uresničljive so pobude o ustanovitvi nacionalnega letalskega prevoznika? Na vprašanja Tatjane Pirc odgovarjajo: Simon Zajc, ministrstvo za gospodarstvo, Aleš Mihelič, ministrstvo za infrastrukturo, Zmago Skobir, Fraport Slovenija.

O (ne) spremenjenih razmerah na trgu dela po epidemiji bomo razmišljali s profesorico sociologije dela dr. Aleksandro Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Bomo v bodoče več delali od doma? Kaj se lahko spremeni na prekariziranem trgu dela? Kaj pomenijo trenutni ukrepi za reševanje zaposlenosti in gospodarstva?

Šmarje pri Jelšah. Občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Slovenski "Wuhan".

Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval 38 smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klecnil pod nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec dni potem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid-19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. V mikrofon smo ujeli zgodbe prostovoljcev, svojcev bolnikov in stanovalcev doma starejših ter številnih, ki so po strokovni plati delovali na prvi bojni črti.

V Šmarje pri Jelšah se je odpravila Maja Ratej.

Poleg zdravstvene krize zaradi koronavirusa, se zdi, da Evropsko unijo in njene države članice veliko bolj pestijo druge krize, ki so se sicer nakazovale še preden se je novi koronavirus razpasel po stari celini. Dejstvo je, da se je evropski projekt znašel pred novimi izzivi. Čeprav se zdi, da je v ospredju zgolj gospodarska kriza, Evropsko unijo globoko načenja tudi kriza demokracije in vladavine prava.

Najmočnejši voditelji držav Evropske unije v zadnjih tednih ves čas opozarjajo na to, da države članice same ne bodo zmogle prebroditi prihajajoče krize. Želijo si več Evrope, toda kakšne? V kateri smeri naj gre evropska demokracija in njena pravna ureditev?

Sogovorniki: prof. dr. Bojan Bugarič, Univerza v Sheffieldu, red. prof. dr. Marko Pahor, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, in Mojca Širok, dopisnica iz Bruslja.

O prvih ugotovitvah po odprtju šol so spregovorili predsednik Zveze ravnateljev OŠ Gregor Pečan, predstojnica območne enote Zavoda RS za šolstvo Ljubljana Miriam Stanonik in predsednica Zveze srednjih šol Fani Al Mansour.

V teh časih se njenega pomena vse bolj zavedamo. Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe pri nas več kot sedemdesetodstotna, leta 2008 le še petdesetodstotna in se še naprej manjša. Ali nas mora skrbeti in kakšna je rešitev?

Ideja, da bi država državljanom brezpogojno zagotavljala temeljni dohodek za najosnovnejše preživetje, v teoriji živi že vsaj nekaj stoletij, prelomnico v nam bližji zgodovini pa predstavlja leto 1986, ko je na kongresu v Belgiji skupina raziskovalcev ustanovila Evropsko mrežo za temeljni dohodek. Prizadevanje za sprejetje tega ukrepa poteka na več koncih sveta, različne so tudi definicije, kaj univerzalni temeljni dohodek sploh je. Toda nekaj je zagotovo jasno: termin "temeljni dohodek", uporabljen v novi koronazakonodaji, nikakor ne pomeni, da smo univerzalni temeljni dohodek pri nas dejansko uvedli/dobili, pravi sociologinja dr. Valerija Korošec, ki idejo že dobrih 15 let zagovarja.

Tisti, ki so imeli pred krizo, ki jo je prinesel novi koronavirus, pri kateri od naših turističnih agencij že vplačano potovanje, se zadnje tedne gotovo sprašujejo, kakšna bo praksa. Bodo dobili povrnjen denar ali pa bodo dobili vrednotnico v enaki vrednosti za uveljavljanje, čemur je naklonjena tudi Evropska komisija. Prav to je tudi ena od tem v predlogu drugega protikoronskega zakona, v katerem se omenja tudi uveljavitev vrednotnic za odpovedane oziroma prestavljene turistične aranžmaje. Več o tem, kako bi vrednotnice, ki so za zdaj le predlog, funkcionirale v praksi sta povedala magistrica Helena Cvikl, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in pravi generalni sekretar pri Združenju turističnih agencij Slovenije Mišo Mrvaljević.