Ob uspešnem manjšanju števila prihodov čez Sredozemlje v Italijo postaja vse bolj jasno, da ne gre za sistemsko rešitev, ampak za diplomatsko-politično operacijo, ki jo bo v predvolilni kampanji skušala izkoristiti vladajoča Demokratska stranka. Število ljudi, ujetih v strašljivih razmerah libijskega brezvladja, raste iz meseca v mesec. Da zadrževanje migrantov v tej severno afriški državi samo še slabša položaj migrantov, ki so nehote postali prekupčevalsko blago, je jasno ne le človekoljubnim nevladnikom, ampak tudi mednarodnim organizacijam, ki Italijo in Evropo obtožujejo nehumanosti. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec, ki je novembra par tednov preživel na krovu humanitarne reševalne ladje Aquarius, se v božični oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti sprašuje, ali z malo dobre volje in treznega premisleka ne bi mogli pomagati vsaj beguncem, ki očitno izpolnjujejo vse pogoje za azilno ali humanitarno varstvo. Eno od učinkovitih poti, ki že daje prve sadove, je spoznal v rimskem predmestju Trastevere, kjer člani vse bolj vplivne katoliške Skupnosti svetega Egidija vzpostavljajo humanitarne koridorje med begunskimi centri in evropskimi državami – in to brez stroškov za davkoplačevalsko vrečo.