Zapisi iz močvirja

By RTVSLO – Val 202News News Commentary

Zapisi iz močvirja episodes

March 11, 2025 Klepánje, drobljenje, glavni udarec in brušenje
Klepánje
Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne.
Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno.
Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin.
O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave.
Drobljenje
In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini.
Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise.
A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja.
Glavni udarec
In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem.
Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev.
Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam?
Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando.
Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij?
In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta.
Brušenje
Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ...
Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.
8 min
March 04, 2025 Tretja svetovna vojna
Ko je oni dan med kozlovsko sodbo v Beli hiši Trump omenil tretjo svetovno vojno in če poznamo vznesene izjave vplivnega ruskega politika Dmitrija Medvedjeva, ki mu je tretja svetovna vojna tudi pri srcu in pogosto na jeziku, je tudi nam kot okorelim pacifistom prišlo na misel, da se bo počasi treba pripraviti na kataklizmo. Ker nekaj kataklizmičnega nas v prihodnosti čaka in globalnemu uničenju ne ubežimo ... Med katastrofama podnebnih sprememb in naslednjih slovenskih parlamentarnih volitev se zdi tretja svetovna vojna še najmanj uničujoča možnost. Danes torej nekaj pavšalnih odgovorov na vprašanja o tretji svetovni vojni, ki si jih v resnih medijih nikoli ne zastavljajo, še manj pa nanje odgovarjajo.
Prvo vprašanje je očitno in hkrati enigmatično; predvsem pa je zanimivo, da si ga do dneva današnjega še nihče ni zastavil …
Namreč; katere države se bodo v tretji svetovni vojni borile in katera se bo borila proti kateri? Klasična konstelacija, ki smo ji zaupali desetletja, je bila: Vzhod proti Zahodu, Rusi z zavezniki proti Američanom z zavezniki, v nekaterih primerih pa se bo tretje
svetovna vojna bíla med Zemljani in zavojevalci iz vesolja.
A po novem te delitve in nekdanji nasprotniki ne veljajo več; in ko Trump žuga Zelenskemu, naj se ne igra s tretjo svetovno vojno, je jasno samo nekaj; da bosta na eni strani Amerika in Rusija proti Ukrajini. Nobenega indica namreč nimamo, da bi si bili Američani in
Rusi te dni v laseh, tako da je jedrski spopad med obema velesilama nerealen; je pa jasno, da gre obema na jetra Ukrajina.
V nadaljevanju sklepamo, da se bodo Rusom in Američanom pridružili Kitajci, ker skupaj smo močnejši, ob njih pa bodo sile osi sestavljali še Belorusi, Madžari in Severni Korejci. Na drugi strani bomo vsi ostali. Pa ne čisto vsi. Srbi se bodo težko odločili, Vučić pravi, da bi bili dopoldne za ene in popoldne za druge … Veliko težavo, za koga se boriti v tretji svetovni vojni, pa imajo tudi v SDS. So iskreno navdušeni nad Trumpom, hkrati pa je ljubljeni vodja med prvimi prišel izreči podporo Ukrajini – in to z rednim potniškim vlakom. Na srečo poznajo vojne institut pete kolone, ki presečne množice lepo razporedi po loku sovraštva in nasilja. Je pa ameriška administracija predlagala, da se za tretjo svetovno vojno izdajalci, saboterji in dezerterji imenujejo ali migranti ali pa tretjekolonaši; samo zaradi preglednosti.
Uporabno navodilo za primer tretje svetovne vojne je, kako se za dogodek primerno obleči. Naivno in na prvo žogo bi dejali, da je logična izbira nekaj lažjega, ker bo tako ali drugače zelo vroče; a po drugi strani prihaja nekaj ur za spopadom jedrska zima, med katero se bo veljalo obleči topleje in zaradi katere bodo tudi nižje ležeča smučišča dobila debelejšo snežno odejo.
Tiste ki menijo, da je razprava o konfekciji med svetovno kataklizmo neprimerna, naj le opomnimo: na samem začetku civilizacije, se je vojna začela zaradi izborno oblečene lepotice; zatem smo za pokole našli najrazličnejše razloge, od religije, do naravnih virov, danes pa smo od časov Lepe Helene po nekaj tisočletjih naredili popolni krog. Tretja svetovna vojna se bo začela zaradi tega, ker se je puli zapodil med dvodelne obleke.
Da lahko nekoga z neprimerno obleko užališ do ravni, ko začne naokoli mahati z vojno, priča o izjemnem vplivu mode in modne industrije na postmodernega človeka. Če skrajšamo; na eni strani se bodo v tretji svetovni vojni borile urejene čete s torbicami Prada in s tradicionalno vojaško linijo Huga Bossa, na drugi strani pa jim bodo stale besneče množice oblečene v majice, jeans in krokse.
Tretji in zadnji poudarek današnje analize o sladkostih in težavah tretje svetovne vojne pa je vprašanje, kdo se bo v njej boril. Ko ruski in ameriški mogočneži pred domačim občinstvom mahajo z raketami, se ne vprašajo, ali smo res vsi tako zelo zagreti … Kot pričajo prvi
pomladanski dnevi in posledično polne terase lokalov, množice niso preveč bojaželjne. Ob tem je tukaj še nejasnost s povečanjem sredstev za obrambo na dva odstotka BDP … Kaj nam ta denar prinaša? Nam jamči, da bomo v tretji svetovni vojni zmagali, ali pa vse te milijarde
pomenijo samo kotizacijo, oziroma vstopnino na bojišče?

Kakorkoli; elitam bo treba dopovedati, da tretja svetovna vojna ni enaka prvi, ko se je brez vprašanj umiralo za kronane glave; ne drugi, ko je bilo treba utišati sociopata. Danes se za kronane glave kvečjemu kupi posebna priloga sobotnega časnika ob kronanju, za ustaviti
sociopata, oziroma vojsko sociopatov, pa je dovolj zapreti račun na Twitterju. Če nas hočejo prepričati v tretjo svetovno vojno, nam morajo ponuditi nekaj več … »Redke zemlje« se tako ali drugače sliši zanimivo.
7 min
February 25, 2025 Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice
Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.
Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke.
Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu.
Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti.
Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve.
"Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim.
Toliko samo kot medklic.
Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo …
Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:
"Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?"
Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče.
A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?"
Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje.
Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.
8 min
February 18, 2025 Kdo je tepec?
Da je ameriški predsednik Trump tepec, ni dvoma. Tudi če vzamemo za tepčevstvo na eni strani ohlapna merila dobrega vojaka Švejka, na drugi strani pa rigorozna merila zdravniške zbornice, se Trump vedno izkaže kot tepec. Ameriški zaliv, Gaza kot Portorož, Musk kot svetovalec in podobno so samo zadnje blaznosti, ki so zrasle v topli gredi Trumpove orbite. Kot ultimativni dokaz, da gre za tepca, pa je dejstvo, da je med napovedjo razveljavitev trgovinskih dogovorov s Kanado tistega, ki je dogovore sprejel, obtožil katastrofalnih trgovinskih dogovorov; sprejel pa jih je med svojim prvim mandatom, z besedami, da gre za najboljše dogovore kadarkoli, seveda on sam. Da pa pri vsej stvari ne gre samo za politično motivirano osebno stališče ali za površno medijsko sodbo, govori knjiga ameriških raziskovalnih novinarjev, ki s stoenim neizpodbitnim primerom, podkrepljenim z dejstvi, dokazuje, da je Donald Trump tepec.
Srčika naše oddaje pa obsega temeljno vprašanje, zakaj ga ne moremo, ne smemo in ga posledično tudi javno ne imenujemo za tepca.
Biti tepec pomeni biti tepec v več dimenzijah. Tako na »y« kot na »x« osi, če pokličemo na pomoč geometrijo; v našem primeru to razumemo, da Trumpa za tepca ne imenujejo ne v visoki politiki, kot tudi ne v pomembnih medijih, povsod drugod pa. Osnovna ugotovitev, čemu Trump javno ni tepec, je tista najbolj očitna. Nekoga imenovati za tepca je žalitev, žalitvam kot takim pa v demokratičnem javnem prostoru ni mesta. Kar nas pripelje do tisočletja starega antagonizma, po katerem tepci s svojimi besedami in dejanji žalijo javni prostor, javnost pa jih ne žali nazaj, ker je vljudna. Drugi argument, čemu se ne spodobi Trumpa imenovati za tepca, pa je dejstvo, da za ogromen del tako ameriške, slovenske in celo mednarodne javnosti, kot tudi pripadajočih medijev in seveda politike Trump ni tepec. Kar pa spet ne spremeni dejstva, da v resnici je.
Čemu moramo torej opazovati vljudno evropsko diplomacijo in vljudne evropske medije, ko blazne, bizarne, groteskne in povsem bedaste ideje ameriškega predsednika in njegove kamarile ne imenujejo z pravim imenom, temveč se skrivajo za puhlicami, njihovi najbolj jezni odzivi pa so na ravni prepira v večerni šoli bontona.
Najprej je treba poudariti, da evropski diplomacija in javnost nista od zmeraj tako vljudni in prizanesljivi. Tudi če ne zavijemo v vire, nam že prilastki nekdanjih evropskih vladarjev jasno povedo, kako smo na stari celini kronanim glavam že od nekdaj povedali, kar jim gre. Polovica vzdevkov evropskih vladarjev je bilo žaljivih, norčevanje pa je segalo od značajskih lastnosti do telesnih hib. »Umazani, impotentni, devičnik, brezkostni« in kar je podobnih vzdevkov, nas opominja na plemenito tradicijo evropskega prezira do vladarjevih pomanjkljivosti. Imenovati trenutnega ameriškega vladarja za tepca, bi samo pomenilo slediti tej tradiciji; a žal sodobna etiketa, nekaj strahu, partikularni interesi in pa doma vzgojeni tepci evropski politiki preprečujejo razžaliti in norčevati se iz ameriškega predsednika.
Povsem drugače pa je po »x« osi navzdol, kjer biva nekaj obskurnih satiričnih oddaj in seveda trezen del evropske javnosti. Ta pa do Trumpa ne goji nobenega usmiljenja. Še več; trezna javnost je izumila več načinov, kako Trumpu sporočiti, da je tepec, ob tem pa ne prekršiti
družbenih norm, ki veljajo za javne razžalitve. Briljantna danska pobuda, med katero zbirajo podpise in celo sredstva, da odkupijo Kalifornijo, spada med njih. Potem je tu, sicer nekoliko brutalno, a učinkovito žvižganje med himno ameriškim moštvom, ki nastopajo v Kanadi v okviru košarkarske ali hokejske lige, in še bi se našlo kaj primerov, s katerimi posamezniki in tudi satirični mediji ameriškega predsednika postavijo tako na primerno mesto v zgodovini, kot tudi na spekter duševnega zdravja.
Seveda pa ostaja znotraj realne politike temeljno vprašanje, če bi norčevanje in žalitve karkoli spremenile? Žal se z žaljenjem Trumpa ne bi spremenilo čisto nič in na tem mestu moramo zadržani in vljudni evropski politiki dati prav. S tem, ko bi ga osirali in celo žalili s tepcem,
Trumpa ne bi in ga tudi ne bomo spremenili; ne bomo ga ne prisilili k razmisleku, ne zmehčali njegovih spornih stališč. Niti ne predrugačili ali kultivirali njegove volilne baze. Kajti temeljna lastnost tepcev, ki se jim je pomagala obdržati skozi vso zgodovino, je nezmožnost kakršnekoli presoje.
7 min
January 14, 2025 Slovenci letijo v nebo
Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja.
Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v
vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev.
Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih
pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja.
Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno.
Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli.
Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je
vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji
neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo.
Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga.
Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v
vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih
Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva.
Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo
uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno.
Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.
7 min
January 07, 2025 Pika poka pod goro
Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede.
Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine.
Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta.
Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint.
Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici.
Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču.
Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!"
Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države.
Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado.
Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo.
Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino!
Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.
7 min
January 06, 2025 Uš!
No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo.
Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode.
Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?«
Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo.
Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke.
Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo.
Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost.
In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo.
Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec.
Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.
8 min
December 31, 2024 Nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli
Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli."
V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša.
Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji.
Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.
Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.
Torej:
Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024".
Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija.
Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi.
Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje.
Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.
Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.
Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.
8 min
December 17, 2024 … bomo pomagali hišico graditi
Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru.
Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje.
Poglejmo.
Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh.
Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo.
Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov.
Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico.
Kakorkoli.
Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž.
Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda.
Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije.
Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva.
Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.
8 min
December 10, 2024 Ču-Ču nagrada
Adventni čas je čas, ko tudi tisti manj srečni med nami, tisti, ki so revni, nesrečni ali kakorkoli omejeni, dobijo darila. Takšen je običaj. Tako so dobili darilo tudi na slovenskih železnicah. Obdarovala jih je "Evropska potovalna komisija", ker so dali na slovenskih železnicah izdelati video, ki poudarja trajnost potovanja z vlakom. Celotna marketinška kampanja je nosila naslov "Vlaki nove generacije" in je bila menda tako imenitna, da so dobili ob adventu nagrado tudi manj srečni, ubogi in neprivilegirani na slovenskih železnicah. Ob prejemu nagrade so odgovorni poudarili, kako kreativno in inovativno je potekala nagrajena marketinška akcija, redki ciniki, ki ne verjamejo ne adventu, še manj pa slovenskim železnicam, pa so dodali, da bi bilo dobro nekaj te kreativnosti in inovativnosti dati še v vozne rede.
A žal, kot je na trenutni duhovni točki civilizacije navada – ni pomembno dejstvo, pomemben je marketing. Z marketingom prideš do nagrade, z dejstvi pa do zamude.
Poglejmo torej nekaj splošno sprejetih dejstev. Slovenske železnice so zanič. Nepreklicno. Ker nekaj je treba vedeti; potnik, ki stopi na vlak ali na katerokoli drugo javno prevozno sredstvo, je zainteresiran najprej za hitrost, potem za točnost, potem za kakovost usluge. Za vse tisto, česar na slovenskih železnicah kronično primanjkuje.
Res je, imajo nekaj novih vlakov in vlakovnih garnitur. Ni več parne vleke in ni več gomulk. Ampak glede na dejstvo, da je večinski lastnik še vedno država, si mislimo, kdo je te nove garniture dejansko kupil. Vse ostalo na slovenskih železnicah pa, kljub marketinškim akcijam, ne štima. Vlaki so ali prazni ali prenatrpani, ko jim uspe v vagon dostaviti wi-fi ali omogočiti nakup karte prek spleta, praznujejo, kot da je novo leto, zamude vlakov so že zdavnaj sistemske … Ni nas v vrhu nobene od kategorij, ki opredeljujejo železniški promet, ni nas niti v sredini, o modernih hitrih progah se niti ne pogovarjamo, in da ne zavlačujemo: vsak, ki je kdaj stopil na vlak v kateri drugi evropski državi, bog ne daj na Japonskem, lahko ugotovi stanje slovenskih železnic. In prav zaradi poraznega stanja, ki ga sicer omiljujejo z menjavami infrastrukturnih ministrov in uspehi pri prevozu tovora, so lahko slovenske železnice tu in tam deležne kakšne nagrade in pa ob adventu človeške milosti.
Ampak še med adventom, novica je stara dan ali dva, nas čaka novo presenečenje s Slovenskih železnic. Nov vozni red, veljati začenja te dni, v glavnem pa bo vladal v letu 2025, bo spet krepko premešal slovensko železniško krajino. Kot zadnjih trideset let, so vzrok za prilagojene, skrčene in omejene vozne rede, prepolne zamud, "številna gradbena dela". In prav izraz "številna gradbena dela" bi moral stati v naslednji marketinški kampanji slovenskih železnic. Če bi bilo ime marketinške kampanje "številna gradbena dela", podnaslov pa "vlaki nove generacije", bi vse skupaj šele dobilo pravi smisel.
Ampak poglejmo h gradbenim delom. Že zadnjih trideset let so "številna gradbena dela" najpogostejši pojem v povezavi z železnico na Slovenskem. Gradbena dela so izgovor za mehanični glas, ki pred Mariborom, Koprom, Novim mestom ali Jesenicama zdrdra enolično mantro z raztegnjenimi vokali, ki se konča s: "Potnikom se opravičujemo za zamudo!" Gradbena dela na tirih so tudi očitno najtežji gradbeni poseg sploh, saj so južno železnico, ki je še vedno hrbtenica Slovenskih železnic, zgradili v manj kot dvajsetih letih, zdaj pa jo že trideset let intenzivno popravljamo.
In ti servisi na železniški infrastrukturi, ki so očitno tako šlampasto organizirani, da se lahko med njimi zgodijo tudi tragični dogodki, imajo nekaj resnično kreativnih rešitev, vrednih marketinške nagrade. Med njimi je pri potnikih vedno priljubljena klasika, ki nikoli ne pride iz mode – se pravi avtobusni prevoz. Rešitev, stara toliko kot slovenske železnice, bo z decembrskim voznim redom veljala za deset vlakov. Po njej se pripeljete do Celja, stopite z vlaka, vstopite na avtobus, se – to je še posebej poudarjeno – po fantastični avtocesti odpeljete do Itake ter razženete snubce.
Hočemo povedati naslednje. Da kupiš karto za vlak, pelješ pa se z avtobusom, je v najboljšem primeru čudno vsaj toliko, kot če bi kupil karto za avtobus in se peljal z vlakom.
Na koncu pa samo kot marketinški nasvet; ni primerno dičiti se po medijih z osvojenimi nagradami za kreativnost, trajnost in ogljično nevtralnost, dokler je bilo devetdeset odstotkov slovenske železnike infrastrukture zgrajene do leta 1950, takratni vlaki pa so bili od današnjih na posameznih odsekih počasnejši komaj za kakšno minuto.
8 min