Zapisi iz močvirja

By RTVSLO – Val 202News News Commentary

Zapisi iz močvirja episodes

May 20, 2025 "Za mobilne telefone je številka na dnu ekrana!"
Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!"
Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.
Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.
Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi.
Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.
Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna.
Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije.
Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov.
Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ...
Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem …
In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor.
Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj.
Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de."
Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida.
Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.
Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen …
V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.

9 min
May 13, 2025 Moj najljubši mesec je maj!
Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi.
Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij.
Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona.
Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj.
Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti.
Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili.
In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical.
Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno.
In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot …
Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje?
Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni.
In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj.
Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume.
In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi …
Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.
7 min
May 06, 2025 JBT
Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas.
Poskusimo.
Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat.
Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij.
Kar pa je zanimivo …
Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali.
Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika.
Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati.
In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor.
Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.
6 min
April 29, 2025 Simbolični konec vojne
Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje.
S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja.
Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu.
Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala.
Ampak se ne bo.
Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo.
Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet.
Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok.
Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti.
Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi.
Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.
8 min
April 22, 2025 Ofenziva pistacij
Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino.
Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj?
Tako gre to.
In kaj so reklamarji spet zakuhali?
V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali:
"Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?"
Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo.
Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja.
Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter.
Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil.
Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako:
"Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?"
Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."
Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja.
Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske.
Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro.
In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi.
Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah:
"Po koncu boš tole posesal!"
7 min
April 15, 2025 Pravi demokrati – drugi del
Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.
Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti.

Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli …
Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili med
seboj.
Ampak v katerem grmu tičijo demokrati?

Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo.
Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih.
Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se da
plastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena.

Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!«

V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu.
Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate.

In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem.

Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti.

In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenska
demokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije.
Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.
9 min
April 08, 2025 Carinske vojne
Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim.
Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji.
Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam.
A gremo lepo po vrsti.
Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" …
… S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?"
Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!"
To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine.
Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!"
Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje.
Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago.
Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko.
Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav.
In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka.
Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.
8 min
April 01, 2025 Nič nas ne sme presenetiti
Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne.
Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo.
A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!«
Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok.
Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.«
Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije.
Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali.
Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno.
Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna …
Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite.
Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici.
Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča.
Naslednjič:
Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani?
In pa:
Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.
8 min
March 25, 2025 Preventivna akcija: "Dva odstotka"
Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo.
Bodimo konkretni.
Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje.
Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani …
Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih.
Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja.
Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji …
Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka …
Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic …
V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu.
Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi.
Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom.
Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.
6 min
March 18, 2025 Kdo vam laže?
Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela?
Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč.
Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca …
Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami.
Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj.
Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž!
Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico.
Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno.
Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja.
A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti.
Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo.
Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa.
Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic.
Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza.
Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno.
Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.
7 min