7. stran

Ob nedeljah damo priložnost laičnim bralcem, da z nami delijo zgodbo kakšne dobre knjige, ki so jo prebrali pred kratkim. Naslov tokratne, ki jo bo predstavil bralec iz Novega mesta, je gotovo eden daljših, ki se znajdejo na policah knjigarn in knjižnic. Zgodba je postavljena v leto 1946, ko se angleška pisateljica Juliet Ashton ne more domisliti, o čem bi pisala, potem pa prejme pismo mladeniča iz Kanalskega otoka Guernsey - edinega dela Velike Britanije, ki je bil med vojno pod nemško okupacijo.

"Na videz je to lahkotna knjiga, ki pod površjem vendarle skriva malo temnejše odtenke."

Zgodba knjige z dolgim naslovom Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov je postavljena v leto 1946, ko se angleška pisateljica Juliet Ashton ne more domisliti, o čem bi pisala, potem pa prejme pismo mladeniča iz Kanalskega otoka Guernsey – edinega dela Velike Britanije, ki je bil med vojno pod nemško okupacijo. Skupaj odkrijeta ljubezen do branja in si začneta dopisovati. Ko ji omeni, da je član knjižnega klub oziroma društva na tem otoku, jo to spodbudi, da si začne dopisovati še z drugimi člani.

Damjana Šerugo, grafičnega oblikovalca iz Novega mesta, je navdušil stil pisanja in zgodba sama, ki je – čeprav govori o črnem delu zgodovine – optimistična.

“Roman z lahkotnostjo pove veliko več, kot sprva pričakujemo.”

To je roman o majhnem knjižnem klubu med nemško okupacijo, ki na nek način rešuje življenja, oziroma o tem, da se tudi iz krompirjevih olupkov lahko speče pita.

Sedemnajsta epizoda rubrike Sedma stran se iz Francije seli v Združene države Amerike, iz študentskega življenja povzpne v akademske sfere, in v moderni družbi, kjer se večina žene za kariernim uspehom, lovi trenutke drobnih naslad ob kozarcu dobrega vina, navdihujoči literaturi in ženski družbi. Kdo je »Tisti, ki smo ga oboževali«, je ugotavljala Darja Pograjc.

Roman je napisan v drugi osebi, pripoveduje ga prijateljica glavnega lika

“Kolegi te najprej poskušajo na vse mogoče načine razvedriti, dokler te ne obtožijo, da jim s pogrebnim obrazom kvariš počitnice. Nekega večera na neki tržnici v Firencah zaigrajo sodišče.  Izglasujejo, da te bodo izključili s potovanja. Pustijo te na ploščadi pred železniško postajo. Odšli so.” – Catherine Cusset, Tisti, ki smo ga oboževali

Delo Tisti, ki smo ga oboževali je delno avtobiografski roman francoske avtorice Catherine Cusset. Knjiga je v roke mladinske knjižničarke Tamare Jesenovec zašla po naključju; opazila jo je v knjižnici.

“Glavni lik je Thomas Bulot. Francoz, tipičen Parižan, ki uživa življenje, rad ima ženske, vino in dobro hrano. Zaljubljen je v moderno in klasično literaturo. Zelo je osredotočen, da bi prišel na študij literature v Parizu, ampak ni bil sprejet. Zanj in za njegovo mamo je bilo to veliko razočaranje. Ampak to ne pomeni, da je fant obupal. Dobi priložnost in mesto na Kolumbiji v Združenih državah Amerike.”

Roman je, presenetljivo, napisan v drugi osebi:

“Bralci smo načeloma navajeni, da beremo ali v prvi ali tretji osebi. Tukaj pa zgodbo pripoveduje njegova prijateljica. Opisuje torej: “Odprl si vrata in jih potem zaprl.” V bistvu se moramo bralci tega malo navaditi. Ampak zgodba zelo lepo teče, tako da to sploh ni problem.”

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Posebna in hkrati univerzalna zgodba, saj ima vsaka soseska svojega Ove-ja

Švedski pisatelj Fredrik Backman je »zakrivil« svetovno uspešnico, ki je dobro znana tudi med slovenskimi bralci. Zabavna in prisrčna zgodba o potepuških mačkih, nepričakovanih prijateljstvih in starodavni veščini vzvratne vožnje avtomobila s prikolico. Vse skupaj korenito spremeni tako zagrenjenega tečneža kot skupnost stanovalcev … verjetno ste že ugotovili, da govorimo o romanu z naslovom »Mož z imenom Ove«. V nedeljski jutranji knjižni rubriki »7. stran« jo predstavljata učiteljica Nina Jelen in Bojan Leskovec.

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Analiza svetovnega finančnega dogajanja tudi s pomočjo grških mitov in ameriških filmov

Kdor je v preteklih letih vsaj občasno spremljal poročila o reševanju finančne krize, mu ime Janis Varufakis zagotovo ni neznano. Visoko izobražen intelektualec, matematik in ekonomist, bloger in pisatelj,  ter seveda nekdanji grški finančni minister, ki je buril duhove Evrope s svojimi drznimi izjavami, pa tudi videzom in obnašanjem. Njegovo delo »Globalni minotaver« je prvič izšlo leta 2011, dve leti pozneje pa še v novi dopolnjeni izdaji, in naposled tudi v slovenskem prevodu. Angažirano družbeno kritično delo je med pandemijo novega koronavirusa odkril in prebral tudi pisatelj in novinar Marjan Žiberna.

Nedeljska knjižna rubrika 7. stran tokrat ne prinaša lahkotnega branja, temveč slikovito in poljudno razlago sicer zapletenih dogajanj v elitnih finančno ekonomskih krogih.

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Kaj je tisto, kar določa, da je neko dejanje (ne)etično?

Francoskega pisatelja Tanguyja Viela smo v slovenskem prevodu spoznali že leta 2016 z njegovim domnevno najboljšim romanom »Pariz-Brest«. A Izvrstnost prinaša tudi roman » 353. člen, Kazenskega zakonika«, ki ga lahko v vsej njegovi polnosti jezikovne sporočilnosti beremo po zaslugi mojstrskega prevoda Aleša Bergerja.

Nedeljski bralni namig je tokrat sodoben roman, katerega dogajanje je moč iz francoske Bretanije prenesti tudi v druga okolja, zgodba romana bi se lahko zgodila tudi pri nas. Maja Moll v knjižni rubriki »7. stran« gosti blogerko Literarne lekarne Alenko Štrukelj.

 

Knjiga Ivane Djilas z naslovom Hiša je bila na knjižni polici Ide Mlakar Črnič že od lanskega maja, a je zaradi vsakdanjih obveznosti ostala neodprta. Vse do teh dni, ko smo več doma in imamo več časa tudi za branje. Knjigo je prebrala na mah, o vtisih po branju pa več v naslednjih minutah. Z njo se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Prvoosebna pripoved, družbeno kritični družinski roman, ki v širšem kontekstu pokaže trenje med javnim in zasebnim in na razmere v družbi

Roman Hiša avtorice Ivane Djilas je njen pisateljski prvenec – prebrala ga je tudi Ida Mlakar Črnič, ki avtorico bolje pozna kot gledališko režiserko za odrasle in otroke pa tudi kot publicistko, ki piše o enakih možnostih in sprejemanju drugačnosti. Gre za prvoosebno pripoved, družbeno kritični družinski roman, ki v širšem kontekstu pokaže trenja med javnim in zasebnim in na razmere v družbi, tudi z uporabo jezika. V knjigi je veliko trenutkov, opisov družinskega življenja, ki so v dialogih lahko zelo sočni, zelo prepričljivi, življenjski, po eni strani grenki, po drugi strani že skoraj smešni.  Naša bralka, ki sicer knjigo v branje priporoča slehernemu posamezniku, v njej najde naslednje sporočilo.

“Sporočilo te zgodbe sem videla skozi priložnost, ki se pokaže v krizah. Tudi v takih krizah, v kateri smo zaradi koronavirusa sedaj. So točke, na katerih se ustavimo in preverimo svojo smer, uravnamo svoj kompas. In takrat se zamislimo, kaj pravzaprav v teh naših življenjih, v naši vsakdanjosti je zares pomembno. In kaj čisto zares šteje, ko izgubimo svoje sanje, ko se nam načrti sesujejo, ko se ti razblinijo kot milni mehurčki. Takrat se zavemo, kaj ostane in kaj je zares vredno.”

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Tisoč kilometrov poti do sebe

»Bodi, kar si, delaj, kar te veseli!« pravi Petra Škarja, avtorica petih knjižnih uspešnic. Ena od njenih zgodb je tudi prehojena pot po Caminu, zapisana pod naslovom Camino – od suženjstva do svobode. Na spletni strani Petre Škarja lahko preberemo, da je to knjiga za vse, ki ste si kdaj želeli odložiti težka bremena preteklosti. Dotaknila se je tudi Anje Murovec.

Tudi jaz izjemno rada hodim, hoja mi predstavlja sproščanje in prostočasno dejavnost. Ob branju te knjige me je seveda večkrat prešinila misel, da bi se nekega dne tudi sama podala na pot po Caminu.

Na takih poteh se lahko poglobimo vase, iščemo rešitve za mnogotera vprašanja.

Hoja se mi zdi odličen pristop za poglabljanje vase in reševanje osebnih težav. Je neke vrste meditacija. Tudi avtorica se vpraša, ali ji je bilo tega treba, pa vendar je odgovor tako ali tako znan – seveda je bila ta pot nujna. Pri hoji se soočiš z mislimi, ki jih pri vsakdanjem hitenju odrivaš na stranski tir.

V tokratni rubriki predstavljamo živalsko pripoved slovenske pisateljice Barbare Simoniti. Knjiga z naslovom Močvirniki - Zgodbe iz zelene dobrave prikazuje svet močvirnikov, ki leži v senci starodavnih dreves. Čeprav močvirniki ljubijo vlago in mir, se jim stalno nekaj dogaja. In njihovih dogodivščin je za debelo knjigo. Ljubeznivi mali živalski univerzum ima navdih žlahtne angleške (živalske) prozne klasike tipa Veter v vrbju. Anže Hobič pa je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je knjiga zelo primerna za krajšanje časa našim najmlajšim kot tudi starejšim.

Izvirna fantazijska pripoved za otroke o malem živalskem svetu

Knjiga, ki je nastajala več let, je bila eden od založniških vrhuncev v letu 2012. Živalska pripoved iz Močvirne Loke se odvije v 39 poglavjih in v teh zgodbah spoznamo svet močeradov, krastač, urhov, pupkov, polžev lazarjev in vseh drugih vlagoljubnih prebivalcev. Anže Hobič s soprogo Heleno Močvirnike pogosto prebira svojim trem sinovom.

“Zdi se mi, da so Močvirniki zvrst literature oziroma podžanr, ki ga v slovenščini nismo preveč vajeni. Sam bi ga postavil ob bok Vodovnikovi vesini ali pa Trnovem robidovju ali Vetru v vrbju. To so pripovedke z antropomorfnimi živalmi, ki smo jih bolj vajeni v anglosaški kulturi. To se mi zdi res dobra popestritev slovenske literarne scene.”

Peter Škerl je za ilustracije v knjigi Močvirniki prejel nagrado Hinka Smrekarja 2012.

Maša Fatur, študentka drugega letnika socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pravi, da rada bere družbeno kritične in realistične romane, v katerih se z zgodbo lahko poistoveti, saj na ta način včasih najde tudi odgovore na vprašanja, s katerimi se srečuje v življenju. Sally Rooney ?je mlada irska pisateljica, katere roman Normalni ljudje je naša sogovornica prebrala nazadnje.

V današnji rubriki »7. stran«, v kateri iščemo in prenašamo naprej dobre izkušnje bralcev, se odpravljamo na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, ki gre po istoimenskem pogorju, čez 14 ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Kot prvi Slovenec jo je prehodil Jakob J. Kenda in posledično je nastal roman »Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike«, ki je iskriv in iskren zapis o avtorjevem doživljanju te dolge pešpoti. Z navdušenjem in v presežnikih o njej pripoveduje tudi prevajalka Marjeta Drobnič, ki jo je pred mikrofon povabila maja Moll.