24. maja pred 80 leti se je v mestu Duluth v Minnesoti rodil Robert Allen Zimmerman, ki ga ves svet pozna pod umetniškim imenom: Bob Dylan. Legendarni glasbenik pač že dolgo velja za najpomembnejšega glasnika kontra-kulturne, hipijevske generacije in prvega pesnika rockovske glasbe. Da ta oznaka ni iz trte izvita, potrjuje tudi Nobelova nagrada za književnost, ki jo je prejel pred petimi leti. Dylan je sicer že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekaj-in-dvajsetleten fant torej, začel pisati literarno nenavadno izbrušena besedila, prežeta z referencami na francoski simbolizem, angleški imagizem in ameriške beatnike. Poleg tega je na inovativen način spojil tradiciji belskega folka iz apalaškega gorovja in črnskega bluza iz delte Misisipija. Vse skupaj pa je nato še podložil z električno, nevarno zvenečo, rockovsko kitaro in tako ustvaril novo glasbo, ki je navsezadnje spremenila svet. In ga slej ko prej spreminja še danes. Kako je to mogoče, smo preverjali v pogovoru z Andražem Gombačem, urednikom kulturne redakcije na Primorskih novicah, ki je kot prvi Slovenec na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral iz analize Dylanovih besedil. Prispevek je pripravil Goran Dekleva.