Tragično reševanje begunske družine v reki Dragonji in iskanje desetletne deklice, ki jo je odnesel tok reke, je zaznamovalo včerajšnji svetovni dan človekovih pravic. Primer, ki se je zgodil v četrtek ponoči, dokazuje, da obstajajo načela spoštovanja človeških življenj, dostojanstvo in svoboda za vse le na deklarativni ravni. Odzivi odgovornih pa kažejo na sprenevedanje ob tragičnem dogodku, v komentarju razmišlja Tjaša Škamperle.
Predsednik Borut Pahor meni, da je treba skrbno preiskati in ugotoviti, ali je bilo v tej tragediji storjenega kaj narobe. Ima prav: poglejmo, kaj je narobe. To, da so ob slovensko-hrvaški meji rezilne žice, ki so bile v begunski krizi sprva postavljene kot začasne, je narobe. Ni jih postavila ta vlada in nobena jih v šestih letih niti ni odstranila. Zamenjava za panelne ograje se samo lepo sliši, svojega namena tako ali tako ne dosegajo. Po izkušnjah organizacij, ki se z begunci pogovarjajo, jih prav te ovire vodijo proti še težje premostljivim predelom na meji – da, tudi v reke, čez zasnežene hribe. Narobe je to, da so se pri nas bolj posvečali vprašanju, ali lastniku zemljišča, kjer stoji ograja, pripada odškodnina, kot pa s tem, da je na balkanski poti na tisoče beguncev, ki jim Hrvaška, Slovenija in druge evropske države odrekajo možnost poiskati zaščito. Policija je, kar je potrdilo tudi sodišče, nezakonito, brez možnosti vložitve prošnje za azil, begunce vračala v roke hrvaške policije. Situacija ni enoznačna: nekateri policisti begunce vračajo, drugi jim pomagajo pri porodih sredi gozda ali zanje skočijo v mrzlo reko.
/V reki Dragonji se zahvaljujoč občanu in policistom ni zgodila še večja tragedija./ Toda družino so vrnili na Hrvaško. Narobe je, da se predsednik ni vprašal, kako to, da mati v šoku in izmučenosti ni zaprosila za mednarodno zaščito. In narobe je, da Božo Predalič v isti sapi izrazi sočutje z vpletenimi v tragedijo, označi mater za neodgovorno in begunce usmeri na zakonite mejne prehode. Narobe je, da človek na to sploh pomisli in da je povrhu vsega to celo državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve – ki kroji azilno politiko. Vprašanje beguncev presega naše meje – odgovore terja tudi na širši – regionalni in evropski ravni.
Predsednik države ima prav: če je šlo kaj narobe, je treba poiskati odgovorne. Zato naj se danes še enkrat pogleda v ogledalo, kjer bo našel del odgovora.