Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)