Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC