Pesnik, prevajalec in literarni znanstvenik Boris A. Novak seveda pozna Aristotelovo Poetiko, filozofovo formulacijo, da poezija upesnjuje obče in zgodovina ubeseduje enkratno, a kot avtor tercine Moja usoda/ je govoriti Toda,/ sledim ji, toda …// je s samozavestno gesto Aristotelovi poetiki pristavil svoj toda in v nastajajočem epu Vrata nepovrata individualne dogodke povzdignil v zgodbe časa in usode. To velja že za prvo knjigo epa Zemljevidi domotožja, še bolj pa za drugo, za Čas očetov, ki je izšla konec lanskega leta prav tako pri novomeški založbi Goga. Knjiga je zelo obsežna, vsebuje petdeset spevov, v katerih je pesnik zgostil in upesnil osebne zgodbe svojih staršev in mnogih sorodnikov. Njihove zgodbe tako pripovedujejo o izzvenu avstroogrske monarhije, prvi in drugi Jugoslaviji ter o samostojni Sloveniji, najpogosteje skozi prizmo človeka iz krvi in mesa – pokončnega, iznajdljivega, vztrajnega, pogumnega. Čas očetov je tudi hvalnica partizanom, tudi pesnikovemu očetu Anteju Novaku, a pesnik ne prezre niti povojnih pobojev. V nastopih pesnik pogosto označuje Vrata nepovrata kot svoj opus magnum; vendar ne gre zgolj toliko za obseg ali veličino, ampak za univerzum, ki vsebuje mnoge, mnoge pesnikove že ubesedene teme, postopke, lege, te pa pesnik stopnjuje in množi s širokim diapazonom jezikov, govornih leg, pisav, literarnih vrst. Več o Času očetov je Boris A. Novak povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo, ob koncu oddaje pa je prebral tri svoje pesmi. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.