Ko Prešeren v peti kitici Zdravljice nagovarja Slovenke, jih naslovi kot »prelepe, žlahtne rožice«. Nekaj verzov pozneje pa precizira, na kakšen način so se sredi 40-ih let 19. stoletja v očeh prvih nosilcev slovenskega nacionalnega projekta ženske sploh lahko konstruktivno vpisale v družbeno življenje. To so, po vsem sodeč, lahko storile kvečjemu kot matere nove generacije bojevitih sinov. Da bodo vsega nekaj desetletij pozneje prav ženske darovale levji delež finančnih sredstev za postavitev njegovega lastnega spomenika v Ljubljani, spomenika, ki je bil in je menda še vedno eden ključnih simbolov slovenstva, Prešeren očitno ni znal predvideti. Pa ta slabovidna redukcija žensk v literaturi menda ni bila značilna samo za največjega med našimi pesniki; Cankarjeva mama se je, denimo, pripravljena samožrtvovati za sinovo ugodje ob skodelici kave, Tavčarjevi Meti v Cvetju v jeseni pa poči srce od sreče, ko jo Janez zasnubi. Videti je, skratka, kakor da so najbolj prepoznavne, najbolj kanonične, v naš kolektivni kulturni spomin najizraziteje vpisane literarne junakinje v temelju določene s svojo vlogo žene oziroma matere. Zdi se, drugače rečeno, kakor da se vse v njihovih življenjih vrti okoli moških. Toda vse te junakinje so vendarle nastale pred debelim stoletjem in od tedaj se je v slovenski družbeni stvarnosti spremenilo marsikaj. Izobrazbena raven žensk se je dvignila, njihova ekonomska moč – plačni neenakosti med spoloma navkljub – prav tako, pojavile so se možnosti za osebnostno samorealizacijo, ki jih pred stoletjem preprosto ni bilo. In, jasno, poezijo, prozo in dramatiko so začele pisati tudi avtorice. Pa so literarne junakinje zato zdaj kaj polnejše, bolj kompleksne – ali pa še naprej ostajajo ujete v matrico prevladujočih stereotipov in fantazem patriarhalne družbe? In če so ta horizont prebile, zakaj nobena med njimi ni tako trdno zapisana v slovenski kulturni imaginarij, kakor so Julija, Francka ali Meta? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč urednik in kritik dr. Aljoša Harlamov, literarna znanstvenica in predavateljica na novogoriški humanistiki, dr. Katja Mihurko Poniž, ter literarna znanstvenica in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Ivana Kobilca - portret Mire Pintar (Narodna galerija ; Wikimedia Commons)