Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: geralt (Pixabay)

Priznanja za vrhunske dosežke v polju umetnosti lahko pomagajao ustvarjalcem, javnosti in trgu. Zakaj se torej o njih tako pogosto prerekamo?

Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej.

Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato si institucijo umetnostnih nagrad skušamo pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem nam pomagajo naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo.