V ukrajinske sosede te dni vsak dan prihaja na desettiče ljudi, marsikdo se šele po več dneh čakanja za vstop na Poljsko ali Madžarsko odloči za pot do Romunije, kjer na ukrajinski strani čakajo manj, a še vedno več ur, tudi pol dneva, ko na železniško postajo, s katere gredo peš čez mejo, pripeljejo vlaki. Polni do zadnjega kotička. Pripovedujejo o boju za mesta, o grožnjah, strahu. Podrobneje v reportaži Boštjana Anžina.