Drugi pogled

Balerina Georgeta Capraroiu je iz Romunije v Slovenijo prišla pred dobrimi 30-imi leti in skozi plesanje v mariborski in ljubljanski operi dodobra spoznala razlike med našima največjima mestoma

Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.

»Kot Romunka: mi, kar imamo v glavi, to tudi povemo. Jaz, če imam kaj za povedati, bom povedala in bom razčistila. Tako smo bili naučeni – kljub temu da smo živeli pod Ceausescujem in smo imeli res težko diktaturo. Ampak vseeno, naučeni smo bili, da če imaš kakšen problem, moraš razčistiti in povedati in potem ta kamen dati od srca. Tukaj sem imela glede tega kar velike probleme.«

Nacho Escriche Rubio se je iz okolice Valencije v Slovenijo preselil pred skoraj 19-imi leti

Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela v oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji.

Thorung že šestnajst let živi v Ljubljani. Rada se odpravi na obalo, čeprav jo je slovensko morje ob prvem obisku razočaralo.

"Spomnim se, ko sem bila v Kopru, Piranu, da sem vprašala svojega moža – takrat je bil še moj fant – 'Je to morje? To je to?? Morje bi moralo biti večje, kje je pesek, tu so samo skale!' To je bilo moje prvo vprašanje. Na Tajskem imamo namreč zelo lepo obalo, plaže, čisto vodo … Slovensko morje je majhno, ampak zdaj, po 16 letih, sem se že navadila, ni tako slabo."

Jordanec palestinskih korenin Wasim Alkhatib je v Sloveniji študiral že v 80-ih letih, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji

Wasim Alkhatib prihaja iz Jordanije, kamor so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.

 »V Jordaniji je zdravstveni in šolski sistem zelo podoben ameriškemu. In ta se mi včasih zdi tako nečloveški, kot nek boj za vse. Bojim se, da gre tudi Slovenija v to smer, ampak upam, da ne: ker ljudje ne vejo, kaj jih čaka, če se bo to zgodilo.«

Ukrajinka Svetlana Oletič je pred več kot dvema desetletjema prišla v Slovenijo kot vrhunska odbojkarica, svojo družino si je ustvarila v Prlekiji

Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec, avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom.

Julia Kulchitskaya se je z družino v Ljubljano preselila pred dvema letoma

V Drugem pogledu bomo slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih od začetka rusko-ukrajinske vojne še nismo. Vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji in v šoku ter s strahom spremlja dogodke zadnjih dni 12 dni. Z njeno pomočjo je Darja Pograjc med drugim skušala orisati trenutno dogajanje v Rusiji.

Noorullah Oriyakhel iz Afganistana je k nam prišel leta 2015

Noorullah Oriyakhel, na kratko Noor oziroma Nur, se je rodil v afganistanski provinci Laghman, ki je od glavnega mesta Kabula oddaljen približno tri ure vožnje z avtomobilom. Nikoli ni hodil v šolo, brati se je naučil sam. Tudi miru ni poznal. Svojo domovino, v kateri je ves čas vladala vojna, je moral zapustiti leta 2013. Od afganistansko-iranske meje je več kot leto dni z drugimi begunci hodil prek Irana, Turčije in Bolgarije ter Srbije. V Beogradu so jih nato posedli v konvoj štirih avtobusov, da bi nadaljevali pot proti Nemčiji.

"Nihče ni vedel, kaj je Slovenija. Vedeli smo za Francijo, Nemčijo, torej večje države. Ko smo čakali v avtobusih pred slovensko-avstrijsko mejo, so prišli socialni delavci iz azilnega doma s prevajalci in nas spodbujali: "To je Slovenija. Dva milijona prebivalcev. Evropa. Dobili boste azil, ostanite tukaj." Trije smo dvignili roko, da bomo ostali v Sloveniji, potem pa od teh obljub ni bilo nič."

Noor je danes predvsem hvaležen številnim, ki so mu nato le pomagali, da lahko zdaj brez omejitev živi v Novem mestu in ima redno službo.

Pri nas februarska olimpijska evforija, Kuba še brez zimske izkušnje pod petimi krogi

Kaj si Kubanci mislijo o smučarskih skokih? Bržčas se jim zdijo precej nenavadno, skoraj čudaško početje. In tudi sicer je njihov odnos do zimskih športov nikakršen. Posledično spada Kuba, ki je 16. največji otok na svetu, med tiste države, ki se niso še nikoli udeležile zimskih olimpijskih iger, pa čeprav Kubanci veljajo za zelo športno nacijo.

Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.

Ali Đogić je prvih sedem let živel v Avstraliji, potem se je s starši vrnil v Bosno, od osmega leta pa biva v Ljubljani, kjer končuje študij filozofije in anglistike

Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, so se starši odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Slovenijo, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo.

»Dolgo sem bil razcepljen, po eni strani sem govoril slovensko, sem razmišljal v slovenščini …  po drugi strani sem se pa bolj počutil Bosanca. Ampak vedno imamo izključujočo razlago, kot da si lahko samo eno ali drugo, da si lahko samo Slovenec ali samo Bosanec. Potem sem pa skozi življenje ugotovil, da to ni res, da si lahko v resnici oboje hkrati in da sem oboje hkrati. In da ne samo da eno ne izključuje drugega, ampak mi to daje celo neko bogastvo in širino.«