Drugi pogled

Bianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Bianca, ki je samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti, je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Prav sneg pa jo je v začetku v Sloveniji tudi najbolj očaral. Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Več je povedala dopisnici Lidiji Kosi.

Spletna ljubezen je Bianco Marcelle Seckel iz Zimbabveja pripeljala v Slovenijo

Bianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Jo je pa ravno sneg v začetku najbolj očaral:

"Snega prej še nikoli nisem videla v živo. Pri nas so seveda temperature čisto druga zgodba. Nič stopinj še nikoli ni bilo pri nas, tako da sploh ne vemo, kaj je to sneg. Gledali smo ga samo po televiziji. Ja, sneg mi je fantastična stvar. Pa tudi morje! Mi ga nimamo, zato mi je nekaj zelo, zelo posebnega."

Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Na hiter ritem evropskega življenja in mraz se pa še ni čisto navadila.

"Mrzlo je! Ne morem se še navaditi na to. Ampak zdaj vsaj lahko grem večkrat ven. Na začetku pa sploh nisem hotela nikamor iti. To je bil res čisti šok!"

Pogled na Slovenijo ni nujno zelene barve. Kaj o Slovencih pravijo tisti, ki so svoj drugi dom spremenili v prvega?

Saglara Mandžijeva iz Rusije je predstavnica najbolj zahodne skupine Mongolov

Približno 3000 kilometrov od rojstnega kraja v območju ruske stepe, kjer daleč okrog ni niti drevesa, v veliko Moskvo ter potem v spokojno in eno najbolj gozdnatih držav v Evropi – Slovenijo. To je kratek opis "nomadskega" življenja naše tokratne sogovornice. Saglara Mandžijeva je predstavnica Kalmikov, ki so nomadski narod, živijo pa v avtonomni republiki Ruske federacije v Južnem zveznem okrožju. O tem, da bo nekoč živela drugje, jo je dokončno prepričalo 20 let življenja v Moskvi.

"Slovenci so me na začetku velikokrat spraševali, zakaj si prišla v Slovenijo iz Moskve. Tam so življenje, poslovanje, različne možnosti, ki se odpirajo, če si pripravljen delati! Vendar težko je Slovencem razlagati, da si imel poslovne sestanke ob desetih ali enajstih zvečer. Slovenci si tega sploh ne predstavljajo. Tukaj, če kličeš poslovno ob 18.00, te že grdo gledajo ali si dovolijo kakšen komentar, zakaj me gospa kliče tako pozno, delam do 16.00, pokličite me jutri."

V Sloveniji namerava ostati, ker tukaj končno izpolnjuje svoje sanje: je inštruktorica prostega potapljanja, sodeluje z Mednarodno zvezo IAHD Adriatic in ŠD Apnea Slovenia, zdaj pa je stopila tudi na novo poslovno pot prodaje eksotične korejske kozmetike.

Šolanje, ljubezen, služba so med pogostimi vzroki selitev posameznika v tujino. Tudi naš tokratni gost Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. Delček svoje življenjske zgodbe, predvsem kako in zakaj že večino svojega življenja živi v Hrastniku, nam bo razkril v Drugem pogledu avtorice Karmen Štrancar Rajevec.

Z zahodne obale Arabskega polotoka ga je v Evropo pripeljala želja po znanju

Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo.

"Doma sem končal gimnazijo in sem želel študirati strojništvo. V tistih časih, ko sem jaz končal gimnazijo, to je bilo leto 1974, v mojih krajih ni bilo take univerze. Pa smo se s starši odločili, da bom šel v Jugoslavijo, ker sem posebej želel študirati smer letalstvo. To je bilo omejeno v svetu možnosti."

Po koncu študija sta si z ženo najprej poskušala ustvariti življenje v Palestini. Ker dela tam ni našel, se je čez tri leta vrnil v Jugoslavijo. Delo je našel v Hrastniku, kjer zdaj živi že 35 let. Medtem ko se na določene lokalno obarvane kletvice po vseh teh letih še ni navadil, pa je slovensko kulinariko povsem posvojil.

"Pozimi imam rad kislo zelje s klobaso. To sem se navadil v steklarni, tudi v Sijaju. Pa potico tudi! Okrog božiča mora biti potica. Skupaj z ženo narediva tudi baklavo. Ampak ne po turško, po palestinsko! Veliko ima sladkorja in je suha. Pa s pistacijami. To vsi naši sosedi in prijatelji v Hrastniku poznajo."

Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Mnogi bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izvira iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oziroma otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju.

Ma-Al Mahmood z Maldivov osvaja slovenske gore

Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Številni bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izhaja iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oz. otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju, z letošnjim vzponom na Triglav pa je izpolnil tudi kriterij za 'čisto pravega Slovenca'.

Zelo mi je všeč narava in kako jo ljudje tu spoštujejo, ohranjajo. Pa tudi kako dejavni so Slovenci! In to me je navdihnilo, da sem začel hoditi v hribe. S slovenskimi prijatelji sem bil na Golici, Kriški gori, Dobrči, letos poleti pa so se mi uresničile sanje in sem se povzpel tudi na Triglav.

In se zdaj res počuti kot Slovenec?

Ja, povedali so mi, da če želiš biti pravi Slovenec, moraš vsaj enkrat na Triglav. Ampak odkrito, tudi sicer se ne počutim kot tujec, zelo sem se navadil na tukajšnje ljudi, kulturo, tu se res počutim zelo dobrodošlega. Že od prvega dne se nisem nikoli počutil, kot bi bil popoln tujec, saj so Slovenci zelo gostoljubni ljudje.

Ma-Al na Maldivih ... ... in na Triglavu.

Tokratni »drugopoglednik« Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano preselil pred 3 leti in pol. Rojen je v Salisburyju na jugu Anglije. Njegova zadnja postaja pred prihodom v Slovenijo je bil Leeds, kjer je študiral in delal. Zdaj pa že tri leta in pol živi v Ljubljani.

Nathan Patton, inštruktor angleškega jezika, se je v Ljubljano preselil pred tremi leti in pol

Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano iz Leedsa preselil pred tremi leti in pol. V tem času je že zaznal nekaj "subtilnih" razlik med angleškim in slovenskim načinom življenja:

"Ste narod, ki vstaja zgodaj. Delati začnete okoli 8.00, končate ob 16.00. V Angliji je ta čas zamaknjen – začnemo okoli 9.00 in končamo ob 17.00 ali 17.30. Slovenci imate tudi izjemno radi svoj dopust. Ko se bliža poletje, se ne pojavi vprašanje, ali greš na dopust. Ampak kam ali kdaj greš na dopust."

Na slovensko hrano se je navadil brez večjih težav. Ko se je preselil v Ljubljano, si je kupil knjigo slovenskih receptov in začel kuhati. "Verjetno se tega niti ne zavedate, ampak vaša gobova juha … O moj bog! Čudovito!" Navdušujeta ga tudi športna dejavnost Slovencev in narava:

"Prekmurje je na primer čudovito, sploh poleti. Spominja me na britansko podeželje, samo vreme je lepše."

Priložnost vidi tudi v boljši promociji slovenske kulture, predvsem glasbe in literature. Pred kratkim je začel prebirati knjige slovenskih avtorjev:

"Alamut Vladimirja Bartola je čudovita knjiga, ki je imela močan vpliv tudi po svetu. Marsikdo ne ve, da je bila navdih za znano računalniško igrico Assassin's Creed. Pred kratkim sem prebral tudi knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je name prav tako naredila izjemen vtis. Zgodba o izginotju ženske proti koncu druge svetovne vojne z vidika petih likov bo zagotovo še dolgo ostala z menoj. Izjemno dobro napisana in močna zgodba!"

V Drugem pogledu po navadi slišite priseljence, tiste, ki so se iz tujine preselili k nam in si tu ustvarili življenje. Danes bo pa Drugi pogled prvič slovenski, ponudil ga bo Slovenec, ki živi v tujini. Kako je biti priseljenec v Singapurju, je med drugim Darja Pograjc vprašala Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije.

Jeseničan Ahmed Pašić se je v Singapur preselil pred osmimi leti

Delo od doma je od marca lani realnost Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije, ki se je v Singapur preselil pred približno osmimi leti. Šele zdaj v podjetju, kjer je zaposlen, počasi pripravljajo teren za občasno vračanje sodelavcev (po skupinah) v pisarno. "Pazljivi so zaradi slabe izkušnje s sarsom," razloži. Nič čudnega torej, da ga ob pristanku čaka:

"Dva tedna karantene v hotelu. To je vse na tvoje stroške, tudi testi in hrana. Da ne govorim o tem, da vrat sobe ne smete odpreti. Se pravi, ste na tistih 20 kvadratih in to bo vaše bivališče za dva tedna. Ta karantena bo mene stala približno od 1300 do 1400 evrov. Najmanj!"

Singapur in Slovenija naj bi bili precej čisti državi. Ampak če pogledaš pod površje, imata obe državi še vedno težave na tem področju, razloži Pašić. Imajo pa Singapurci moderno sežigalnico biološko razgradljivih odpadkov in precej inovativen način "odlaganja" pridobljenega pepela:

"Res je, to je genialno! Ladja vsak dan ta pepel odnese na otok, ki je kakšnih 15, 20 km južno od glavnega otoka, in potem tam to posipajo. Na podlagi tega pepela gradijo otok, to potem tudi ozelenijo in vi lahko kot turist pridete na ta otok in si to tudi ogledate."

Zakaj je Singapur "kraljestvo hrane", kako potrpežljivi ter vztrajni so Singapurci in zakaj sogovornik tam pogreša domačo kavo, pa izveste v posnetku.

Albanka Halime Djemali prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi 5 let, natančneje v Novem mestu, kjer je zaposlena v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela. Pri njej je zanimivo, da je praktično iz popolnega nepoznavanja slovenščine in tukajšnje kulture v tako kratkem času prišla do redne zaposlitve kot kulturna mediatorka. Zdaj nudi jezikovno in vsesplošno pomoč predvsem Albanskim družinam, ki tukaj živijo tudi že deset let in več.

Albanka Halime Djemaili je iz Makedonije v Slovenijo prišla pred približno petimi leti

Halime Djemaili je po rodu Albanka, otroštvo in mladost je preživela v Makedoniji. Tam je končala tudi študij ekonomije, v Slovenijo se je z možem – prav tako Albancem – in dvema otrokoma preselila pred petimi leti. Zaposlena je v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, kjer opravlja delo kulturne mediatorke na programu socialne aktivacije. Pomaga predvsem ženskam priseljenkam s Kosova, iz Severne Makedonije ter Bosne in Hercegovine.

"Velikokrat jim pomagam samo, ko jih je strah, kaj recimo ena odločba pomeni. Meni vzame samo dve minuti, da jih pomirim." 

Eden prvih ciljev, ko so prišli v Slovenijo, je bil povezan z učenjem slovenščine.

"Bilo me je strah, ker je bil sin tik pred vstopom v šolo, ko smo prišli sem. Ampak smo takoj veliko pozornosti namenili učenju jezika. Ko je septembra začel, sem učiteljici omenila, naj bo bolj potrpežljiva, ker smo tukaj šele tri mesece. Na prvih govorilnih urah oktobra mi je povedala, da se nič ne opazi, da zelo dobro govori slovensko in mu gre odlično." 

Sogovornica tokratne oddaje Drugi pogled se je k nam preselila iz države, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovenijo, pa naj gre za podobno ime in zastavo ali druge značilnosti, ki ju povezujejo. Z Ivanko Kovšca se je pogovarjal naš notranjsko - kočevski dopisnik Marko Škrlj.

Ivanka Kovšca, specialna pedagoginja in umetnica, se je v Cerknico preselila pred 12 leti

Ivanka Kovšca iz Slovaške se je maja 2008 v Slovenijo priselila iz Slovaške, od junija 2009 živi v Cerknici. V našo državo se je odpravila povsem nenačrtovano, potem pa: "Sem se tu zaljubila in tudi ostala. Našla sem moža, ki mi pomeni vse na svetu." Čeprav je diplomirana specialna pedagoginja, je morala v začetku poprijeti za vsako delo:

"Smo delali v Ljubljani, potem še v Begunjah pri Cerknici v neki mizarski firmi. Tam smo se prvič naučili, kaj to pomeni osem ur stati za pakirno linijo in kako je to težko delo."

Ni pa bilo težko le delo v proizvodnji, ampak tudi pot do slovenskega državljanstva in izobrazbi vsaj približno primerne službe. Pogojev je bilo več:

"Eden izmed njih je bil osnovni tečaj slovenščine. Štiri leta sem morala tu živeti. Potem so z upravne enote poklicali moje sosede, ki so potrdili, da tu živim, govorim slovensko, da nisem nevarna za državo, kako se vedem in je šlo vse gladko in sem po štirih letih dobila državljanstvo."

Zdaj že štiri leta dela v OŠ Notranjski odred v Cerknici. "Učenci in sodelavci so zelo prijazni, nimam nobenih problemov. Učenci me tudi učijo pravilno govoriti – radi me popravljajo in to je včasih malo smešno, ampak tudi zelo prijazno od njih."

Pri dvajsetih se je Agostina Benegas iz Argentine preselila v Slovenijo. Iz enega glavnega mesta v drugega; iz Buenos Airesa v Ljubljano. Pri nas je najprej delala v hotelih, epidemija pa jo je prisilila, da je skupaj z možem poiskala drugačno poslovno priložnost. Prejšnji teden smo se odpravili na pogovor z zdaj 25-letno Argentinko in nastal je današnji Drugi pogled.

Pogovor s 25-letno Agostino Benegas iz Buenos Airesa

Petindvajsetletna Agostina Benegas iz Buenos Airesa se je pred petimi leti preselila v Ljubljano. Najprej je delala v hotelih, njen partner pa v restavracijah. Med epidemijo sta izgubila službo in se pogumno podala na samostojno poslovno pot. Danes ima par manjši tovornjak z argentinsko ulično hrano Caminito.

"V Argentini sem končala gostinsko šolo, spoznala moža in skupaj sva prišla v Slovenijo. Lani sva zaradi korone žal izgubila službo in takrat sva rekla, da je to pravi čas, da se lotiva svoje poti in odpreva podjetje."

Čeprav ima slovenske korenine, v Argentino so se preselili njeni stari starši, je Slovenijo prvič obiskala pred osmimi leti. Tri leta pozneje se je že selila:

"Živela sem v središču Buenos Airesa, kje so povsod nebotičniki in gneča. Tudi zaradi tega sem se hotela preseliti, ker včasih je bilo malo preveč vsega. Preveč ljudi. Tukaj v Sloveniji je drugače. Je bolj mirno, bolj varno. Čisto drug občutek!"

Zakaj jo je pri nas presenetilo vikanje, prevzemanje priimkov in kakšne se ji zdijo slovenske slaščice, pa lahko preverite v posnetku.

Tik pred začetkom poletnih olimpijskih iger v Tokiu smo, najbrž prav nič presenetljivo, pred mikrofon Drugega pogleda povabili Japonko - dr. Nagiso Moritoki Škof, jezikoslovko in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Kako je iz dežele vzhajajočega sonca sploh prišla v naše kraje in zakaj se ji zdijo slovenski študentje prav občudovanja vredni, je razkrila v pogovoru z Goranom Deklevo.

Dr. Nagisa Moritoki Škof je k nam prišla iz razmeroma majhnega japonskega mesta - samo trikrat večjega kakor Ljubljana

Tik pred začetkom tokijskih poletnih olimpijskih iger pred mikrofonom Drugega pogleda gostimo Japonko – dr. Nagiso Moritoki Škof. Naša tokratna gostja prihaja iz Okajame na jugozahodu Honšuja, sicer največjega japonskega otoka, pri nas pa živi, že vse odkar so leta 1995 na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovili Oddelek za azijske študije, kjer Nagisa Moritoki Škof predava kopico predmetov – od didaktike japonščine prek prevajanja medijskih besedil do japonske književnosti. In čeprav japonski šolski sistem velja za enega najzahtevnejših na vsem svetu, spričo česar so kriteriji, po katerih presoja, gotovo visoki, je naša sogovornica prepričana, da so slovenski študentje in študentke kratko malo izjemni:

Ne vem, kako se učijo, kako lahko tako pridno delajo, ampak v treh letih znajo napisati diplomsko delo v japonščini. Mislim, da se sama ne bi znala takole učiti.

No, pa ne le študentje, tudi drugi Slovenke in Slovenci smo očarali Nagiso Moritoki Škof:

"Slovenija je kakor velika vas, kakršne poznam z Japonske. Kaj hočem s tem reči? - Drug drugega poznate, med seboj si obilo pomagate, ko je treba kaj postoriti. Ni kaj, tople odnose imate. Seveda med Japonsko in Slovenijo obstajajo tudi številne kulturne razlike (od hrane do načina razmišljanja), ampak tu sem imela prav topel občutek. Zato, mislim, sem tudi ostala."

Tako je minilo 26 let, v katerih se je Nagisa Moritoki Škof po lastnem pripovedovanju preobrazila v napol Japonko - napol Slovenko, ki sicer še vedno pogreša gomoljnice z japonskega jugozahoda, a obenem zavzeto hodi v hribe in peče jabolčni zavitek.