Drugi pogled

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić, sestra in brat, prihajata iz Splita. Oba sta glasbenika, Mirjana akademsko izobražena pianistka, Ognjen pevec skupine Bogunov.

Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić živita v Sloveniji že od 90-tih let prejšnjega stoletja, odlično govorita slovensko, in pravita, da sta tu že pognala korenine. Pravzaprav so jima nekatera vprašanja o slovenskih stereotipih že skoraj nerazumljiva ali pa vsaj nenavadna, saj sta tako rekoč del njih. Njun pogled od zunaj, njun drugi pogled počasi bledi in ga je bilo zato še toliko bolj dragoceno pravočasno ujeti.

My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.

Nizozemka Arlette Cundrič v Sloveniji živi že skoraj 18 let

My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.

"Včasih smo hodili dvakrat na leto na počitnice v Slovenijo in vedno sem jokala v avtu, ker nisem hotela nazaj. Tukaj sta mi tako zelo všeč narava in preprosto življenje."

V Slovenijo so se preselili leta 2003, sprva so živeli na Gorenjskem, zdaj pa že dobrih deset let v vasi Gradenc v občini Žužemberk. Celo njeni starši so si po letih samo občasnega obiskovanja hčere in njene družine zaželeli življenja med Suhokrajinčani, zato sta si tukaj zgradila manjšo zidanico, kamor za tri mesece prihajata dvakrat na leto.

V pekarno, ki je v Poljanski ulici v Ljubljani, se je podala Andreja Gradišar, da je v mikrofon ujela pogovor z Mattom Hamlinom. Američan, bivši marinec, je partnerko Slovenko spoznal med igranjem spletne igrice. Po nekaj časa je dozorela odločitev, da zaživita skupaj in da bo on tisti, ki se bo preselil. S seboj v Slovenijo je prinesel tudi knjižico z recepti svoje babice in iz te zdaj črpa navdih, sestavine in recepte pri delu v pekarni. To je njegov Drugi pogled.

Američan Matt Hamlin je s seboj v Slovenijo prinesel družinsko knjigo receptov, nato pa s partnerko odprl pekarno

Matt Hamlin prihaja iz ameriške zvezne države Nova Mehika, ki pa jo je za dom v Sloveniji zamenjal pred približno štirimi leti. Razlog za to je ljubezen. In spletna igrica, prek katere je spoznal Slovenko. Že pred njegovo dokončno selitvijo sta se odločila, da bosta skupaj odprla pekarno:

"Moja družina je v tem poslu že pet generacij. V družini imamo nekaj čudovitih pekov. To je nekaj, kar sem vedno želel narediti – imeti pekarno. Partnerica pa je po izobrazbi nutricionistka. To se je zdela idealna kombinacija za zagon tega posla in lahko se je bilo odločiti, kaj bova počela. To in da je v Sloveniji res težko najti dober kruh. Malo ljudi si za to vzame dovolj časa. Mislim, da so se ljudje preveč navadili na te pekarne, ki delujejo bolj kot prodajalne hitre hrane. Teh pa je na stotine, tako rekoč na vsakem vogalu je ena. Prave peke – take s krušno pečjo in ki si vzamejo čas za pripravo kruha – pa je mogoče najti le še na podeželju, v mestu ne."

Američan je v pekarni sicer odgovoren za sladki del. Vir navdiha je družinska knjiga receptov, ki jo je prinesel iz Združenih držav:

"Imamo knjigo, ki smo jo posvetili babici, ko je umrla. Takrat se je zbrala vsa družina in na kup dala njene recepte. Vedno, ko smo jo obiskali, je bilo namreč vse sveže, na novo pečeno, tam smo se vedno imeli lepo. Vse, kar je sladkega, mafini, piškoti, mlečni kruh, ki ga pečemo, vse je njeno. Uporabljam njene in materine recepte, saj sta bili perfekcionistki."

Matt Hamlin sicer pravi, da so Slovenci dobri ljudje. So bolj odkriti kot Američani, bolj prizemljeni. Odnosi v ZDA ostajajo na ravni znanstev, ne prijateljstev. Prav tako je tam hitrejši tempo življenja. Všeč mu je, da v Sloveniji ni tako. Edino na življenje v mestu se bo tu težko navadil.

Mila oz. Emilia Dębska je pred več kot desetletjem Varšavo zamenjala za dom v Sloveniji. Videli in slišali ste jo lahko v nekaterih naših televizijskih oddajah. S pesmijo Svoboda se je predstavila tudi na EMI. Zaradi dela živi malo v Sloveniji, malo na Poljskem. Čas epidemije pa večinoma preživlja v rodni državi in tja jo je poklicala tudi Andreja Gradišar.

Pevka in pianistka Emilia Dębska je v Slovenijo zaradi družine prišla leta 2007

Emilia oz. Mila Dębska je v Slovenijo prvič prišla leta 2007. Zgodba s Slovenijo oziroma bolje rečeno Slovencem se je začela že na Poljskem, za selitev sta se odločila po rojstvu hčerke:

"V Sloveniji so čist zrak, mir, tišina, je bolj počasno, bolj preprosto življenje kot v Varšavi. Varšava je res metropola, tam se vse dogaja zelo hitro."

Mila se je hitro naučila slovensko – pravi, da ji je pri tem verjetno pomagal tudi glasbeni posluh –, kar ji je odprlo številne karierne priložnosti. Nastopala je v televizijskih oddajah, izdala nekaj lastnih skladb v slovenščini, predstavila se je tudi na Emi. Opaža pa, da slovensko okolje bolj spodbuja unikatnost glasbenikov kot poljsko:

"To sem opazila takoj, ko sem prišla. Ko sem poslušala radio, so se po večini vrtele slovenske pesmi. Meni je bilo to tako super, neverjetno. Ker slovenska glasba je res unikatna. Vidi se velika razlika v spoštovanju tega poklica. Na Poljskem umetnost izginja zaradi tekmovalnosti. Vsi hočejo neko kariero. Hočejo ustvariti nekaj istega, kot je v Ameriki, da se tvoja pesem prebije. Meni to nikoli ni bilo prav."

Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.

Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti

"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi," razloži Ona Čepaityte Gams, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi:

"Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si."

Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo:

"To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho."

Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok:

"V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."

V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Mlada kolubijska glasbenika Juan Zuleta in David Mosquera o življenju v Sloveniji in glasbenem ustvarjanju tukaj

V rubriki Drugi pogled bomo danes zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk, Juanom Zuleta in Davidom Mosquera. Kolumbija je dežela odprtih in toplih ljudi, s prekrasno naravo, osupljivo džunglo, belimi plažami ob Karibskem morju in zanimivimi velemesti s kolonialno zapuščino.

Juan: Ena zelo pomembna razlika med državama je tišina. V Sloveniji je tišina zelo pomembna, medtem ko je Kolumbija kot država zelo glasna. To je sicer značilno za Latinsko Ameriko – glasna glasba, ples – in to ne le v dvoranah, temveč pogosto tudi kar na ulici mest. Lahko povem, da sem kot Latinoameričan tukaj doživel tudi veliko stereotipnih opazk – recimo to, da zagotovo odlično plešem salso – no, saj jo, ampak nisem pa ravno državni prvak  in pa, da moramo biti vsi zabavljači in srce vsake zabave. Sam sem bolj resne narave, imam črn smisel za humor, zato me pogosto vprašajo: »Ti res prihajaš iz latinske Amerike?«.

Njuna skupna glasbena pot se je začele pred enim letom, v teh dneh pa že predstavljata svojo drugo skupno pesem z naslovom Souvernir – Spominček.  Juan je operni pevec po izobrazbi, v Slovenijo je prišel zaradi dekleta in zato, da bi tukaj našel službo v klasični glasbi, kar pa je, kot opaža, vse prej kot enostavno. David, ki je producent pri njunem duu Zuluk pove, da imata glasbenih načrtov kar veliko.

David: Ko bo korona mimo, upava, da bova lahko nastopala na raznih festivalih. Nastopila sva že na Vodnikovi domačiji, kjer sva na literarnem kabareju skrbela za glasbeni del. Tam sva spoznala različne zanimive glasbenike, navezala stike z njimi … Počasi se daleč pride, pravijo in mislim, da lahko prideva daleč tudi midva.

Njune želje so, da bi Slovencem bila všeč njuna glasba, tudi, če morda ne razumejo jezika, da se zlijejo z melodijo, ritmom in uživajo. Za konec vsem poslušalcem sporočata naslednje:

David: Moj največji izziv v Sloveniji je, da dopovem ljudem, da če si nečesa želijo, če želijo nekaj narediti, ustvariti, da naj ne rečejo – ah, saj tukaj, v tej državi to ni možno, to gotov ne bo uspelo tukaj. Vse je možno in to kjerkoli na svetu. Če imate željo, jo realizirajte. Če ne boste poskusili, ne morate vedeti, da nekaj ne bo uspelo.

Juan: Rad bi rekel hvala lepa ….. Hvala državi, ker me je tako lepo sprejela. Želiva si, da bi s svojo glasbo prišla med ljudi, da bi naju sprejeli in da bi se na glasbenem področju več povezovali. S povezovanjem, skupnim delom v glasbi, pri različnih projektih in drugje lahko namreč res ustvarimo nekaj lepega.

Uzbeški predniki, Kirgizija rojstna država in kazaško državljanstvo. Tako svoj izvor opiše modna oblikovalka Shahsanam Nizamova. V Slovenijo je leta 2017 prišla na izlet in ker se je tu počutila kot doma, je hitro našla priložnost za selitev v našo državo. Od leta 2018 sta z njo v Sloveniji tudi njena otroka. O družinskih hierarhiji, razlikah v šolstvu, različnih oblačilnih navadah pri nas in v Kazahstanu se je pogovarjala z Andrejo Gradišar.

Modna oblikovalka Shahsanam Nizamova v Sloveniji živi od leta 2018

Shahsanam Nizamova je po narodnosti Uzbekistanka, rojena je bila na ozemlju Kirgizije. Ima pa sogovornica, ki je po poklicu modna oblikovalka, kazahstansko državljanstvo. Leta 2007 se je tja preselila z možem in ostala enajst let. Družina je živela na severu države, v mestu Kokšetau. Od tam jo je pot leta 2017 tudi vodila v Slovenijo. Sprva na izlet:

"Izlet v Slovenijo je bilo moje prvo veliko potovanje v Evropo. Že prej sem bila v drugih delih sveta, po večini v okviru organiziranih družinskih počitnic. Sem sem prišla z znancem in ko sva se vozila po Sloveniji, sem imela občutek, da to državo od nekje že poznam. Kot da bi tu že živela. Morda zaradi podobnosti z ruskim jezikom. Ko smo se peljali proti Mangartu, sem imela občutek, da sem tu že bila. Kot nekakšen deja vu. Še eno leto po tem potovanju sem si želela, da bi zares živela v Sloveniji."

Ni ostalo le pri željah, te je tudi uresničila. Že leto pozneje je našla priložnost za študij v Sloveniji. Danes dela kot modna kreatorka. Ima svoj studio, v katerem izdeluje oblačila po naročilu. O slovenski in kazaški oblačilni kulturi pa pravi:

"V Kazahstanu je večji poudarek na tem, da so oblačila lepa, draga in znanih znamk. Ljudje več pozornosti posvečajo zunanji podobi. Tu pa je več športnega oblačenja, večini oblačila niso tako pomembna. Nikogar ne bo zmotilo, če greste v trgovino ali na tržnico v športnih oblačilih. V Kazahstanu bi ob čem takem dobili ogromno pozornosti, mislili bi, da ne skrbite zase. Morda ne bi nič rekli, a bi vam na kakšen način že pokazali, kaj si mislijo. Tudi v pisarnah so pravila oblačenja strožja. Obleka oz. kostum, nogavice, zaprti čevlji. To je sicer malo odvisno od podjetja, v katerem delaš, a če povem za mojega zadnjega delodajalca v Kazahstanu – tudi poleti nismo smeli biti brez hlačnih nogavic in v sandalih. To je bilo na neki način prepovedano. Krila nad koleni – prav tako prepovedano. Oblačila brez rokavov – prepovedano."

Svoje prihodnosti sogovornica veliko vnaprej ne načrtuje, a za zdaj zagotovo ostaja v Sloveniji, saj je to zanjo idealen kraj za življenje.

Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!

Edini pandžabski par v Sloveniji uživa v načrtovanju izletov ob koncih tedna in hoji v hribe

Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, ki se je razvilo v redno zaposlitev. Pri nas je zdaj že pet let. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila.

Mandeep Kaur: "Pred selitvijo sem vašo državo obiskala samo enkrat, in sicer sem tu snemala eno svojih pesmi. Že takrat sem dobila občutek, da je država lepa in mirna. Nisem pa nikoli pomislila, da bom živela tukaj."

Sukhbir Singh: "Indija je velika država in tudi tam imamo gore in zeleno naravo. Tudi pri nas poznamo sneg. Ampak nisva imela veliko priložnosti, da bi resnično raziskala ta del države. Ponavadi so to bili samo kratki obiski. Ko sem se preselil sem, v Slovenijo, sem pa – tako kot moja žena – tudi jaz dobil občutek, da so se mi sanje uresničile. Zdaj res živim v takih krajih!"

Sukhbir Singh in Mandeep Kaur

Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.

Kaj je v Zreče privedlo 5-člansko metalsko skupino z Malte?

V Drugem pogledu nismo gostili prav veliko posameznikov, ki bi nas popeljali na Malto, sploh pa ne kar cele glasbene skupine. 5-članska zasedba Decline The Fall, ki jo sestavljajo Kris, Ehren, John, Matthew in Fabio, skupaj ustvarja 5 let in Slovenijo so si izbrali kot vstopno točko za glasbeni naskok na Evropo. Trenutno jim situacija to sicer onemogoča, imajo pa veliko časa za pripravo nove glasbe.

Prihod v Slovenijo so začeli načrtovati pred dvema letoma na pobudo člana skupine Krisa, ki zaradi dela v turizmu Slovenijo obiskuje že več kot 14 let in si je vedno želel živeti tukaj. Dve leti nazaj je sem prvič pripeljal še ostale člane skupine in vsi so se strinjali, da je to pravi kraj za življenje v Evropi.

Kris: "Tudi ko smo primerjali višino življenjskih stroškov med državami v tem delu Evrope, smo ugotovili, da je Slovenija najbolj ugodna. Je tudi zelo zelena in tukaj lahko uživamo v svežem zraku in naravi, ki jo je na Malti bolj malo oz. je drugačna. Tam smo obdani s Sredozemskim morjem, tukaj pa živimo med hribi, pozimi lahko vidimo celo sneg. Brez težav pa odpotujemo tudi v sosednje države."

Kris jih je najprej peljal na Bled, kjer so preživeli 4 dni. In prav Blejsko jezero jih je prepričalo, da so v Sloveniji tudi ostali in tako pred nekaj meseci dokončno spremenili svoj kraj bivanja. V Zrečah so najeli večjo hišo, v kateri so si uredili tudi studio in pred kratkim izdali svoj prvi album.

Malte sicer ne pogrešajo preveč, si pa včasih zaželijo malteške hrane in toplega vremena.

Kris: "Na Malti imamo tudi veliko majhnih in skritih plaž, veliko krajev z bogato zgodovino. Ne smemo izpustiti templjev, ki so stari tudi več kot 4, 5 tisoč let. Imamo dobro razmerje med zgodovinskimi kraji in zabavnimi doživetji ter uživanjem ob morju."

Kljub temu pa glasbeniki prisegajo na Slovenijo. Skupnega življenja je bilo nekaj članov skupine vajenih že na Malti, tako da s prilagajanjem nimajo večjih težav. Skupno jim je predvsem to, da se radi zabavajo in komaj čakajo, da bodo lahko začeli z nastopi.

Kris: "Slovenija nam omogoča, da lahko uživamo življenje. Če primerjam življenje na Malti, lahko rečem, da sem tukaj končno našel svoj mir. Še v času, ko sem bil na Malti, sem vsakič, ko sem bil slabe volje, odpotoval v Slovenijo. Tukaj sem se umiril in napolnil z energijo. Z vidika kvalitete življenja imam tukaj vse, kar potrebujem, in lahko živim na način, kot si želim."

Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.

Analyn Zupanc s Filipinov v Domžale

Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov, poseljenih je manj kot polovica. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družabnih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega. Tudi v kuhinji.

"Rada jem kislo zelje s pečenko, to je ena mojih najljubših jedi. In golaž. Ta je podoben filipinski caldereti, goveji enolončnici, ki ji Filipinci dodamo zelenjavo – krompir, papriko, korenje …"

Od hrane pogovor hitro zavije k praznikom. Ob omembi Filipinov številni pomislimo na krvave prizore križanja ob veliki noči, a Analyn pravi, da je ta navada živa predvsem v provinci Pampang na severu države, na njenem otoku praznovanje omejijo le na hojo oz. romanje do nekaterih cerkva. Povsem drugače je z božičem.

"Božič je na Filipinih zelo radostno obdobje. Imamo najdaljše božično praznovanje, začne se že septembra, že takrat lahko vsepovsod vidite božično okrasje, slišite božične pesmi … In to traja vse do januarja, do Svetih treh kraljev. Ne tako kot v Sloveniji, kjer božična drevesca okrasite šele decembra."

Filipinko se čudi tudi našemu praznovanju godu, številu oken, ki jih imajo slovenske hiše, in temu, da se je za obisk sorodnikov ali prijateljev treba napovedati. No, tudi nekatere slovenske besede ali besedne zveze so zanjo velik zalogaj.

"Slovenski jezik mi je še vedno zelo težak, borim se, učim, a se mi zdi, da ni pravega napredka … Imate Č, Š, Ž, težko izgovorim besede s temi glasovi, jezik se mi zvija … Šele po dveh letih sem se naučila izgovoriti "tržiški šuštarji" in "živjo", prej tega nikakor nisem mogla izgovoriti …"

Več v pogovoru z Analyn.