Drugi pogled

V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.

Aisha Nuzuha je navdušena nad letnimi časi in naravo v Sloveniji, želi pa si, da čim več Slovencev spozna tudi Maldive

"Jaz sem Aisha. Pišem se Nuzuha. Stara sem 33 let. Sem iz Maldivov. Rodila sem se in odraščala v maldivskem glavnem mestu Male. Sem iz velike družine. Imam eno sestro, štiri brate in mamo. Imam tudi sina starega dvanajst let."

Takole se nam je Aisha predstavila v slovenščini. Tukaj je že eno leto, sem pa jo je lani pripeljala ljubezen. In ni ji žal, da se je preselila.

"Zelo je lepo! Imate mirno življenje z veliko podeželja, gorami, rekami ... Preden sem prišla sem, nisem bila navajena hribov in Alp. Ko sem vse to videla, sem bila navdušena nad tem, da lahko grem v gore. Skupaj s fantom sva šla na Šmarno goro. Res nisem mogla verjeti, da je to tako naporno, saj tega nisem še nikoli počela. Šla sem tudi nabirat jurčke in divje šparglje!"

Sicer pa se navaja naravne in kulturne spremembe: novi so ji štirje letni časi in tudi to, da mora v trgovini nakupljene stvari sama pospraviti v vrečko – na Maldivih je v navadi, da to storijo trgovci. Še najbolj jo na dom spominja primorski del Slovenije, čeprav na Maldivih ni živela ob morju.

"Maldive si vsi predstavljajo samo kot kraj z veliko plažami in morjem, ampak glavno mesto Male, kjer sem živela, je velika džungla. Tam nimamo plaže, težko je iti kam plavat ali se odpraviti na izlet. Še posebej zanimivo je torej dejstvo, da sem se naučila plavati v Sloveniji!"

Aishina velika želja pa je povezovati njen prejšnji in zdajšnji dom. Z namero, da bi čim več Slovencev spoznalo Maldive, informacije o njih deli na spletu na Facebook strani Moji Maldivi.

Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.

Albanka iz Makedonije: Hatije Ismaili, doc. dr. spec. ginekologije in porodništva

Albanka, ki je odraščala v Severni Makedoniji, ginekologinja v Splošni bolnišnici Novo mesto Hatije Ismaili pri nas živi in dela že 18. leto. Nedavno jo je revija Viva razglasila za prejemnico naziva Moja zdravnica 2020. Pri svojem delu opaža zanimive razlike v odnosu slovenske družbe do ginekologije, nosečnosti in poroda.

"Tukaj mi je zelo všeč, da se ljudje že prej malo informirajo o posegih, porodih itd. Obstaja neka medicinska kultura med ljudmi. Delala sem na Hrvaškem, občasno pomagam v Skopju in vidim, da je tukaj v Sloveniji na tej ravni veliko doseženega. Vse teče po protokolih, tako pri osebju kot pacientih."

Slovenija ji sicer že od otroštva ni tuja. Večino otroštva je z babico in bratom preživela v makedonskem multikulturnem mestu Gostivar, počitnice pa je vsaj dvakrat na leto preživljala v Kočevju, kjer so bili zaposleni njeni starši.

Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.

Gloria Victoria Luna Saavedra je v Slovenijo iz Peruja prišla leta 1997, danes vodi svojo jezikovno šolo

Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra iz Peruja. K nam jo je leta 1997 zaneslo znanstvo s Slovencem.

"Slovenija je bila kot taka skrinjica. V primerjavi z velikimi mesti z ogromnimi nebotičniki, vrvežem ter veliko prometa je bilo tu mirno, tudi red in tišina, na kar nisem bila tako zelo navajena. Hladno je bilo takrat oktobra. Ko smo vstopili v dom, pa je bilo toplo. Za darilo sem takrat dobila copate," Gloria opisuje prve vtise.

Ljubljana takrat ni bila moderno mesto, delovala je malo starinsko. Se je pa Perujki zdelo zanimivo, da so vozičke z dojenčki naokoli prevažali tudi moški, česar iz domovine ni bila vajena.

"Včasih ni bilo v navadi, najpogosteje so bile s tem delom obremenjene ženske. Sčasoma se navade spremenijo. Zdaj so tudi v Peruju moški, ki se ukvarjajo z otroki in sodelujejo pri domačem delu."

Ker se je Perujka v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. To ji je uspelo, danes pa vodi svojo jezikovno šolo:

"Zanimivo je, kako imajo Slovenci radi španščino. Že sami se učijo prek telenovel. Ko pridejo, tako znajo že nekaj besed, so motivirani, jih veseli, da imajo neposredni stik z rojenim govorcem tega jezika. Veliko zanimanja je, sprašujejo, sodelujejo, so pridni. Hitrejše se učijo španščino kot špansko govoreči slovensko."

Gloria pravi, da je v Sloveniji pognala korenine, čeprav je sem prišla, ne da bi to zares načrtovala. Vsako toliko časa se vrne v Peru, saj pravi, da njena duša diha tako slovensko kot perujsko, je razdeljena na dva dela.

"Če bi bilo mogoče, bi v Slovenijo pripeljala družino, kolege pa povabila na obisk, da bi si ogledali, kakšno je tu življenje. Slovenija je majhna država z velikim občutkom za razvoj in disciplino. V Peru bi vzela ta zagon, da bi se naučili drugačnega odnosa do dela in tudi bolj prijaznega odnosa do narave."

Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.

Susan Madley je iz Škotske, a že 14 let je njen dom brunarica na Blanci

Susan Madley je domači Burntisland zapustila pred 14 leti. Po prometni nesreči je iskala nove cilje in izzive v življenju. V časopisu je videla članek o Sloveniji in ga pokazala možu:

"Sem dala možu časopis in rekla, da hočem tja, da hočem tam živeti. Pa je rekel, da je v redu, greva pogledat."

Ko sta prišla v Slovenijo, sta imela občutek, kot da sta prišla domov. Skoraj takoj sta tudi začela iskati kraj, kje bi lahko živela.

"To je res noro. Najprej sva šla v turistično pisarno v Ljubljani, saj sva prišla iz Trsta z vlakom. Na pultu so imeli zemljevid Slovenije. Sem dala prst nanj in rekla, da hočem živeti tam. Za hec. Ko sem dvignila prst, sem videla, da je tam Brestanica, in potem sva šla tja."

Škotinja se je dobro vklopila v lokalno družbo. Tako na primer ob prvem maju plete venčke. Večkrat je bila tudi že povabljena na koline.

"Vse sem naredila. Prvih pet, šest let sem stalno hodila na koline. Zdaj sem vegetarijanka in ne hodim več. Ampak ja, sem vse naredila, sosedi sem pomagala pri klobasah, salamah."

Njena najljubša slovenska jed so štruklji. Pripravlja jih sama, saj je zagovornica doma kuhane hrane. Mož se občasno zaradi dela še vrača na Škotsko, sama takrat ostaja v Sloveniji. In pravi, da ne bo šla nikamor, saj je tu njen dom.

Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar.

Chris Lee, ki se je rodil v Tajvanu in od otroštva živel v Kanadi, na Radiu Študent vodi oddajo Sleepless in Slovenia

Kanadčana s tajvanskimi koreninami Chrisa Leeja je v Slovenijo leta 2017 pripeljal študijski program Erasmus mundus.

"Magistrski program turističnega managementa se je začel leta 2016. Najprej smo en semester preživeli v danskem Koldingu, sledil je premik v Ljubljano in še pozneje v špansko Girono. Na Danskem je vse delovalo izjemno dobro, vsi, celo najstarejše gospe v knjižnicah ali v vaseh, so govorili popolno angleščino. Bilo je dobro, a hkrati sem imel občutek izoliranosti, saj družba ni tako odprta. Radi imajo tujce, a jih ne vključujejo v svojo družbo. Prihod v Slovenijo je bil zato velika sprememba."

Na domačo Kanado ga pri nas spominjajo gore:

"Kanadčani radi hodimo v gore. V Vancouvru sem mislil, da smo kar malo fanatični … tu pa spoznal, da je vse skupaj lahko še bolj ekstremno. Ne vem, ali ljudje zato radi hodijo v gore, ker so mesta tako majhna in vsi poznajo vse, gore pa so nekakšen pobeg od tega."

Slovenci smo veliko bolj neposredni, nadaljuje sogovornik:

"Če bi vse tri narode razvrstil na lestvici od najvljudnejših do najbolj neposrednih, so najvljudnejši zagotovo Tajvanci. Če jih nekdo povabi na zabavo, pa ne želijo priti, rečejo, da bodo na koledarju preverili, ali so prosti. Iz tega lahko sklepaš, da je bil to ne. V Kanadi bomo sicer rekli ne, a predlagali, da se družimo kdaj drugič. Tu pa dobiš jasen odgovor: "Ne, takrat sem zaseden."

Chris na Radiu Študent vodi oddajo Sleepless in Slovenia. V njej govori o težavah, s katerimi se redno spopadajo tujci v naši državi. Med njimi je tudi ta:

"Včasih se moraš res boriti, da bi te priznali za del družbe. Na primer – ogromno zapletov sem že imel v postopku priznanja vozniškega dovoljenja. Tudi zaradi tega, ker imam dokumente iz države, ki po mnenju uradnikov ne ustreza mojemu zunanjemu videzu. To je vodilo do 14-mesečnega dopisovanja, prizadevanja, urejanja dokumentov. Čeprav je bila ena od mojih zaposlitev v Kanadi učenje varne vožnje ameriških diplomatov, se tu volana še pritakniti ne smem."

"Ko pride do takih zapletov, ko se 14 mesecev dopisuješ z upravno enoto in drugimi pristojnimi službami, se vprašaš, ali želiš živeti v taki državi. Želim si, da bi slovenska oblast pri pisanju zakonov pomislila tudi na tujce, ki živimo v državi, na to, kako posamezni zakoni vplivajo na nas," sklene pogovor.

»Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.

54-letna Srbkinja je razočarana nad slovenskimi serviserji, navdušena pa nad slovensko infrastrukturo

Odločitev za selitev

Ker je Srbkinja Tatjana Vehovec poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala Slovenijo. "Slovenija je že dolgo moja država, ampak zdaj je pa tudi moj naslov," razloži. Z možem sta se zaradi sinove prihodnosti pred enim letom odločila, da se družina iz Novega Sada preseli v Slovenijo.

"Ko je prišel čas za študij, smo se dogovorili, da bi bilo najboljše, da bi bil on del Evropske unije. Tu gre za prihodnost najinega otroka, ne pa za najboljšo univerzo v Evropi. Smo tudi zelo povezani kot družina in ta ideja, da gre moj sin sam, mi ni bila tako blizu."

Odločitev za selitev ni bila težka, saj lahko tako ona kot njen mož svoje delo opravljata kjer koli, kjer je na voljo dostop do interneta.

"Raziskujem komunikacijo, uporabo, zlorabo družbenih omrežij. Raziskave moje ekipe so pionirsko delo v Srbiji, nanašajo se na astroturfing. To vi poznate kot trole. Astroturfing je sicer bolj kompleksen problem, kot so troli. Gre pa za zlorabe oz. račune na internetu, ki delajo za interese svojega naročnika."

Nove navade in spoznanja

Družina Vehovec se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic. Življenju na podeželju se je Tatjana hitro prilagodila. "Infrastruktura je tu odlična," pove.

"Ni vasi brez šole, brez gasilskega doma, brez kulturnega doma. Mene to navdušuje! Ni tako oddaljene hiše, da do nje ne bi bilo urejene poti ali ceste. To spoštujem! Mislim, da država mojega rojstva propada prav zaradi tega, ker ni dovolj podpirala podeželja. Zdaj imate recimo v Srbiji samo Beograd, vsi posli so tam, denar je tam, moč je tam, oblast je tam."

"Veliko mladih gre pri vas na študij v Maribor ali Ljubljano, ampak se vrnejo nazaj. Zakaj? Ker imajo vse pogoje na vasi. Ne samo, da je država butična, ampak je tudi promet takšen, da si lahko v pol ure ali eni uri na drugem koncu države."

Odkar živi v Sloveniji, je vzljubila sprehode v naravo in hojo v hribe. V svoji hiši pa ima tudi krušno peč, v kateri je prejšnjo zimo prvič pekla kruh in potico.

V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.

Claude Nöel iz Luksemburga del leta preživi v Sloveniji

V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, kjer se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo. Mimogrede, Veliko vojvodstvo Luksemburg obsega 2586 km² in ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev.

"Imamo 600.000 prebivalcev, le 350.000 je Luksemburžanov, 100.000 Portugalcev, 60.000 Italijanov, potem pa še veliko drugih narodnosti in kombinacij teh. Država je res 'multikulti', čeprav je majhna. Če kdo reče, da 'gremo jutri v Luksemburg', vprašamo, 'kaj pa bomo počeli popoldne'."

Ko beseda nanese na majhnost obeh dežel in to, kako smo Slovenci obremenjeni s kompleksom majhnosti, Claude doda, da smo predvsem premalo ponosni na svoje ljudi.

"Luksemburžani imamo Charlyja Gaula, ki je zmagal na dirki po Franciji. Nikoli pa nismo imeli Luksemburžanov hkrati na prvem in drugem mestu kot zdaj Slovenci s Pogačarjem in Rogličem. To je fantastično! Slovenci bi morali biti res ponosni na to."

In na prijaznost ljudi, ti so vedno pripraljeni pomagati. Pa še zaradi nečesa so mu ljudje pri nas tako všeč:

"Kupila sva kosilnico za travo, ki pa se je po šestih mesecih pokvarila. Vrnila sva se v trgovino in so jo nama takoj zamenjali. Ko sva hotela oditi, pa so rekli: 'Trenutek, v dobrem imate še 44 evrov, saj se je vmes kosilnica pocenila.' Nisem mogel verjeti, dali so nama novo ceno, ki je bila celo nižja od stare. To je neverjetno, v Luksemburgu se kaj takega ne more zgoditi."

A to je le ena od razlik med Slovenijo in Luksemburgom. Luksemburg je znan kot zelo draga država, vsi ljudje govorijo štiri jezike, blizu je Francija z zelo bogato zbirko francoskih sirov. Te pri nas nekoliko pogreša, preseneča pa ga naša ljubezen do svinjine.

"Midva redko jeva svinjsko meso, okus nama ni všeč … Nihče v Luksemburgu ne bi rekel, da je prašič kralj živali, kot sva slišala tu."

Med slovenskimi slaščicami pa je nesporna kraljica znamenita "kremšnita".

 

 

Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.

Madžarki Moniki Šimon je pri nas med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev.

Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Šimon, ki rada bere, doma ima polne police knjig, rešuje sudoku in pleše. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. Pred osmimi leti je bila pri nas prvič – takrat so z družino obiskali moža, ki je že živel tukaj.

Ko smo prvič obiskali Ljubljano, smo se še lahko peljali po Slovenski cesti. Potem ko smo se preselili sem, so tam opravljali dela, zdaj pa je to območje brez prometa ‒ res lepo presenečenje. Sama se po mestu najraje sprehajam peš ali vozim s kolesom, če grem kam dlje, pa uporabim kar avtobus. Imate zelo dobro urejen javni promet, pogrešam le kakšen hiter vlak, kajti če grem iz Ljubljane v Budimpešto, mi pot vzame 8 ur ali celo več, če je na mejnem prehodu Hodoš treba dolgo čakati. To pa je kar veliko.

Prihaja iz glavnega mesta naše sosednje države Madžarske in pove, da sta si prav zaradi bližine državi precej podobni.

Ni veliko precej opaznih razlik med njima, razen seveda jezika. Res je morda pokrajina malce drugačna, saj Madžarsko sestavljajo po večini nižine in gričevnat svet, hribov in gora je zelo malo. Ta del vaše države mi je sicer zelo všeč. Prav tako morje, ki ga mi nimamo. Imamo pa zato – prav zaradi nizkih pokrajin – višje temperature in lepše vreme, kot je pri vas.

In še korak v prihodnost. Monika Šimon pravi, da ji je življenje v Sloveniji všeč; o tem, ali bodo tukaj ostali za vedno, ne razmišlja – si pa zelo želi, da bi se položaj s koronavirusom v prihodnjih tednih toliko umiril, da bi lahko za božično-novoletne praznike obiskala svoje prijatelje in domače v Budimpešti.

Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda.

Novinar Christophe Zenit prihaja z zahoda Francije in pravi, da je francoska solata pravzaprav makedonska

Približno 1700 kilometrov loči La Baule in Domžale – kraja, med katerima se redno seli Francoz Christophe Zenit. Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat sprva kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. Razdaljo med obema državam premaguje v avtu.

"V Franciji so povsod radarji. In tudi policisti. Na cestah zunaj naselij lahko vozimo 80 kilometrov na uro, na avtocesti 130, tako kot v Sloveniji. A če greš 132, te takoj ustavijo in kaznujejo. Razlika je tudi v tem, da moraš v Franciji ob oranžni luči na semaforju takoj zavirati. Tu ljudje ob tem pospešijo. Je pa zanimivo, da v Franciji vozimo slabše. Počasneje, bolj zaspano in se tako pogosteje zgodi nesreča."

Sogovorniku se zdi zanimivo, da v Slovenijo več generacij družine živi v isti hiši. V Franciji je to izjemno redko, pravi. Pravi, da smo Slovenci večji domoljubi kot Francozi. Opozoril pa nas je tudi na to, da francoska solata ni francoska:

"Imate francosko solato. Francozi jo imenujemo makedonska solata. V Franciji boste v trgovinah zaman iskali francosko solato. Boste pa našli makedonsko, ki je videti popolnoma enako. Mi je pa zanimivo, da imate v Sloveniji v francoski trgovini na voljo obe vrsti – francosko in makedonsko solato."

Kritika naše države gre Francozu težko z jezika. Pravi, da ga korenito ne moti nič. Eno značajsko slabost pa je vendarle našel:

"Skakanje čez vrsto je nacionalni šport. Bil sem v trgovini, čakal v vrsti pred blagajno, ko se je moški preprosto postavil predme in rekel, da je bil tam prej. Vprašal sem, kdaj. Pa je rekel, da deset minut prej. Če bi se kaj takega zgodilo v Franciji, bi vsi udeleženi končali na policijski postaji. Zaradi česa takega, si lahko predstavljam, bi izbruhnil pretep. Tu pa nihče ne reče nič. A sem našel rešitev: ko mi nekdo reče, da je bil tu pred desetimi minutami, mu odgovorim – oprostite, ampak sam sem bil tu že včeraj."

Za konec pa še pogled naprej. Sogovornik svojo prihodnost vsekakor vidi v Sloveniji: "Svojo kariero bi rad končal v Sloveniji – z delanjem stvari za to državo in o njej. Zelo počaščen pa bi bil tudi, če bi nekega dne dobil slovensko državljanstvo."

Triintridesetletna Triin Raamat se je pred letom in pol iz Talina preselila v Slovenijo. Odločitev za selitev je spodbudilo srečanje s slovenskim fantom na glasbenem festivalu na Hrvaškem. Kako se je razpletla "zgodba treh držav" in kako nam Estonka nastavlja ogledalo, preverite v Drugem pogledu.

Triin Raamat pravi, da Slovenci radi planinarimo, se družimo ob kavi in delamo na vrtu

Triintridesetletno Estonko Triin Raamat je k nam pred letom in pol pripeljala ljubezen:

"Sva se spoznala na plesnem festivalu Summer Sensual na Hrvaškem, potem sva se pogovarjala po spletu in nato sva se odločila poskusiti."

Čeprav je vedela, kje leži naša država in katero je naše glavno mesto, je bil njen prvi resnični stik s Slovenijo njen fant. Odločitev za selitev ni bila lahka, saj je Triin zelo navezana na svojo družino, vse praznike, rojstne dneve in nedeljske popoldneve so preživljali skupaj.

"Imam veliko družino, mamo, očeta in dva brata. Moj brat ima otroke in ravno ko sem odhajala, smo čakali novega družinskega člana. Rodil se je tisti dan, ko sem prispela v Slovenijo."

Po izobrazbi je veterinarka, a za zdaj svojega poklica še ne opravlja, saj mora veterinar zaradi dela s strankami res dobro obvladati slovenski jezik. Uči se ga na več načinov, z obiskovanjem tečaja, samostojnim učenjem doma, v pomoč sta ji televizija in radio, k dejavnemu govorjenju jo spodbuja tudi fant. Kje so težave?

"Pač. Čmrlj. Vse besede, v katerih so -č-, -š-, -ž- skupaj. To je težko, ampak to so lepe besede. Gre, ker malo znam rusko in pomaga, saj so koreni besed podobni."

Opazila je tudi, da je izobrazba pri nas zelo pomembna. Navdušuje jo dejstvo, da ima lahko dobre, globoke debate v angleškem jeziku tako z mlajšimi kot starejšimi generacijami. Pogreša pa praznovanje kresne noči, ki jo v Estoniji praznujejo 24. junija, zaznamujejo pa jo s kresovi večer prej. Gre za veliko praznovanje ob poletnem sončevem obratu, ki ga pogosto dopolni savnanje.

»Zakurimo velik ogenj, se družimo ob žaru oz. hrani in pijači. To je za Estonce zelo pomembno praznovanje, veliko pomembnejše kot pri vas. Pri vas je na primer božič veliko pomembnejši, kar je verjetno povezano z religijo.«