Drugi pogled

Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Baxodir Negmatov prihaja iz starodavnega Samarkanda

Uzbekistanca Baxodirja Negmatova, ki predtem še nikoli ni zapustil domovine, je v Slovenijo leta 2015 pripeljala štipendija za magistrski študij Erasmus mundus:

"V zadnjem letniku dodiplomskega študija sem poslal sedem prijavnic za študij v tujini. Prejel sem le en odgovor. In to takrat, ko sem doma že hodil na predavanja magisterija. Zaradi razočaranja, ker nisem bil nikamor sprejet, sem se celo za nekaj časa izogibal elektronskim medijem … potem pa so me poklicali iz prestolnice, da naj le pogledam e-pošto."

S študijem v Sloveniji je izjemno zadovoljen. Pogreša uzbekistanske čajne hiše, ki so pomembne za socialno življenje, mu je pa všeč, da so pravila oblačenja v Sloveniji manj stroga:

"Ko sem šel na obisk domov, jim ni bilo všeč to, da sem bil oblečen precej sproščeno, v kavbojke. V Sloveniji in Evropi mi je všeč, da vam ni tako zelo pomembno, kaj ima človek oblečeno. Če povem še en primer – tu ni nič narobe, če ima odrasla oseba nahrbtnik. V Uzbekistanu pa za tako osebo mislijo, da je še vedno na ravni šolarčka. Sem jim poskušal razložiti, da v Sloveniji celo profesorji na fakulteto prihajajo z nahrbtniki in s kolesom, pa niso razumeli."

Uzbekistanec se je pri nas lotil različnih del – trenutno peče pice, nekoč je delal na recepciji hotela, odprl je tudi svoje podjetje za turistično svetovanje. Na turizem računa tudi v prihodnosti in meni, da se lahko Uzbekistan veliko nauči od naše države: "Slovenski turizem je eden najhitreje rastočih. Če se ne motim, vsak deseti Slovenec dela v turizmu. Moj cilj je ugotoviti, zakaj je državi tako uspelo, Uzbekistanu pa ne, kljub temu, da ima starodavno zgodovino."

Samarkand

foto: Pixabay

Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.

Ishan Manjrekar iz Indije se je po dveh letih življenja v Sloveniji končno navadil tudi na vreme in malo število ljudi.

Ishan Manjrekar je za Ljubljano prvič izvedel na spletu, ko se je odločil za delo v Sloveniji. Prišel je v majhno mesto, navajen na večmilijonske kraje.

"Na začetku sem vedel le, da Slovenija leži v srednji Evropi, kaj več od tega pa ne. Najprej sem se ukvarjal s tem, kako izgovoriti Ljubljana, pri čemer sem si pomagal z Wikipedijo. Nekako sem moral ljudem znati povedati, kam grem. Večina jih je takrat prvič slišala za Slovenijo."

In tako je prispel v Ljubljano. Najprej za nekaj dni, na razgovor za službo. Že prvi dan se je odpravil v center in vse se mu je zdelo zelo prazno. Po približno pol leta se je preselil in vse se mu je zdelo zelo drugače kot v Indiji – podnebje, hrana in ljudje. Pravi pa, da se s Slovenci ni težko spoprijateljiti in da so zelo prijazni. Smešno pa mu je dejstvo, da je v tako majhni državi, kot je Slovenija, toliko narečij.

Tudi Ishan se uči slovenščino, ki pa je popolnoma drugačna od obeh njegovih maternih jezikov, ki sta marathi in angleščina.

"Slovenščina ima veliko tujk, prevzetih iz angleščine. In pri takšnih lahko hitro uganem, kaj pomenijo, kot, na primer, beseda normalno, ki je čisto slovenska. Zdaj poskušam vsako angleško besedo nekako posloveniti, v upanju, da je pravilna.
In še nekaj zelo zabavnega – slovenske kletvice niso zares kletvice. So samo smešne, kot je tristo kosmatih medvedov. Uporabljam jo samo zato, ker se ji smejijo tudi Slovenci."

Še posebej ob koncih tedna Ishan rad obišče različne slovenske kraje, ki so ga tako navdihnili, da je začel snemati svoj podkast Kulcha shock, kjer govori o svojih medkulturnih izkušnjah in dodaja številne anekdote.

Videl je tudi že veliko slovenskih lepot in svojim prijateljem po svetu toplo priporoča obisk, saj je Slovenija zelo drugačna od ostalih evropskih držav.

"Vsem, ki jih poznam, sem rekel, naj načrtujejo prihod sem. Seveda je to v trenutni situaciji težko, ampak naj pridejo, ko bo to mogoče. Priporočam jo zato, ker ni tako oblegana. Veliko ljudi ne ve, kako prijetna in lepa je. Obiščejo lahko ogromno krajev in počnejo zabavne stvari. Vse to pa jim lahko osebno razkažem!"

Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.

Yumei Foong prihaja iz države, ki si s Slovenijo pogosto deli vrh lestvice najnižje ogroženosti otrok

Yumei Foong je v Slovenijo prvič prišla leta 2017. Njena domovina je mesto leva, Singapur. Njeni predniki so iz Kitajske.

"Preden so prišli v Singapur, je bila to le majhna ribiška vasica. Pozneje je rasla in rasla, saj je bila pomembna trgovska postojanka. Pristanišče je postajalo vse bolj obiskano, ponujalo več možnosti in v tem času so se moji prastarši odločili, da zapustijo Kitajsko in boljše življenje poiščejo v Singapurju. Podobno zveni zgodba prav vsakega Singapurca."

"V primerjavi s Slovenijo je Singapur približno 26-krat manjši. Je majcen, vožnja od vzhoda do zahoda vzame 45 minut. Gre za hkrati majhno državo in veliko mesto. Singapur je tudi zelo čist, moderen, poslovno usmerjen, nekateri ga imenujejo tudi azijska Švica," nadaljuje Yumei, ki pove, da jo radi vprašamo o zelo strogih zakonih, ki urejajo življenje v njeni domovini.

"Ljudje me radi vprašajo, v kakšnem primeru bi jih tam aretirali. Odgovorim jim, da ni tako slabo, kot mislijo. Še nikoli nisem bila aretirana ali končala v ječi."

Singapurko je v Slovenijo pripeljal študij, ostala je zaradi ljubezni. Zdaj posledično vsako jutro dobi poročilo o dogajanju v ligi NBA:

"S prijateljicami, ki so tujke in imajo za partnerja Slovenca, se šalimo o tem, da je kar nekako navada, da naši partnerji zjutraj odidejo na stranišče z mobilnikom v roki. Potem slišiš različne zvoke s stranišča in ko se vrnejo, rečejo: »Ali veš, kaj je Luka Dončić naredil včeraj?« To je zelo zabavno. Mi je pa všeč, da ste tako strastni glede športa. Singapurci tega nimamo."

Yumei del leta preživi v svoji domovini in na Kitajskem, kjer pripravlja poletno poslovno šolo – tudi za Slovence –, del v Sloveniji. Pravi, da si Singapur in Slovenija nista tako različna. V Sloveniji pa pogreša bolj prijazno poslovno okolje:

"Kar me kot tujko moti, je to, da nimam enakih kariernih možnosti kot domačini. Treba je pač govoriti slovensko. Mislim, da ima Slovenija veliko potenciala. Tudi lega ji to omogoča. Je majhna, nima veliko revščine ali kriminala. Ima popolne pogoje za rast, a se nekako zdi, da se ljudje bojijo želeti več, nočejo izpasti ambiciozni. Morda mislijo, da bodo tako videti pohlepni."

Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.

Dramane Yere iz Burkine Faso v Sloveniji živi že deset let

Dramane Yere prihaja z zahoda afriške celine, iz države Burkina Faso. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, je padla odločitev: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Kljub temu prvemu vtisu je imel Dramane pri navajanju na življenje pri nas nekaj težav …

"Zima ... Mi zime in snega ne poznamo. Ko sem prišel v Slovenijo, je bil september, vreme je bilo super. Oktober v redu, november ... hmmm ... December je pa kriza. Pri nas je decembra najnižja temperatura 28°C, to je naša zima, oblečeni smo v bunde, imamo kapo, rokavice ... Tu pa je bilo tistega decembra -15°C."

Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji Dramane še vedno vsako leto januarja vrne v prvotno domovino. Poleg tega v Slovenijo uvaža in tu prodaja karitejevo maslo in druge kozmetične in prehranske izdelke iz Afrike. Slovenija ima sicer vse, pravi, Slovencem pa nekoliko manjka smisel za humor. Tudi jezik je zelo zahteven.

"Slovensko razumem in kaj tudi povem, ampak ko grem na Primorsko ali v Prekmurje - tisto je popolnoma drug jezik! Tam ničesar ne razumem. Ampak moja filozofija je, da moram govoriti jezik države, v kateri živim."

Tudi slovenske hrane se skuša navaditi, čeprav je manj začinjena in nepekoča. Všeč mu je golaž, ne mara sladic, na krožniku pa najbolj pogreša belo polento in gosenice, ki jih v Burkini Faso pogosto jedo, saj vsebujejo veliko proteinov.

Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu!

Tajvanka Yoning Cheng se je z možem preselila iz 7-milijonskega mesta v 2-milijonsko državo

Ko se je Yoning Cheng s svojim možem iz Tajvana preselila v Slovenijo, je imela že več kot deset let izkušenj učenja mandarinščine:

"Učenje mandarinščine je za Tajvance lahka naloga. Jaz pa sem želela nove priložnosti, nove izzive in izkušnjo tujine. Ko sem dobila priložnost učiti na Univerzi v Ljubljani, sem se odločila, da jo izkoristim."

Takoj sta jo navdušila prijaznost in vljudnost Slovencev. »Tajvanci smo vam v tem podobni,« pove in doda, da se je zaradi tega pri nas takoj počutila kot doma. V Ljubljano se je preselila iz Tajpeja, 7-milijonske tajvanske prestolnice.

"Kljub temu je Tajpej, tako kot Ljubljana, varno mesto. Je pa pri vas več osebnega prostora. Zdi se mi, da tu res spoštujete medsebojno razdaljo. Pomembna vam je in zato je razpoloženje med ljudmi bolj sproščeno."

Kaj pa slovenščina? Govoriti je še ne zna, kakšno besedo sem in tja pa že ujame. Si je pa zapomnila pojasnilo o »škodi«, ki ga je slišala na tečaju.

"Učiteljica nam je povedala za Škodo, znamko avtomobila, potem pa nam je pojasnila, kaj škoda pomeni v slovenskem jeziku. Rahlo ironično, ampak tudi simpatično!"

Je pa že posvojila naše rekreacijske navade. V Tajpeju je namreč »sprostitev« enačila z odhodom na kavo, ogledom filma ali večerjo v restavraciji, pri nas pa:

"Tu imam pa več volje, da odidem ven, v naravo. Ob popoldnevih se sprehajam. Spomnim se, da mi je nekoč eden od študentov povedal, da je šel na 30-kilometrski pohod. Takrat res nisem razumela, zakaj bi kdor koli hotel to početi. Danes pa že razumem, zakaj je redna rekreacija dobra za zdravje."

V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.

Ali nekdanji sogovorniki oddaje Drugi pogled še živijo v Sloveniji?

Konec leta 2015 smo na Prvem na Slovenijo začeli gledati skozi oči tujcev, ki so se priselili v našo državo. Prvi sogovornik je bil s Hrvaške, druga sogovornica iz Srbije, nato pa je sledil že bolj »eksotični« Peru. Stephen Moses Zulu, ki ste ga v rubriki Drugi pogled spoznali konec junija, prihaja iz Zambije, ki je na našem seznamu držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, dobila zaporedno številko 100.

Ob tej priložnosti smo poklicali nekatere nekdanje sogovornike in jih povprašali, kako danes gledajo na Slovenijo, kaj je tu pozitivno in kaj negativno ter ali sploh še bivajo v naši državi. Govorili smo s Kitajko Zhanghua oz. Anjo Ye, Kubancem Arielom Cubrio, Malavijcem Dustainom J. Chirwo, Iračanom Arkanom al Nawasom in Američanom Noahom Charneyjem. Vsi razen Kubanca, ki pa se kmalu vrne v Slovenijo, še živijo tu. Prosili smo jih, da nam povedo, zakaj ostajajo tu oz. kateri so plusi življenja v Sloveniji:

Zhanghua Ye: "V Sloveniji je lepo živeti. Tu so prijazni ljudje, lepa narava, prijazno podnebje, sproščen ritem življenja."

Ariel Cubria: "Vse je lepo in zelo dobro organizirano. Še posebej pomembno pa se mi zdi, da med ljudmi ni velikih razlik kot npr. tu v Londonu."

Noah Charney: "Še zmeraj sem izjemno hvaležen, da živim tu in ne v ZDA. Imamo mir, ravnotežje, čistočo, dober zdravstveni sistem, naravo, res vse. Včasih je to treba slišati iz ust tujcev, da se Slovenci spomnimo tega."

100 državo bomo danes dodali na seznam tistih, iz katerih smo že gostili sogovornike v oddaji Drugi pogled. Zambija – rojstna država Stephena Mosesa Zuluju – bo dobila to častno mesto. Zambijec v Sloveniji živi od leta 2008, sem ga je pripeljal tisti najpogostejši razlog za selitev – ljubezen. Doma na Vrhniki ga je z radijskim mikrofonom nedavno obiskala Andreja Gradišar.

Stephen Moses Zulu prihaja iz Zambije in občasno igra enega od svetih treh kraljev

Stephen Moses Zulu se je rodil na vzhodu Zambije v mestu Chipata. V Slovenijo je prišel pred 12 leti. Razlog pa zelo tipičen – ljubezen. Zaradi nje se je Stephen odpovedal karieri učitelja in odšel v Slovenijo. Tudi tu je nekaj let poučeval:

"Učenci so učenci. Nekateri so pozorni, drugi ne. Prijemi, ki sem jih uporabljal v Zambiji, da bi pritegnil njihovo pozornost, so mi prav prišli tudi tu. Razlike pa opažam v motivaciji. Zambijci so bolj resni, saj izobrazbo vidijo kot priložnost, vstopnico v boljše življenje."

Zambijec se je še posebej dobro vklopil v lokalno skupnost v ženinem rojstnem mestu Šmarju pri Jelšah. Že večkrat je sodeloval pri igrah, ki jih prirejajo ob božiču. Bil je eden od svetih treh kraljev.

"Ko so me vprašali, sem bil počaščen, saj to pomeni, da so me sprejeli v lokalno skupnost. To je nekaj, kar sem delal z veseljem."

Stephen v Sloveniji pogreša družinsko okolje in široko socialno mrežo, ki je povezava z nekoliko večjo zambijsko družino. Tisto, česar bi se lahko Zambijci naučili od Slovencev, pa je skrb za zgodovino, pravi:

"Tudi v Zambiji spoštujemo svojo kulturo, zgodovinski dogodki pa so pogosto slabo dokumentirani. Nekateri deli zgodovine preprosto manjkajo. Poznavanje zgodovinskih dogodkov, ohranjanje spomina nanje je sicer delo vaških starešin. A ko ti umrejo, z njimi umre tudi zgodovina. Všeč bi mi bilo, če bi več zapisovali, ne le prenašali spominov in zgodovine od ust do ust. V Sloveniji imate veliko knjig o svoji zgodovini, iz katerih se lahko veliko naučiš."

Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva.

Tanja Van Steenkiste se je iz Belgije z družino preselila na Kozjansko in tu začela novo poslovno pot

Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva. Do konca letošnjega leta želi imeti Tanja v ponudbi okoli 100 različnih znamk piva, seveda s pripadajočimi kozarci. Mimogrede, Belgija se lahko pohvali s kar okoli 1500 različnimi pivi. Prav tako je eden od Tanjinih načrtov, da bi v gostilnici prodajala lokalne rokodelske izdelke. Veliko povpraševanja je tudi po belgijskih jedeh, zato bodo verjetno tudi te postopoma našle svoj prostor v ponudbi.

Kaj pa slovenska hrana, kako ji je všeč?

»Ne maram fižola, sovražim ga! Tudi klobas ne maram, imam pa rada zrezke, zlasti puranjega. Če grem v restavracijo, naročim zrezek, ker vem, da bo dober. Fižol in klobasa pa ne, hvala lepa! Všeč sta mi tudi »gubanica« … ja, gibanica in »krempašteta« … uh … kremšnita.«

Slovenščina je za Tanjo trd oreh, a z marsikom že poklepeta s slovenskimi besedami. Sicer pa ji radi na pomoč pri prevajanju priskočijo domačini, ki so belgijsko družino lepo sprejeli, gostilnico pa vzeli za svojo. Ne čudi torej, da ima o Slovencih zelo dobro mnenje. Ni dvoma, še doda Tanja Van Steenkiste, življenje v Sloveniji je boljše!

»Slovenci večkrat rečejo: O, iz Belgije si, tam veliko zaslužiš! Ampak življenje v Belgiji je dražje, veliko zaslužijo, a jim nič ne ostane. Poleg tega tam niso srečni, živijo v stresu, veliko delajo, ne uživajo. Tu pa imate vse. Morda ne zaslužite veliko, ampak imate naravo, gore, morje, drug drugega. Všeč mi je TO življenje, ne tisto življenje prej!«

Več Tanjinih odgovorov in razmišljanj o Sloveniji in Slovencih pa v posnetku pogovora.

Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.

Rachida Hsain živi v Sežani, ki je pobrateno mesto njenega rojstnega Montbrisona

Rachida Hsain pravi, da je malo bolj Maročanka kot Francozinja, čeprav se je rodila v Franciji: “Moj videz je popolnoma maroški. Če pogledate naokoli, vidite, da imam veliko maroških stvari v stanovanju. Res obožujem Maroko. Ko grem tja, se počutim doma.”

Njeni starši prihajajo iz mesta Meknes, Rachida se je rodila v Montbrisonu. Prvo, na kar se je morala navaditi v Sloveniji, je, da si nismo tako zelo blizu. S tem povezana je tudi izkušnja njene mame:

“Moja mama je zelo prijazna ženska. Vedno nosi hrano sosedom. Ko me je obiskala v Izoli, je drugi dan skuhala maroško juho. Nesla jo je tudi sosedom in bila deležna čudnih odzivov.”

Rachida v Sloveniji pogreša predvsem maroške začimbe in barvitost. V Maroko pa bi takoj “izvozila” sposobnost reči ne:

“Nedavno sem ugotovila, da Maročani ne morejo reči ne. In to lahko privede do velikih težav. Če recimo nekoga na ulici vprašaš, kje je določena stavba, naslov, urad, ti ne bodo rekli, da ne vedo. Raje te bodo poslali nekam drugam. Ali pa če nekoga prosiš, da nekaj naredi. Bodo sicer odgovorili z oklevanjem, a vseeno rekli da. In potem tega ne naredili. Ti pa se boš spraševal, zakaj nekaj ni šlo, kot bi moralo. Pri Slovencih pa točno vem, kje sem.”

Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Portugalka Daniela Alexandra Teixeira de Costa Ribeiro moževega priimka ni dodala, ker zanj ne bi bilo prostora na dokumentih

Portugalka Daniela Alexandra Teixeira de Costa Ribeiro v Sloveniji živi že skoraj 13 let. Poročena je s Slovencem, ki ga je srečala na študijski izmenjavi na Slovaškem. Zaradi tega že od začetka ve, kje je Slovenija in kje Slovaška. Prihaja iz mesta Vila Real, ki se nahaja na severu Portugalske in je znano po pridelavi vina. Daniela je po poklicu okoljska inženirka. Naš odnos do narave ji je všeč – pravi, da smo več v naravi kot Portugalci in bolje skrbimo zanjo. Tudi na tak način:

»Ste navajeni, da poberete kakec od psa. To imamo zdaj šele leto ali dve na novo na Portugalskem, da so na voljo te vrečke. Tu je bilo precej prej.«

Portugalci so bolj odprti, komunikativni, bolj topli kot Slovenci – značaj prebivalcev primerja sogovornica. So pa tudi Slovenci prijazni in vsi govorijo angleško, doda. Kljub temu se je naučila slovensko. Težave ji povzročata črki Š in Č ter besedi popust in dopust:

»Velikokrat naredim napako, zamešam besedi dopust in popust. Ko me gledajo malo čudno, takoj vem, da sem uporabila napačno besedo.«

Imamo pa Slovenci »težave« s celotnim Danielinim imenom. Ker ima toliko členov, mu ni mogla dodati moževega priimka, ne da bi se hkrati odpovedala vsem svojim priimkom, česar pa ni želela. Z imenom pa je povezana tudi naslednja prigoda:

»Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, kjer delam, imamo vsako leto kviz. Eno od vprašanj, na katerega nihče ne odgovori pravilno, je, kakšno je celotno ime Daniele.«