Drugi pogled

Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.

Filipinka Ruby Devera Pugelj se je iz otoške države odselila pred štirinajstimi leti

Filipinka Ruby Devera Pugelj (44) se je preselila v Koper, kjer se je ustalila in si z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred štirinajstimi leti. Ob prihodu v Slovenijo jo je pričakal sneg.

“Prvič v življenju sem videla sneg! Šli smo k tašči, kjer so mi pripravili srečanje. Moževe prijateljice so mi pele, imeli so harmonike … Super je bilo. Na Filipinih nimamo harmonike.”

Opazila je tudi, da je način komuniciranja v naši kulturi drugačen, bolj energičen in glasen kot na Filipinih:

“Vpijete, ko se pogovarjate. Pa hitro se jezite. No, meni se zdi, da se jezite, ampak ni tako. To je govorjenje. Na Filipinih smo nežni, boli nas srce, če vpijejo na nas.”

S sogovornico sva ugotovili tudi, da imata slovenska in filipinska kultura nekaj skupnega – copate. Predmet, ki med “drugopogledniki” po navadi sproži čudenje in zadrego, tokrat ni povzročil pretiranega odziva. Filipinci namreč nosijo copate v hiši in jih ob obisku ponudijo gostom.

Domovina sicer ostaja v Rubyjinih mislih – z možem razmišljata, da bi se po upokojitvi preselila tja, ampak končne odločitve še nista sprejela.

“Hrana je cenejša, življenje je cenejše. Ko se upokojiš, mislim, da dobiš mesečno približno 600 evrov. To bi bilo dovolj za življenje na Filipinih.”

Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Uliana Dorofejeva je prva, ki se je v Sloveniji lotila risanja v pesek

Uliana Dorofejeva je rojena v Moskvi. Že več kot desetletje živi v Sloveniji, kamor se je primožila. Selitev se je zgodila novembra:

“Oblačila sem se kot v Sibiriji. Ker ta vlažen mraz, ki je tukaj, je malo drugačen od ruskega. Takrat so se vsi čudili, kako da nosim v trgovino zimske podložene hlače in bundo s kapuco. Moram reči, da sem se na ta mraz navadila šele čez nekaj let. Šele takrat sem lahko vso zimo hodila brez kape tako kot Slovenci.”

Iz velemesta je prišla živet na slovensko podeželje. Prepričana je, da zdaj, ko živi v Sloveniji, živi bolj zdravo, kot bi v Moskvi. Nekaj let po njeni odločitvi za življenje v Sloveniji se je k nam priselila tudi njena mama.

Uliana Dorofejeva je sicer prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Zamisel se ji je utrnila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Prepričana je, da je hitreje dobila priložnost predstaviti se drugim, ker živi v Sloveniji, si pa želi, da bi Slovenci na umetnost gledali drugače:

“Ljudje v Sloveniji so navajeni na brezplačne dogodke. Karte po tri ali štiri evre se številnim zdijo drage. Na ustvarjalce ne bi smeli gledali kot na ljudi, ki so dolžni delati brezplačno.”

Uliana Dorofejeva je za RTV Slovenija pred leti pripravila in posnela dve risanki v pesku:

Polžkov domek https://4d.rtvslo.si/arhiv/bansi/174261667?jwsource=cl

Kit Arne postane zvezda https://4d.rtvslo.si/arhiv/bansi/174284523?jwsource=cl

Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.

Americo Miguel prihaja iz Angole, v Sloveniji je prvič začel zaklepati kolo

Americo Miguel prihaja iz angolskega mesta Calulo. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen. Tu zdaj živi okvirno dve leti in je študent ekonomije. Eno od njegovih prvih opažanj o razlikah med Slovenci in Angolci je povezano z uporabo mestnega avtobusa:

“Tukaj ljudje ne klepetajo drug z drugim na avtobusih. Govorijo le s tistim, ki ga poznajo, sicer pa vsi gledajo v telefone. To se mi je zdelo zelo zabavno in hkrati nenavadno, tako rekoč nemogoče. Mi na avtobusih vedno govorimo drug z drugim.”

Ko primerja angolske in slovenske vozniške navade, Angolce opiše kot norce, ki pridevnik dober voznik nadenejo tistim, ki vozi prehitro. On v Ljubljani uporablja kolo. Po novem s ključavnico.

“Tu vsi zaklepajo kolesa. Sam tega nisem bil navajen početi, pa prihajam iz Afrike, kjer so tudi tatovi. A kljub temu koles ne zaklepamo. No, zdaj sem se naučil, da to moram početi, prejšnji teden so mi namreč ukradli kolo.”

Še ena od stvari, ki je Angolca v Sloveniji presenetila, je prehranjevanje na ulici:

“Hamburgerje, kebabe in podobno hitro pripravljeno hrano jeste kar na ulici. Hodite in jeste. To se nam v Angoli zdi nekaj neprimernega. Ko sem to videl prvič, mi ni bilo nič jasno. Moje začudenje je povezano s tem, da sem odraščal s stricem, ki je bil suženj. Odrasel sem v prepričanju, da so Evropejci fini, da vedno jedo za mizo, da so zelo uradni.”

Čeprav je Slovenija njegov drugi dom, se Americo želi vrniti v domovino. Pravi, da “morajo tudi mladi Afričani pomagati pri graditvi države, ne pa vse prelagati na ramena starcev”.

Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Paul Steed ureja spletno stran z novicami o Sloveniji v angleščini Total Slovenia News

Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je britanski novinar, pisatelj in urednik 20 let živel v Aziji, zdaj pa že šest let v Sloveniji.

“Tam so bile trgovine odprte 24 ur na dan. Hrano in drugo si lahko dobil kadarkoli si želel. Zdaj živim v Logatcu, a prvih pet let sem živel v Ljubljani na Trubarjevi. Zelo čudno se mi je zdelo, da tam – v središču prestolnice – v nedeljo nisem mogel kupiti na primer mleka. To je bil velik šok. Mislim, da sem se tega začel privajati šele dve leti nazaj. Popolnoma pa se nisem navadil niti do danes.”

Britanski poliglot opaža, da smo Slovenci radi zunaj, smo zelo aktivni, imamo radi šport in naravo. Ker je vedno živel v mestih, je to prijetna osvežitev tudi zanj. Si pa želi, da bi bilo korenito drugačno naše poslovno okolje:

“Rad bi, da bi bili ljudje bolj aktivni, da bi bolj gledali naprej. Slovenija ima veliko talenta in dobro lokacijo. Imate dobre univerze in podjetja, veliko dobrih inženirjev, kemikov. Rad bi, da bi bila Slovenija bolj poslovno orientirana. Včasih se mi zdi, da se na podjetnike gleda zviška. Podjetniško ni nekaj, k čemur bi se spodbujalo mlade. Tudi država odpiranja podjetij s svojimi zahtevami ne olajšuje.

Paul Steed ureja spletni portal Total Slovenia News, ki novice o Sloveniji objavlja v angleščini. “30 % naših bralcev živi v Sloveniji, drugi so iz tujine in razmišljajo o selitvi ali vlaganjih v Sloveniji,” pove Britanec.

Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.

Finka Marita v Sloveniji pogreša pravo zimo in bonbone iz lakrice

“Sem me je pripeljal moj fant, ki je sicer iz Kanade, iz Quebeca. Najprej sva imela zvezo na daljavo in po določenem času sva se odločila, da bi lahko živela skupaj. Rekla sva si: poskusiva z Evropo. Imela sva še nekaj možnosti, kot sta Švedska ali Nemčija, ampak nato je moj fant dobil službo v Sloveniji. Nekako naju je država sama izbrala,” razlog za selitev v Slovenijo leta 2017 pojasni Finka Marita Ruotsalainen.

Prihaja s finskega podeželja, iz kraja po imenu Kiuruvesi, ki ima okoli 8000 prebivalcev. Kar najbolj pogreša v Sloveniji sta prava zima in finski bonboni:

“Na Finskem imamo slane bonbone z lakrico – to je golostebelni sladki koren –, ki imajo zelo močan okus. Tukaj jih ne morem dobiti nikjer. V Sloveniji pa najbolj pogrešam zimo. Mogoče to zveni presenetljivo, ampak drži. Hrepenim po mrazu in še posebej po snegu, tudi po -25 stopinjah. Oh, to bi bilo čudovito. Zame ni ničesar lepšega od mrzlega, sončnega dneva pri -30 stopinjah Celzija.”

Ne zima, ampak poletje je bilo, ko je Marita prišla v Slovenijo:

“Mislim, da je bil prvi konec tedna tukaj, ko sva s fantom hodila naokrog in vse je bilo tako zeleno, toplo. Vse je raslo. Bila je sezona češenj, bilo jih je ogromno. Gledala sva eno od dreves in si mislila – poglej, češnje. Skoraj istočasno se je ob naju pojavil starejši moški – bil je brez zob –, ter začel govoriti slovensko. Rekel je “moment”, šel nazaj noter in nama prinesel ogromno vrečko češenj. To je bilo nekaj najboljšega. Tudi vsi drugi so bili zelo prijazni in topli, ampak ta ljubeznivi trenutek mi je res ostal v spominu.”

Slovenci so bolj odprti kot Finci, nadaljuje sogovornica, ki se je že malo nalezla slovenskosti:

“Finci so zelo, zelo zadržani, zato je vedno zanimivo iti nazaj, saj se zavem, da sem se tudi sama precej spremenila. Zdaj sem veliko bolj družabna kot prej. Ko grem domov, grem kar malo na živce avtobusnim voznikom, saj jih vedno pozdravljam in se jim zahvaljujem. Ob tem me čudno gledajo in se verjetno sprašujejo, kaj mi je, da sem tako družabna.”

Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.

Japonka Chinatsu Nakajima o življenju v Sloveniji, presenečenjih, na katere je naletela ob selitvi in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti

Chinatsu Nakajima prihaja iz Japonske, mesta Fuji, ki je najbolj znano po Fudži jami, najvišji gori na Japonskem. Kot najstnica je veliko potovala – pri 16. letih je obiskala Španijo, točneje Barcelono, kamor je odšla na obisk k sorodnikom. To je bil njen prvi stik z Evropo. Sledilo je potovanje v Mehiko, Ameriko – v Sloveniji pa je nato našla svoj dom. Uradno je prišla v našo državo prek študentske izmenjave.

“Prišla sem prvi dan v oktobru, na prvi dan novega študijskega leta. S seboj sem imela turistnični vodnik, prvič sem ga odprla na letalu. Nisem vedela, kako se pozdravi, kako sploh izgleda ta država, prav nič nisem vedela.”

Japonščino govori okoli 128 milijonov ljudi, velja za enega najtežjih jezikov, zapisuje se s štirimi različnimi pisavami. Japonski jezik se od evropskih ne razlikuje le po zapisu, temveč tudi po slovnični sestavi, v jezik pa so močno vkodirani vljudnost, uradnost in hierarhija. Če znaš japonsko, potem slovenščina res ne more biti tako težka … Ali pač?

“Še vedno mi težave povzročajo dvojina, sklanjatve, tega na Japonskem ni. Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj Slovenij-a postane Slovenij-i, Slovenij-e …”

Z življenjem v Sloveniji je naša sogovornica kljub nekaterim oviram, izzivom in presenečenjem zadovoljna. Čeprav pravi, da je vedno pripravljena na vse, tudi na selitev kam drugam, si želi ostati tukaj, vsem poslušalcem pa za konec sporoča naslednje …

“Vi Slovenci radi jamrate, ampak ste še vedno v topli vodi, če primerjam z Japonsko. Japonska je kapitalistična družba, Slovenija pa je še vedno polsocialistična, nostalgična in to je res topla voda. Vi sploh ne veste, kaj imate!”

Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...

Alžirec Mourad Derbal "Mury" v Sloveniji živi 20 let

Mourad Derbal “Mury” se je v Evropo iz rodne Alžirije – države na severu Afrike – preselil pri 19. letih. Svojo družino in prijatelje je zapustil v iskanju boljšega in predvsem varnejšega življenja. Nekdanji borec, danes trener in vodja kluba borilnih veščin v Ljubljani po dveh desetletjih v Sloveniji pravi, da je tukaj njegov dom. Boji v ringu so v primerjavi s tistimi v rodni deželi milo rečeno smešni.

“Na žalost je bilo moje otroštvo katastrofalno.”

Ena od njegovih dobljenih “bitk,” odkar je prišel k nam, je tudi hitro dojemanje in učenje različnih jezikov. Poleg arabščine govori malo nemško, italijansko, špansko, “srbo-hrvaško” in seveda slovensko.

“Vedno sem vprašal “how do you say this and this,” in sem se hitro učil. Tretji dan, ko sem prišel v lokal, nisem rekel hello, ampak dober dan!”

V Alžiriji je nacionalni šport nogomet, vendar mu čisto ob bok lahko postavimo prav borilne veščine. Z njimi se je sogovornik soočil že zelo zgodaj, zato je bila izbira “karierne poti” tukaj v Sloveniji logična. Odpreti svojo telovadnico in ustanoviti klub borilnih veščin ni bilo težko, poleg tega pa se z vsakim letom spreminja dojemanje tega športa.

“Tukaj vsak dan odkrivamo nekaj novega. To je učenje, šola. Če obvladaš levo roko, ti ostane desna, ko boš obvladal levo in desno, potem sledi noga, koleno in tako naprej. Če premagaš mene, moraš premagati naslednjega in tako naprej.” 

Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Melinda Hajdin ima sicer slovenskega pradeda, a v Slovenijo jo je pripeljal oglasni letak za umetniško tekmovanje

Kljub temu da je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila čisto naključno med bivanje v Grčiji: “Tam je bilo prevroče, pa tudi moja zveza je razpadla. Potem nisem želela nazaj v ZDA. Videl sem oglas za umetniško tekmovanja v Sloveniji in si rekla, da moram tja. Sem pa sem prišla z vlakom prek Balkana.” K nam – točneje v Brestanico – je Melinda prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se nato odločila za dokončanje študija v ZDA, lansko jesen pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik.

“Ko sem prišla, o Sloveniji nisem vedela ničesar. Iskala sem stanovanje, v katerem bi bivala, in našla enega, ki je dobro izgledalo in bilo še poceni. Nahajalo pa se je v Brestanici. Pa sem si rekla – dobro, bom šla pa tja. Kraj mi niti ni bil tako pomemben. Dejstvo namreč je, da kamorkoli v državi greš, najdeš lepoto, za to ni treba v najbolj obljudene kraje. Sama običajno iščem kraje, kjer je mogoče slikati. To pa lahko najdeš praktično kjerkoli v Sloveniji,” pojasni, zakaj se je izognila za tujce bolj običajnim Ljubljani, Mariboru, Kranju, slovenski obali.

Ena od stvari, ki jih Melinda Hajdin pri  nas še posebej pohvali, je, da država investira v kulturo: “Ameriška vlada se s tem ne ukvarja, nimajo npr. ministrstva za kulturo. Slovenska podpora vsem umetnikom je odlična stvar – podpirajo pisatelje, slikarje, dramaturge, vse. To je odlično! Tako bi morale ravnati vse države. Tako bi morala ravnati Amerika.”

Melinda je prav tako naklonjena slovenski avtentičnost, saj ne mara pretirane amerikanizacije drugih držav. Želi pa si, da bi si delili vsaj poimenovanja kosov mesa:

“To je nekaj, česar te nikjer ne naučijo. Takšnih praktičnih informacij. Potem pa kupuješ meso in niti ne veš, kaj si kupil. Zaradi tega sem dolgo kupovala le piščančje meso, saj ga je lažje prepoznati. Za druge kose pa nisem vedela, kaj je to. Zdaj sem se naučila, da se vrsti mesa, ki ga je mogoče narezati in uporabiti v npr. obari, reče vratovina. Naučila sem se novo besedo!”

“Moja naloga je, da sem, kjer lahko lepoto iz narave prenašam na platno. Če preostanek življenja preživim tukaj, mislim, da ne bo nikoli zmanjkalo krajev, ki bi jih lahko upodobila. Torej – rada bi ostala kolikor dolgo bom le lahko,” pa sogovornica odgovori na vprašanje, ali se dolgoročno vidi v Sloveniji.

Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu.

Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev.

Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.

Ljubiteljica zborovskega petja Elena Starceva Somun je Vladivostok zamenjala za Postojno

Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, 9 let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in 8 let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Zaključila je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala v na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Za Slovenijo je prvič slišala pred 23 leti na festivalu Golden Gate v San Franciscu, ko je na tekmovanju slavil zbor Carmina Slovenica. Drugič, ko je na Kitajskem spoznala bodočega moža Slovenca.

“Jaz bi temu rekla – ni burja, to je postojnski prepih. Morate burjo začutiti pri -16 stopinjah,” na vprašanje, kako se je znašla v prepišni Postojni odgovori sogovornica.

Elena Slovenijo spoznava tudi prek prepevanja. Vzljubila je naše ljudske pesmi. Pravi, da so precej podobne ruskim: “Ruske ljudske pesmi so melanholične, počasne in to je nekaj, kar nam je skupnega. Vsaka beseda v slovenski ljudski pesmi ogromno pove. Oboji – tako Rusi kot Slovenci – pa imamo tradicijo petja za mizo.”

“Od takrat, ko sem začela govoriti slovenski jezik, ko sem spoznala te lepe melodije, nimam več domotožja.”

Spoznavanje jezika so pospremile mnoge smešne situacije. Razlog seveda podobnost jezika, ki pa lahko vara. “Beseda varovanje v ruščini pomeni čisto nasprotno. To je, kot bi nekdo na hrbet napisal “jaz sem nekaj ukradel”,” pove Elena.

Oddaljenost ima v Sloveniji in Rusiji čisto drugačen pomen. Rusinja je bila pred prihodom k nam navajena, da se je morala več ur voziti z letalom, vlakom ali avtobusom, da je obiskala sorodnike, prijatelje ali znanje.

Zato ne preseneča, da je ob prvem pogledu na slovenski zemljevid vprašala, koliko ur z letalom potrebujem, da pridem iz Trsta do Murske Sobote. “Dobila sem odgovor, da bi v 15 minutah verjetno šlo. In potem mi ni bilo nič jasno, saj je zemljevid izgledal zelo velik.”

Vladivostok

foto: Pixabay

Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.

Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice

Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.

“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”

Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.

“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”

Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.

“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”

Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.

“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.

Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.