Drugi pogled

Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Portoričanka Shakira Quiñones je v Slovenijo leta 2014 prišla na doktorski študij biologije

Shakira Quiñones prihaja iz portoriškega glavnega mesta San Juan. Tam je živela do 24. leta, nato se je preselila v ZDA, v Vermont, še leto in pol pozneje pa v Slovenijo. K nam je prišla na doktorski študij biologije. Na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje pajke.

Če primerja slovenski in portoriški karakter, lahko oceni, da so njeni rojaki bolj topli, bližje drug drugemu. Smo si pa Slovenci bliže, kar se solate tiče:

“Ena od stvari, ki mi je bila na začetku res čudna, je to, da si delite solato. Je pa tu še nekaj, kar mi gre res na živce. To, da ljudje ne stojijo v vrsti, ko na primer čakajo na avtobus. Res mi ni všeč, da čakam, nato pa se v zadnjem trenutku nekdo postavi pred tebe.”

Shakira pravi, da je v Sloveniji z veseljem posvojila navado sezuvanje čevljev in obuvanja copata v stanovanju. Manj udobno se počuti, če je potrebno spregovoriti v slovenščini. Slovensko se uči, tudi razume – vsaj risanke, ki jih gleda njen sin – težje ji je spregovoriti.

“Še vedno me je sram. Lahko pa zapojem pesmi NK Maribor. Moj mož je njihov navijač in pesmi poje najinemu sinu. Hitro sem se jih naučila tudi jaz.”

Iz domovine pogreša več človeške topline ter rum, ki je po okusu bolj podoben viskiju. “Če bi lahko, bi v Slovenijo prinesla še vreme in peščene plaže, a to na žalost ne gre,” pove in meddržavno izmenjavo nadaljuje v obratni smeri:

“V Portoriko bi poslala slovenski socialni in zdravstveni sistem, naš je namreč zelo kapitalističen. V Sloveniji ni razlik v družbi oz. so veliko manjše kot v Portoriku. Rada bi videla, da bi bila tamkajšnja družba bolj enakopravna in pravična. Prav bi jim prišel tudi boljši javni prevoz. In pa še to, da ljudje v stanovanju ne bi več nosili čevljev.”

Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem je delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Je predsednik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji, za katero ste morda slišali konec preteklega leta, ko so starostnikom delili rože, brezdomcem hrano, člane društva za cerebralno paralizo Sonček pa so razveselili z manjšimi darilci. O prihodu v Slovenijo, težavah z jezikom, o tem, zakaj doma nima vijoličnega dresa, in o preglavicah s snegom, ki jih ima, odkar je prebivalec Maribora, se je s Talho Ahmadom pogovarjala Andreja Gradišar.

Nizozemec pakistanskih korenin Talha Ahmad v Mariboru živi od leta 2013, k nam je prišel zaradi službe

Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Sem je prišel kot predstavnik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji. Na začetku mu je največ težav povzročal jezik, pove. Prvo zimo pa je imel tudi “spopad” s snegom:

“Tudi na Nizozemskem imamo sneg, a ga ni veliko. Zapade zelo majhna količina in čez dan ali dva ga ni več. Zato nisem vedel, da je potrebno očistiti sneg z ulice. Ta je tu postal led in hoja je bila zelo težavna. Potem sem se odločil, da bom ta led razbil. Zraven pa sem na žalost razbil, poškodoval tudi keramiko, ki je bila spodaj. Zdaj sneg vedno očistim.”

Posvojil je tudi slovensko navado nošenja copat. Odkar je v Mariboru so mu všeč juhe, ki jih prej ni ravno maral. Še vedno pa pogreša sestavine za pakistanske jedi, ki so bile na Nizozemskem lažje dostopne. Kadar se odpravi na obisk k staršem, jih zato vedno pripelje s seboj.

Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.

Turek Furkan Güner je šel na Triglav s turško čokoladico v žepu

Furkan Güner prihaja iz turškega mesta Eskisehir. Pravi, da je podobno Ljubljani, leži pa med Carigradom in Ankaro. Je študentsko mesto in prav študij je bil razlog, da je Furkan prišel k nam. Prvič leta 2013 na Erasmus izmenjavo, dve leti pozneje pa se je vrnil in tu tudi ostal. Eno od večjih presenečenj leta 2013 je bilo slovensko ločevanje smeti:

V Sloveniji je zelo čisto. Ljudje zelo pozorno ločujejo smeti. Prvič, ko sem bil tukaj, me je to zelo presenetilo, ker v Turčiji sicer poskušamo vpeljati nekaj podobnega, a še zdaleč ni tako kot v Sloveniji. Tudi kazni so tu visoke.”

Slovenci imamo sposobnost, da iz muhe naredimo slona, ko imamo kakšno težavo, nadaljuje sogovornik:

“V Turčiji imamo veliko problemov. Ljudje zato vedo, kako jih reševati. Tu pa je zelo majhno, tiho, ni veliko problemov in ljudje, mislim, da ne znajo rešiti problemov zelo hitro. Jih rešijo, a gre malo počasi.”

Turek je s seboj iz domovine prinesel kolo. Kolesarjenje v Sloveniji je veliko boljše, pravi, tudi zaradi kolesarskih stez v mestih. Je pa lažje in bolj varno tudi izven mest:

“Ljudje tukaj več kolesarijo, zato so bolj pozorni na kolesarje na cesti, ker morda bodo tudi oni jutri kolesarili.”

Furkan je tudi ljubitelj gora. Na Triglavu je že bil, bi pa tja še rad šel po kateri drugi poti. Morda bo takrat namesto turške s seboj nesel slovensko čokoladico. Sicer pa pravi, da so slovenske sladice zelo okusne, lažje prebavljive kot turške, a težko bi rekel, da so boljše od baklave.

Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.

Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.

Azerbajdžanci in Slovenci drug za drugega tako rekoč ne obstajamo, pravi Raya Mammadova, ki mora v svoji domovini skoraj vedno pojasnjevati, kam v Evropo se je odpravila na magistrski študij. Podobna naloga je pred njo pogosto tudi, ko jo v Sloveniji vprašamo, od kod prihaja. Na seznamu pogostih vprašanj pa je tudi tisto, ali imajo moški v njeni domovini lahko več žena. Nanj jasno odgovori z »ne«. Podrobneje o razlikah med državama v nadaljevanju, ko boste slišali tudi, zakaj ne gresta skupaj kajenje in obiskovanje fitnesa. Z Rayo Mammadovo, ki ima mimogrede drugi najpogostejši priimek v Azerbajdžanu, se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Petintridesetletni Estonki Kristi Kruusmaa izkušenj s selitvami ne manjka – kot prostovoljka je delala v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji je opravila študentsko izmenjavo, potem je za leto dni odšla v Berlin. Iz Nemčije se je vrnila v Slovenijo, saj je tu dobila delo – kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami diagnostike rakavih obolenj. Zaradi dela se je za štiri leta preselila v Španijo in se spet vrnila v Ljubljano. Več v Drugem pogledu Darje Pograjc.

Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.