Drugi pogled

Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.

Tantely Gaberšček se je zaradi poroke s tujcem družina za nekaj časa odpovedala

Ljubezen premaga vse – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Tudi tako bi lahko opisali zgodbo Tantely Gaberšek, ki z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Za Slovenijo je prvič slišala v domači Ranomeni, kjer so dejavni slovenski misijonarji. Tudi njen bodoči mož je na Madagaskar prišel kot laični misijonar.

"Na Madagaskarju imamo 18 plemen. Jaz sem iz plemena Antešaka, to so najbolj avtohtoni Malgaši. Se zelo držijo pravil, se poročajo med seboj. Moj dedek je bil starešina in on je odločal o vsem – kako bomo živeli in ravnali v nadaljnjem življenju. To, da sem se jaz tako odločila, da nisem vzela ne Malgaša in ne nekoga iz istega plemena, da sem vzela belca, je bilo zelo proti pravilom."

"Ko so se mi odrekli, mi je bilo zelo težko, saj smo zelo povezani," nadaljuje sogovornica. Odnos so razčistili čez nekaj let in po opravičilu zaradi razžalitve. Vse to je potekalo iz Slovenije, kamor se je Tantely z možem preselila po poroki. Ob prihodu v našo državo je imela kar nekaj težav zaradi suhega zraka. Jo je pa motila tudi tišina pri maši:

"Mi smo kristjani. Pri maši je zelo živahno, traja več ur, se pleše, se poje. Ko sem prišla sem, pa je bilo zelo tiho in mi je bilo kar težko. Nekaj časa sem poslušala, ko me je to začelo motiti, pa sem začela sama peti. Tako da zdaj že 20 let vodim ljudsko petje."

Če bi lahko, bi v Slovenijo takoj pripeljala svojo družino, pove Tantely. Sama je v tem času domovino obiskala dvakrat. Pravi, da se je marsikaj spremenilo, da je napredek opazen, a da imajo hkrati še vedno zelo slabe ceste – za približno 40 kilometrov razdalje včasih potrebuješ štiri ali pet ur vožnje. Zdaj je z družino srečna v Sloveniji. Z možem pa razmišljata, da bi se na Madagaskar morda vrnila na stara leta.

Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.

Martina Vannayova si je dom pred leti ustvarila v Postojni

Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica na Gledališkem inštitutu v Bratislavi, šest let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino. Še vedno je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri.

Slovenijo je prvič obiskala pred dvanajstimi leti na povabilo prijateljice iz Ljubljane, s katero sta se leto dni skupaj izobraževali v Nemčiji. Pa sta se odpravili tudi proti morju in ena od postaj je bila v Postojni. Takrat ni niti pomislila, da bo nekoč živela tu. Pred desetimi leti je nato spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno ter si tu ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje.

Pivo, pravi, je v Bratislavi boljše kot v Sloveniji. Boljši je na Slovaškem tudi javni promet:

»Tu se vsi vozite z avti. Jaz ga nimam, nimam pa niti dobrih izkušenj z javnim prevozom. Za mene je nerazumljivo, da, če hočem priti v Koper ali Ljubljano, z javnim prevozom traja toliko časa.«

Slovakinjo je očarala slovenska narava. Slovenija ima bolj razvito sodobno umetnost. Če primerja Slovence in Slovake pa ugotovi tudi naslednje:

»Slovenci ste bolj samozavestni kot Slovaki. Ne vem, kaj bi rekli Slovaki, če bi me zdaj slišali.«

Obe državi sta majhni, njuna kultura je v tujini razmeroma nepoznana, prav tako jezik. Imata pa skupno avstro-ogrsko zgodovino in tudi jedi so si podobne, pravi Martina. Enako bi lahko rekli tudi za jezik. Če ne bi bilo t. i. lažnih prijateljev:

»Otrok v slovaščini pomeni suženj. Mojim prijateljem je ta beseda vedno zelo hecna. Enemu, ki je s Češke, sem celo kupila napis »otrok v avtu«. Se mu je zdelo zelo smešno, da ljudje to dajejo na avte.«

Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Rus Andrei Morzov pravi, da so v Rusiji že mladi navajeni delati bolj trdo

Devetnajstletni Andrei Morozov zase pravi, da je bolj introvertiran tip človeka, rad dela sam in v miru. S programiranjem se je začel ukvarjati že, ko je bil star le 12 let. Počasi, a vztrajno in pridno je pridobival znanje od očeta, ki se s tem ukvarja, in ni bilo dolgo, ko je sam začel postavljati prve spletne strani in jih tudi uspešno prodajati. S svojim produktom, pametno kresničko Flare, ki beleži lokacijo otroka na poti v šolo, je po izboru pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnik, prejel naziv naj mladinski startup 2020. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti enostavnejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo mu ne predstavlja težav, uspešno že od selitve v našo državo pred tremi leti združuje oboje.

"Ko sem začel hoditi v slovensko šolo in sem videl urnik in število ur, sem bil presenečen. Pouk končate že okoli 14h. Učiteljico sem vprašal, če je to kakšen poseben dan, če je praznik, ker smo tako zgodaj končali. Tudi če primerjam domače naloge – tukaj imate z njimi kakšno urico dela, pri nas doma pa je domačih nalog toliko, da lahko delaš do poznega popoldneva pa včasih še ne boš vsega naredil."

Kaj pa prosti čas mladih, kako se razlikuje preživljanje tega pri nas in v Rusiji?

»V Sloveniji mladi dosti več prostega časa posvečate rekreaciji. Pri nas v Rusiji se otroci manj igrajo zunaj, ni ustrezne infrastrukture, urejenih igrišč – tukaj pa otroci in mladi igrate zunaj nogomet, odbojko, košarko.«

Tako kot ostali dijaki pri nas tudi Andrei Morozov nestrpno pričakuje dan, ko se bodo odprla vrata šol tudi zanje, da bo lahko spet vsak dan sedel na avtobus, ki ga bo peljal do šole. Do takrat pa bo imel dovolj dela s šolanjem na daljavo in s svojo elektronsko pametno kresničko Flare.

Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Laura Medina Medina je tropski paradiž Kanarskih otokov pred dvema letoma zamenjala za domovanje v središču Evrope

28-letna arhitektka Laura Medina Medina prihaja s Kanarskih otokov. V Sloveniji uporablja le enega od svojih priimkov:

"Ime mi je Laura, moje celotno ime pa je Laura Medina Medina. Zato, ker v Španiji ženske, ko se poročijo, obdržijo svoj priimek. Otrok pa dobi priimek po očetu in po mami. Moja starša se oba po naključju pišeta enako. Tu v Sloveniji pa uporabljam le en priimek, saj ljudje po navadi mislijo, da sem se zmotila."

Od njene selitve, razlog za katero je ljubezen, sta minili skoraj dve leti. Ena od stvari, na katere se je morala navaditi v naši državi, je organiziranost:

"Slovenci so zelo organizirani. Organizirajo vse, tudi neformalne sestanke, čaj. Med obiskom moraš vse ponuditi – čaj, kavo, copate. V Španiji je vse bolj sproščeno. Če človek nekaj želi, bo vprašal in ti mu boš ponudil. Španska organizacija se velikokrat konča pri tem, da ni nič dogovorjeno, se nič ne izcimi iz vsega skupaj. V Sloveniji pa je vse zelo jasno – kdo, kje, kdaj, s kom."

Španka pohvali slovenski izobraževalni sistem, meni pa, da bi se lahko birokratski mlini vrteli hitreje. V Sloveniji ostaja vsaj do upokojitve:

"Imam občutek, da je Slovenija država, v kateri želim pognati korenine. Tudi otroke bi raje vzgajala v Sloveniji. Je bolj varna. Na Kanarskih otokih bi se vam zdelo čudno, če bi na ulici videli 7-letnika, ki gre sam v šolo. Takoj bi ga odpeljali na policijsko postajo, saj ugrabitve niso redke. Slovenija pa je tak varen mehurček. Upam, da se to ne spremeni. S fantom sva se dogovorila, da bova živela tu, upokojila pa se bova na Kanarskih otokih."

32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!

Najopaznejša razlika med slovensko in turkmenistansko družbo je stopnja patriarhalnosti

Srečanje v Španiji

32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v srednji Aziji preselila v Ljubljano? Ljubezen!

"Spoznala sva se leta 2013 na jugu Španije. Takrat sem kot prostovoljka delala v Sevilli. Šlo je za nekakšen evropski program izmenjave prostovoljcev. S sodelavci sem odpotovala v Malago in spoznala skupino Slovencev, v kateri je bil moj bodoči slovenski mož."

Nekaj časa sta vztrajala v razmerju na daljavo; tu in tam se jima je uspelo srečati v različnih državah. Ker je njen partner v Sloveniji že našel delo, je bila odločitev za preselitev sem logičen korak.

"Beseda moškega je zakon"

Najopaznejša razlika med turkmenistansko in slovensko družbo je stopnja patriarhalnosti.

"Če si ženska, ki je zaposlena v javni upravi, hodi v šolo, na univerzo, moraš nositi dolgo obleko s tradicionalnimi vzorci. Poročene ženske si morajo glavo pokriti s šalom. Oblačila tudi razkrivajo, ali je ženska poročena ali ne. So seveda tudi izjeme; mladina rada obleče moderna oblačila. Ampak tradicionalna oblačila so še vedno velik del vsakdanjega življenja."

Kaj pa mi Slovenci, kakšni se ji zdimo? "Konservativni, svojih navad ne spreminjate radi," pojasni.

"To sem opazila pri možu, pa tudi nekaterih njegovih ali mojih slovenskih prijateljih. Seveda nočem posploševati, so izjeme. Ampak ko na primer možu predlagam, da bi naročila tajsko hrano, odvrne, da ne, da bi raje jedel meso in krompir. Pač nekaj, za kar ve, da je dobro. Nič eksperimentalnega."

Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.

Haitham Boumadian iz Libije je izpit za pilotsko licenco opravil pri nas, saj v njegovi domovini ni letalske akademije

Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. Šestindvajsetletnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016.

"Po revoluciji stvari res niso bile dobre, vsi so poskušali najti način, kako bi si zagotovili boljšo prihodnost – nekateri so svoje mesto videli v Libiji, drugi ne. Jaz in tudi nekaj mojih prijateljev pa smo se odločili, da želimo iz države, da bi napredovali. Kot bodoči pilot druge možnosti niti nisem videl, saj v Libiji ni letalskih akademij."

Evropska licenca za letenje je "vredna" največ, pojasni Libijec. A pot v Evropo je bila precej težavna:

"Zaradi stanja v Libiji – revolucije in vsega, kar je sledilo – so me pri urejanju vizuma večkrat zavrnili: dvakrat na britanski ambasadi in tudi na španski. Od leta 2014 do 2016 sem iskal način, kako priti do vizuma. Tako sem kontaktiral tudi libijskega ambasadorja na Dunaju. Je človek, brez pomoči katerega me ne bi bilo tu. Dobil sem tudi državno štipendijo. Sprva so mi rekli, da bom dobil vizum za tri mesece, nato pa so si premislili in mi jo dodelili le za sedem dni. Teh sedem dni v Avstriji sem želel čim bolj izkoristiti in v tem času poiskati drugo možnost. Dobil sem informacije o Adrijini letalski šoli. Imeli so res dobro ponudbo."

Haitham prihaja iz Bengazija. V Sloveniji pogreša družino in morje:

"Mesto leži ob morju, skoraj vsi Libijci ga imamo radi, tudi jaz. In to je nekaj, kar v Sloveniji res pogrešam. Saj imate morje, a ni tako prostrano, zato tudi ne moreš početi toliko zabavnih stvari ob njem."

So ga pa zato toliko bolj navdušile slovenske gore, nad katerimi je letel velikokrat:

"Pogled na Slovenijo od zgoraj je res čudovit. Alpe, Triglav, Nanos, Kum – te gore in pot iz Portoroža v Maribor je res čudovita, pa hkrati tudi strašna. Na tej poti je 30 minut, ko letiš le nad gorami in drevesi. Pilot, ki se še izobražuje, bi vedno moral imeti načrt za varen zasilni pristanek, saj se ti lahko zgodi kar koli. Moraš imeti rezervni načrt. A tu je malo drugače. Tudi gore v okolici Bovca so zelo zahtevne, mislim, da se moraš povzpeti devet tisoč čevljev visoko."

Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.

Alexander Martinez Germosen iz Dominikanske republike se je za kuharja izučil v Sloveniji, a še vedno raje kuha po "karibsko"

Sredi zime mnogi sanjamo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred štirinajstimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.

"Preveč ste samovšečni, nesproščeni, večinoma vsi nervozni, pod pritiskom ... Vse želite na hitro! Všeč pa mi je, da ste trmasti, še posebej Primorci, in vztrajni. Dominikanci so nasmejani, sproščeni, nazven nikoli ne kažejo negativne energije. V Sloveniji ljudje domače probleme nosijo v službo, službene pa domov."

A kljub temu mu je tu všeč in tu ostaja.

"Imam se za Slovenca, saj sem tu odraščal. Slovenijo imam za raj, saj je standard tu precej višji kot v Dominikanski republiki. Tam je veliko kriminala, otroštvo tam ni normalno, če nisi v neki bandi ali ne ropaš, nimaš ničesar ... Ko sem imel šest let, sem imel na glavo prislonjeno pištolo, oropali so mene in mojo nono."

Tudi v Sloveniji je že imel nekaj težav zaradi barve kože, predvsem pri iskanju zaposlitve. Dodatne težave predstavlja papirologija, zlasti za pridobivanje državljanstva. A Alex ostaja optimističen in pozitivno naravnan po dominikanskem vzoru in to svetuje tudi Slovencem:

"Bodite sproščeni! Problemi so vedno, ko rešiš enega, pride drugi, to je del življenja. Samo sproščeni moramo biti!"

Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.

S tujci, ki živijo v Sloveniji, o božično-novoletnih praznikih tu in v njihovi domovini

"Slovenski božič je zelo drugačen od severnoameriškega. Najprej že v komercialni zastavljenosti praznika. V Kanadi takoj po noči čarovnic v trgovine pride božična dekoracija, tu pozneje.

Zabavna stvar, ki sem jo izvedel, je, da imate v Sloveniji nekako tri Božičke. Prvi prinese nogavice, mandarine, oblačila, ki jih potrebuješ pozimi; drugi kakšno tehnološko igračko; tretji to, kar sta prva dva Božička pozabila.

"Všeč so mi tudi luči v središču mesta, to, da se ljudje družijo zunaj ob kuhančku. Praznovanje je res lepo," pravi Kanadčan s tajvanskimi koreninami Chris Lee, ki tu med prazniki pogreša le družino.

Da je božič v Sloveniji preprostejši kot v njeni domovini, se strinja tudi Škotinja Susan Madley, ki poudarja, da si moramo tako Slovenci kot Škoti po novoletnem praznovanju vzeti kar dva prosta dneva:

"V obeh državah imamo žur. Je pa praznik tudi 2. januar – zaradi mačka oziroma tigra. Moraš imeti še en dan prost."

Božič je prvič v Sloveniji praznovala Aisha Nuzuha, ki prihaja z Maldivov. Razren v letoviških naseljih v njeni domovini tega praznika ne slavijo. Kar dvakrat pa je božič do nedavnega praznovala Srbkinja Tatjana Vehovec. Zdi se ji, da v Sloveniji večji poudarek kot v Srbiji ob tem prazniku dajemo zunanjosti.

Božično drevo okrašujejo tudi v domovini Kevina Ducheyna v Belgiji, kjer pa zabavo naredijo tudi ob sežiganju naravnih drevesc:

"Je pa belgijska navada, da drevesa, ki smo jih imeli postavljena, prvi ali drugi konec tedna po praznikih damo na kup in jih pod budnim očesom gasilcev sežgemo. Ob tej priložnosti prinesemo hrano in pijačo ter se zberemo ob ognju."

Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.

Kevin Ducheyne prihaja iz Belgije, v Slovenijo ga je pripeljala ljubezen

Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo Mankico Kranjec odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa po tem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan, sedem dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. Zdi se torej, da se je Kevinu življenje res spremenilo: iz najgosteje naseljenega belgijskega mesta Antwerpna se je preselil v Ljubljano in zamenjal tudi poklic, tu v Sloveniji uči angleščino. Vse za ljubezen, bi lahko rekli. A gre za več kot to:

"Zame je kakovost življenja pomembnejša od denarja, ki ga zaslužim. In ta je tu v Sloveniji dosti višja kot v Belgiji. In ne govorim o plači. Gotovo je razlika med tem, koliko zaslužijo vodovodar, pisatelj ali fotograf v Sloveniji in v Belgiji. A česar v Belgiji nimamo, je na primer čist zrak. V Antwerpnu petrokemična in druge industrije v Flandriji in okoliških državah onesnažujejo zrak. V vodi je polno kemikalij, vode iz pipe, ki nima filtra, ne moreš piti. Tukaj pa lahko kjer koli piješ dobro vodo iz pipe, tudi zrak je čist, kamor koli greš. Celo v Ljubljani, čeprav so me Ljubljančani takoj popravili, češ, da sploh ne vem, kaj je čist zrak, da moram iti v Trento ali hribe. Prav tako tu veliko ljudi prideluje svojo zelenjavo in sadje ali pa pozna koga, ki mu prinese jabolka, paradižnik ali papriko. Zame je okus te hrane precej drugačen kot v Belgiji, kjer ljudje nimajo več vrtov, organske hrane je malo, zelenjava se proizvaja na veliko v rastlinjakih na Nizozemskem, zato nima okusa. Kakovost življenja je tu višja. Pomembno se mi zdi, da lahko živiš zdravo in najdeš pravo razmerje med delom in prostim časom. To sem našel v Sloveniji, zato je bila selitev sem lahka odločitev."

Razlik med Slovenijo in Belgijo pa še ni konec, še ena, ki jo je Kevin opazil, je kultura v prometu:

"Zame je bil največji šok kultura vedenja v prometu. Zdi se mi, da imajo v Sloveniji vozniki težave z jezo in s potrpljenjem. Včasih si na dvopasovnici, pelješ po omejitvah 90 km/h, pred teboj so avtomobili, nato pa kolono prehiteva nekdo, ki vozi 120 km/h. In čez 500 m ga vidiš, kako se je ustavil in parkiral. Res ne vem, v čem je smisel. Pri nas je drugače. Druga stvar pa je potrpljenje. V Belgiji smo imeli enkrat po vsej državi več kot 800 kilometrov zastojev. Tu pa se ljudje pritožujejo, če je proti Ljubljani 10- ali 15-minutni zastoj. Pa si mislim, lahko bi bilo še slabše! Z izjemo teh dveh stvari pa se tu počutim kot doma. Ljudje so gostoljubni in prijazni."

Seveda so tu tudi podobnosti: prijaznost in gostoljubnost ljudi, njihova iznajdljivost, da tudi, če kaj ne gre po načrtnih, najdejo pot ali rešitev, in podnapisi tujih televizijskih produkcij ...

"Že v ranem otroštvu sem se srečal z angleščino, nekaj mojih najljubših risank in televizijskih serij, na primer Vitez za volanom, je bilo v angleščini. Takoj ko sem se naučil brati nizozemsko, sem bral podnapise, saj je tuja televizijska produkcija v Belgiji podnaslovljena. Pri osmih letih sem že znal angleško, naučil sem se jo torej sam. Takrat sem šel z ekipo bejzbola na turnir na Japonsko. Bil sem najmlajši, a sem bil jaz tisti, ki sem se z domačini pogovarjal angleško in prevajal svoji ekipi in trenerju. Že od otroštva se tako nekako znajdem z jeziki."