Drugi pogled

Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu. Spoznajte Doudouja Bigaruro!

Evropejci smo polni stereotipov: v Evropo ne prihajajo le tisti brez vsega

Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu, mi je Doudou Bigarura povedal v prostorih Zavoda Afriška vas.

Prihaja iz Demokratične republike Kongo (včasih Zair), in sicer iz glavnega mesta Kinšasa, ki je s svojimi 15 milijoni prebivalcev tudi največje mesto v državi, po nekaterih podatkih največje v Afriki. Po velikosti je Kongo 12. država na svetu, v njej pa poleg francoščine prevladujejo 4 večji afriški jeziki – enem izmed njih - swahili - je materni jezik našega sogovornika. A jeziki in površina niso edina razlika med njegovo domovino in Slovenijo.

"Veliko, veliko razlik obstaja. Kot prvo bi omenil mentaliteto ljudi. Afričani na splošno, še posebej pa Kongovci smo odprti do drugih ljudi. Slovenci ste bolj zadržani, ne povežete se tako hitro z drugimi, držite se svojih skupin in navad. Ste zadržani, a miroljubni. Naslednja razlika je, da imamo Afričani ples in glasbo v krvi, Slovenci pa ste zadržani, raje opazujete … Pri hrani je tudi razlika – v kakšnih začimbah in okusih. Sicer imamo podobno hrano, a jo pripravljamo drugače. V Sloveniji zelenjavo jeste tudi surovo, v Kongu pa vso listnato zelenjavo skuhamo. "

Ali naš sogovornik pogreša kakšen okus?

"Ja, najbolj manioko oz. kasavo. Pogrešam tudi banane plantana."  

Čeprav je Doudou Slovence ocenil za miroljubne, pa sliši tudi zmerljivke. Večkrat je bil priča nekorektnemu obnašanju, ko so se na primer varnostniki zelo neprimerno obnašali do temnopoltih obiskovalcev prireditev ali kluba. Pravi tudi, da imamo Evropejci veliko stereotipov glede beguncev in migrantov:

"Evropejci mislite, da vsi, ki pridemo iz Afrike, nismo ničesar pustili za sabo, da pridemo peš in po morju brez vsega. Ampak ljudje so imeli delo, službo na univerzi, zaradi varnosti pa so se morali vsemu odpovedati …"

 

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas.

"Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj."

Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev.

"V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov."

Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki.

"Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave."

Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.

Bharath Ranganathan se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas Prevoje v občini Lukovica

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas.

Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj.

Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev.

V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov. 

Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki.

Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave. 

Barath je zdaj že dodobra spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.

 

 

»Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,« tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko, s katero si je ustvaril družino. Zdaj živijo v okolici Ljubljane. Se pa Francois pogosto odpravlja na Telče na Dolenjsko, na posest ženinih staršev – domaine Slapšak, kjer prideluje penino. Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine in zakaj smo Slovenci preveč pridni, je razkril Darji Pograjc.

Francois Botton, vinar iz Šampanje, ki se je preselil v Slovenijo in začel pridelovati penino

"Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina," tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko in si z njo ustvaril družino. Zdaj na domačiji Slapšak, na posesti ženinih staršev na Telčah na Dolenjskem, prideluje penino.

"Beseda penina lepo zdrsne z jezika. Mislim, da bi ta beseda lahko v prihodnosti postala močna blagovna znamka za vašo državo. Enostavno jo je izgovoriti in lepo zveni. Skoraj tako, kot da bi izvirala iz latinščine."

Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine, zakaj smo Slovenci preveč pridni in še marsikaj drugega je razkril v oddaji. Poslušajte!

Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.

Kubanski violinist v Sloveniji živi od glasbe

Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.

Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.

Pravnik Mohamed Elsayad iz Egipta Ljubljančane razvaja z arabsko hrano

Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Od tam prihaja Mohamed Elsayad, pravnik, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, nato na Turjak. Slovenci njegovo domače mesto povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere od njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu.

"Vem, da je tam veliko Slovencev. Celo stanovanje sem v Aleksandriji kupil od nekega Ivana, Slovenca. Tako da ne morem reči, da ob prihodu sem tega naroda nisem poznal ... Tudi zgodbo o aleksandrinkah poznam, ampak tukaj sem slišal drugo plat. Tam je bilo vse skupaj videti fino, živele so dobro, v središču mesta, tudi druga, tretja generacija še govori slovensko. Potem pa sem tu videl dokumentarec, ki pokaže pravo dramo! Tu so pustile otroke, ki so imeli zaradi tega veliko težav, še danes neradi slišijo za Egipt in Aleksandrijo."

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Azadeh Hashemzadeh iz Irana je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih.

Azadeh Hashemzadeh prihaja iz Irana in je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Po izobrazbi je diplomirana fotografinja. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja.

Povsod po svetu so slabi in dobri ljudje. Vesela sem, da zdaj živim v državi, kjer je teh precej več. Zelo ste razgledani, veste veliko o zgodovini, o različnih kulturah. Toplo sprejmete ljudi medse, ne glede na njihovo barvo kože ali veroizpoved. Ko spoznavam nove ljudi, imajo sicer različne poglede na mojo državo, a so odprtega duha, ko jim jo predstavim sama, ko vse razložim, pokažem, povem … 

Islamska republika Iran, od koder prihaja, je obmorska država na Bližnjem vzhodu, v jugozahodni Aziji. Iran se ponaša z neverjetno pestro in pomembno zgodovino, s številnimi kulturno-zgodovinskimi mojstrovinami in tudi s prekrasno in raznovrstno naravo. Njeno rojstno mesto je tretje največje v državi.

Iran je precej večji od Slovenije, zato imamo na različnih koncih države drugačno podnebje. Na severu je sicer vreme podobno tukajšnjemu, na jugu pa je suho in vroče. Sama prihajam iz mesta Isfahan, kjer je sušno podnebje, zelo malokrat zapade dež, zato so mi dežne kaplje tukaj prav všeč. Tudi temperature tukaj so bolj zmerne, ni take vročine, pa tudi narava je lepša in zrak je pri vas veliko manj onesnažen kot pri nas v Iranu.

 Iran je islamska republika in je nekaj posebnega, saj obisk zahteva od obiskovalca različne prilagoditve. Marsikomu vzbuja tudi številne predsodke.

V moji državi je večina ljudi muslimanov. To pomeni, da ženske niso tako svobodne kot v Sloveniji. To se kaže predvsem pri oblačilih, pokriti si morajo glavo, tukaj pa se lahko sproščeno sprehajam tudi brez tega. Tudi iranski zakoni v večini podpirajo moške, kar pomeni, da če ima ženska kakšne težave, če bi se na primer želela šolati ali oditi v tujino, tega ne more sama urediti – za pomoč bo morala prositi očeta, moža, brata. Zdi se mi, da so s tem za ženske kršene osnovne človekove pravice. Je pa res, da je tudi zelo odvisno, v kakšni družini živiš – če so v družini bolj izobraženi, napredni, razgledani, bodo moški podprli ženske pri vsem in se ne bodo tako strogo držali zakonov. 

Čeprav pogreša svojo družino in prijatelje, Azadeh Hashemzadeh ne razmišlja, da bi se vrnila nazaj v Iran. Pravi, da bo še naprej v Sloveniji iskala različne priložnosti za delo in se veselila vsakega dne posebej.

38-letni Soonseok Park je doma iz Seula. V južnokorejski prestolnici je petnajst let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike z Michelinovimi zvezdicami. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Preprosto! Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto, pridelovati grozdje in seveda svoje lastno vino. Do Šepulj, ki so v občini Sežana, sem se odpeljala prejšnji teden. Na Turkovi domačiji je nastal današnji Drugi pogled!

Južnokorejski sommelier se v Sloveniji uči vinogradništva

Osemintridesetletni Soonseok Park prihaja iz Seula. V južnokorejski prestolnici je 15 let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto in pridelovati vino. Ko je spoznal slovenskega vinogradnika Sebastijana Štembergerja, ki ga je povabil v Slovenijo na Turkovo domačijo, je ponudbo sprejel.

"Najprej sem razmišljal o Franciji, Italiji ali Španiji. Tudi moji prijatelji so mi priporočili omenjene države, saj imajo velike vinske trge. Ampak države, ki so na tem področju že dobro uveljavljene, me niso zanimale. Če Francozi, Španci in Italijani poslušajo vaš radio, me zdajle verjetno ne marajo preveč. Skratka, iskal sem nekaj drugega. Takrat sem spoznal Sebastijana."

Odločil se je za slovenska vina in selitev. Njegov delavnik na Turkovi domačiji se začne okoli 8.00. Ob sončnih dnevih dela v vinogradu, ob deževnih v kleti.

"Zdaj je vino skoraj že zrelo in samo še počiva v sodih. Zaradi visokih temperatur je začel pospešeno potekati proces oksidacije, zato bomo vino zdaj prezračili oziroma prelili v sode do vrha. Tako bomo preprečili oksidacijo vina."

Soonseok Park bi rad ostal v Sloveniji. Njegovi načrti za prihodnost vključujejo učenje slovenščine, vožnje in vinogradništva.

"Če bom pri tem uspešen, bom nekoč postal neodvisen in bom proizvajal svoje vino. To je moj cilj. Potem bom vino pošiljal v Korejo in tako zgradil svoj posel."

Večino »drugopoglednikov«, s katerimi smo govorili do zdaj, k nam pripeljeta posel ali ljubezen. Tokratno sogovornico pa je k nam pripeljal šport! Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami, in to dvakrat! Ukrajinka namreč pripada zlati generaciji 2000/01, ki si je 2-krat pokorila celotno Evropo. Ravno jutri bo natanko 20 let odkar je ta generacija prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Drugi pogled!

Nataša Derepasko iz Ukrajine, nekdanja rokometašica, danes pa trenerka pri Rokometnem klubu Krim Mercator

Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami. Ukrajinka namreč pripada zlati rokometni generaciji 2000/01, ki si je kar dvakrat pokorila Evropo. Jutri bo minilo natanko 20 let, odkar je ta generacija krimovk prvič osvojila naslov evropskih prvakinj.

Selitev v Slovenijo

O Ljubljani oz. Sloveniji pred 24 leti, ko se je preselila sem, ni vedela ničesar. "Vzameš stvari in prideš in na novo začneš življenje," razloži. Takšno je življenje profesionalnega športnika. S prilagajanjem na novo okolje ni imela težav.

"Preden sem prišla v Slovenijo, sem bila v Makedoniji, zato sem znala srbsko-hrvaški jezik. Tako da mi ni bilo težko, ko sem prišla. Potem smo šli v šolo in se naučili slovensko. Pa skozi pogovor se naučiš. Seveda, včasih malo zamešam srbsko in slovensko, ampak gre."

Hribi ali morje?

Enajst let je bila rokometašica Rokometnega kluba Krim Mercator, zadnjih pet oziroma šest let pa trenerka. Nikoli si ni mislila, da bo trenerka, saj potrpežljivost ni bila njena vrlina. Ampak očitno se je da tudi naučiti. Precej potrpežljivosti je med drugim od nje zahteval naš zdravstveni sistem oz. čakalne vrste.

"Potem plačaš in čakaš. Zdaj sem sklenila dodatno zavarovanje k dodatnemu, da bi hitreje prišla na vrsto."

Ko jo vprašam, ali je morda osvojila kakšno od slovenskih navad, na primer hojo v hribe, odkrito prizna: "Zame izlet, počitnice niso hribi. To zame ni počitek. Počitnice so morje. Jaz sem se sicer navadila; vem, da vi radi hodite, ampak to je vaše."

Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.

Turek Nuri Özalp je v Sloveniji navdušen na vsemi odtenki zelene narave

Nuri Özalp prihaja iz Turčije. Kot doktorja računalništva ga je sem pred petimi leti pripeljala poslovna ponudba, kasneje pa je tukaj odprl svoje podjetje, ki ponuja tehnološke rešitve na področju industrije. Nuri Özalp tako iz prve roke pove, kako je sklepati posle s Slovenci.

»Slovenci so precej trmasti. Včasih jih je nemogoče prepričati, da spremenijo mnenje oz. za to potrebujejo zelo veliko časa. Velikokrat se niso pripravljeni niti pogovarjati in to se mi zdi precej velika težava: ti jim predstaviš svojo idejo in oni jo zavrnejo že takoj na začetku, ne da bi razpravljali o njej. V Turčiji se mi to ni nikoli zgodilo – tam so mi vedno prisluhnili in vsaj poskusili sprejeti nove ideje, v Sloveniji pa je to zelo težko, ker ljudje ne poslušajo zares.«

Na začetku mu je bilo tukaj težko predvsem zaradi birokracije, zdaj pa Slovenijo dojema kot svoj dom in je zelo zadovoljen z življenjem tukaj.

»Predstavljajte si, da pridete iz tako velikega mesta, kot je Istanbul – tam je veliko ljudi in veliko priložnosti. Ampak na neki točki sem se počutil, da tja ne spadam več: razmišljam drugače kot večina, v Turčiji se vse zelo hitro spreminja – ni demokracije, ljudje skoraj nimajo pravic, nisem se več počutil svobodnega v svoji lastni državi. Potem sem začel seveda razmišljati, kje bi se lahko počutil bolje, ustvaril nove zgodbe in spomine in vse to sem našel v Sloveniji. Prav zaradi tega je tukaj moj dom in včasih se šalim, da sem Janez. No, v resnici bi se želel preimenovati v Janeza. To je zelo pogosto in pristno slovensko ime. Pa še priimek Novak bi dodal. Janez Novak, bi mi kar pristajalo, kajne?«

Pristoji pa mu tudi slovenski način življenja. Tukaj ga je navdušilo predvsem pohodništvo in lepota krajev - njegovi najljubši so Bled, Bohinj in vsa obmorska mesta. Še posebej so mu všeč vsi zeleni odtenki narave, ki jih je Slovenija polna. Čeprav mu življenje tukaj ustreza, pa pogreša turško hrano, ki jo opisuje kot zelo okusno in raznoliko. Kebaba v Sloveniji sploh ne jé, ker pravi, da ni podoben tistemu, ki ga pripravljajo v Turčiji. Turčijo opiše kot zelo svetovljansko deželo, ki jo sestavlja množica pripadnikov različnih narodnosti, zato so tudi politična nestrinjanja velika težava. Kljub temu pa ima večina tamkajšnjih prebivalcev dragoceno skupno lastnost: gostoljubje, ki si ga v večji meri želi tudi med Slovenci.

Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.