Drugi pogled

Agate Lielpētere iz Rige je v Slovenijo prišla na pripravništvo in ostala zaradi ljubezni.

Agate Lielpētere je umetnica iz Rige, diplomirala je sicer na oddelku za tiskanje, a se danes ukvarja predvsem z risanjem in slikanjem, pripravlja pa tudi številne ilustracije. V Slovenijo je prišla, bi lahko rekli, skorajda po naključju - ker se je nezadržno bližal rok zadnje prijave na pripravništvo v tujini, je na hitro izbrala Ljubljano. In čeprav je mislila, da bo ostala tukaj le polovico leta, jo je življenje prijetno presenetilo.

O vaši državi nisem vedela veliko, razen tega, kje točno leži in da je del Evropske unije ter nekaj teh osnovnih stvari. Je pa res, da sem – ne vem iz kakšnega razloga, ko sem pakirala takrat v začetku septembra, vzela s seboj sandale, kratka krila, majice s kratkimi rokavi in le en pulover, tako da je bila prva stvar, ko sem prišla sem, nakup celotne toplejše garderobe. Enostavno sem mislila, ker je Slovenija tako daleč od Latvije, kjer je res mrzlo, mora tukaj biti dosti topleje. No, pa sem se malo zmotila … Moje pripravništvo se je sicer končalo že dolgo tega, saj je trajalo samo dobrih pet mesecev … A zgodilo se je, da sem se zaljubila – in ja, po vsem tem času sem zdaj tukaj srečno poročena.

Na letne čase in temperature v Sloveniji se je zdaj že dobro navadila, prav tako tudi na naše glavno mesto, v katerem živi.

Latvija in njeno glavno mesto Riga, od koder prihajam, imata zelo ravno površje. Gora skorajda nimamo, zato je res lepo, da imam zdaj s konca svoje ulice čudovit razgled na Alpe. Kajti, ko pravim, da imamo samo ravnino pri nas, to tudi mislim - najvišji hrib je visok le dobrih 300 metrov, to je nekako tako kot Rožnik tukaj v Ljubljani. V Latviji je zanimivo tudi to, da se lahko voziš dve uri v eno smer, ko odpreš vrata avta, boš imel občutek, da si na popolnoma enakem kraju kot prej. Pokrajina je popolnoma enaka povsod, kar se morda sliši celo malce depresivno – sploh če pogledam Slovenijo. Tukaj se v mestu usedeš v avto in dve uri stran si lahko v hribih, ob jezeru, na morju ali na podeželju. Pokrajina, vreme, razgled, vse je čisto drugačno, kot bi prišel v drugo državo, tako raznovrstno je vse. 

Ko primerja Latvijo in Slovenijo, naša sogovornica ne more mimo prometne varnosti.

Sama sicer ne vozim avta, tako da je ta primerjava bolj od mojega moža – a ko se voziva po latvijskih cestah, vedno pove, da so Latvijci dobesedno zmešani vozniki. Res moraš biti ekstremno previden, saj so oni zelo neprevidni in nepozorni pri vožnji. Lahko rečem, da se za volanom spremenijo v nekakšne pošasti, tako da moraš biti v avtu res vsako sekundo zelo pozoren, da se ti kaj ne zgodi. V Sloveniji sicer so tudi taki vozniki, a so to res izjeme, sicer pa lahko potrdim, da ste zelo mirni vozniki, vljudni, spremljate vožnjo, spustite ljudi mimo, pazite tudi na pešce in kolesarje … 

Agate Lielpētere ob koncu pravi, da rada živi v Sloveniji in da za zdaj o selitvi kam drugam sploh ne razmišlja, saj ji je tukaj preprosto – lepo. Vsem poslušalcem pa sporoča …

Tisti poslušalci, ki ste iz Ljubljane – zdržite skozi tole zimsko sivo meglo, saj bo minila, boste videli – tisti poslušalci, ki pa niste iz Ljubljane – uživajte v zimskem soncu in se ga naužijte še za nas, Ljubljančane.

Gruzijka Victoria Surneva se pri nas počuti odlično, ne razume pa, zakaj še vedno dobivamo pošto v fizični obliki

Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom.

"Tbilisi je skoraj kot cela Slovenija, ima 2 milijona prebivalcev. Ampak ko sem še živela v Gruziji, sem imela vedno občutek, da je Tbilisi najmanjše mesto. Ko sem prišla v Ljubljano, pa sem razumela ... Trideset minut od enega konca mesta do drugega ..."

"V Braziliji sem spoznal Slovenko in tam sva začela lepo ljubezensko zgodbo. Čez dve leti je prišla nazaj v Slovenijo in me povabila, da pridem," svojo pripoved začne 41-letni Brazilec Jorge Da Costa Oliveira, ki se je v Ljubljano preselil pred približno desetimi leti. Pred tem je za Slovenijo slišal le enkrat.

"Zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, ki je prišlo v Afriko. Takrat sem bil igralec nogometa, zato sem vedel, kaj se dogaja v nogometu. To je bilo leta 2010. Takrat sem prvič slišal to ime: Slovenija."

Po koncu nogometne kariere – ko je prišel k nam, je igral še v ljubljanskem Slovanu – je našel delo za žarom pionirja kakovostnih uličnih burgerjev pri nas Hood Burgerju. Zato vprašanje, kakšna je razlika med pripravo govedine pri nas in v Braziliji, deželi, ki izvozi največ govedine?

"Ni tako velika razlika. Pri nas mesu dodamo več začimb, na primer sol, čili v prahu. Včasih ljudje dajo tudi pivo na meso. Ampak temu mi rečemo churrasco. Ker poznamo različne priprave mesa. Je pa zanimivo in okusno! Pogrešam churrasco."

Na vprašanje, kako se sicer počuti pri nas, odgovori: "Kot dojenček! Ker lahko pozabim vse, kar je negativno, in rastem kot nov človek. Jaz tako čutim Slovenijo."

Američan s slovenskimi koreninami, ki je v Sloveniji našel svoj dom

Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa.

"Slovenijo sem izbral, ker moji predniki prihajajo od tu. Razlogi so bili torej dokaj sebični: želel sem ponovno obiskati Slovenijo in izboljšati svoje znanje jezika. To je bilo pomembno tudi za disertacijo, saj sem tako lahko bolj suvereno pisal o temi naloge. V Sloveniji sem mislil ostati dve leti, da bi dokončal doktorsko disertacijo, a začele so prihajati priložnosti. Ljudje so mi naročali prevode, začel sem učiti in po 20 letih sem še vedno tu."

Naš sogovornik zelo dobro govori slovensko. Pa ne le slovensko, učil se je več kot 50 jezikov, a jezikoslovec sam zase skromno pravi, da zares tekoče govori le angleško, nemško in slovensko. Z njim smo se pogovarjali v angleščini, saj se za prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti se ne spodobi, da bi čez nekaj let kdo našel posnetek in v njem slučajno odkril kakšno njegovo napako. A pojdimo v preteklost, kako je bilo pred 20 leti, ko je prišel v Slovenijo?

"Večina slovenskih navad mi ni bila tujih. Del Amerike, od koder prihajam – Wisconsin –, je kulturno Sloveniji zelo podoben. To ni naključje, saj tam živi veliko slovenskih priseljencev. Četudi ne govorimo slovensko, imamo podobne navade in običaje. Presenetile pa so me majhne stvari. Ena od teh je bila, da Slovenci jeste solato iz ene velike sklede, to je bilo z ameriškega vidika zelo čudno. Še ena taka stvar je bila – in to bo čudno tudi vam, ker se je dogajalo 20 let nazaj – obisk trgovine Centromerkur na Prešernovem trgu. Najprej si moral stati v vrsti, da si povedal prodajalcu, kaj želiš. Dobil si listek, s katerim si šel v drugo vrsto, kjer si plačal, nato pa si moral v tretjo vrsto po samo blago. To je bila vzhodnoevropska praksa, ki sem jo doživel tudi na Slovaškem in še kje, za Američana (ali pa danes za Slovenca) pa je nenavadna."

Stiki z družino danes zaradi tehnologije niso večja težava, od drugih stvari pa najbolj pogreša knjižnice.

"Najbrž najbolj pogrešam raziskovalne knjižnice. Ameriške univerze imajo ogromne knjižnice, ki so dostopne vsakomur. Prideš, si s police vzameš katerokoli knjigo in jo začneš brati. Česa takega v Sloveniji nimamo. Seveda so tu tudi knjižnice, a veliko jih je razdrobljenih na majhne oddelke, knjige so zaradi pomanjkanja prostora shranjene v arhivih. To je slabost, saj lahko raziskovalec v ZDA pride v knjižnico in neomejeno raziskuje, tu pa moraš knjige naročiti in potem nanje čakati, kar upočasnjuje študijski proces. Če za primerjavo opišem knjižnico na Univerzi v Indiani: poslopje ima velikost nogometnega igrišča in deset nadstropij – to je 10 nogometnih igrišč knjig! In to je le polovica knjižnice. Namenjena je podiplomskim študentom, zraven pa je še 5-nadstropna knjižnica za dodiplomske študente. Spominjam se slovenske raziskovalke, ki je prišla učit na fakulteto v poletno šolo. Ko je prišla iz knjižnice, je povedala, da so v njej slovenske knjige, ki jih v Sloveniji nimate. Na polici lahko najdete originalna dela Jerneja Kopitarja, ki so stara 200 let."

Zato ni čudno, da bi v Slovenijo uvozil prav tovrstvne raziskovalne ustanove, pa tudi nekaj ameriškega podjetniškega in ustvarjalnega duha. Američanom pa bi predstavil naš zdravstveni sistem in parlamentarno demokracijo.

Madžarka Maria Keck v Sloveniji živi šele štiri leta

"Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven." Tako naša tokratna sogovornica opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je bil razlog, da se je pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preselila k nam? Ljubezen, seveda.

Začetki v Ljubljani so bili po temperamentnem Madridu težki, danes pa je vodja združenja flamenka Luna Gitana, ki s tečaji, seminarji in predavanji že več kot 16 let deluje pri nas.

"Zelo rada imam poučevanje. To je ena najlepših stvari, ki sem jih našla v življenju. Res uživam v tem. Poučevala sem že v številnih državah in v vsakem narodu je nekaj razlik. Slovenci ste morda malo bolj sramežljivi in rezervirani. Ampak tako ali tako je vsak posameznik zgodba zase in ti kot učitelj se povežeš z vsakim posebej."

Ognjen Radivojević se je rodil v Sarajevu, večino časa je živel v Novem Sadu, v Sloveniji pa se ukvarja z integracijo priseljencev

Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjal z našimi, zato pa je toliko več razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Že preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta - čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine - ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji. Vse to je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji, ki pa je, kot pravi, zanj – ker pač izhaja iz prostorov, ki so kulturno blizu našemu – mnogo lažja, kot veliko priseljencem, s katerimi dela danes.

»Če primerjamo Slovenijo in Srbijo, Slovenijo in Bosno … ljudje so še vedno zelo kulturno povezani, obstaja neka dediščina skupne države, ki jo vidimo tudi v zelo podobnem sistemu, recimo šolskem sistemu in podobno. Zato je seveda tem priseljencem lažje, kot recimo nekomu, ki prihaja iz drugega konca sveta. Tukaj si, kako bi rekel, nekako pol-tujec.«

Kljub tem razlikam, še poudarja, pa je selitev za večino ljudi na začetku vedno težka.

»Na začetku je zmeraj težko, predvsem zaradi jezika. Ne vem, koliko ljudje, ki nimajo te izkušnje, sploh lahko razumejo, kako 'hendikepiran' si ti pri udeležbi v kateremkoli pogovoru, kako ne moreš izraziti tega, kar čutiš in misliš, na način, kot bi hotel. Potem sem razmišljal, da se verjetno otroci, preden začnejo govoriti, zelo podobno počutijo, in kolikor so spomnim – ker imam tudi sam otroka – so lahko v tej fazi zelo tečni, preden začnejo nekako z besedami končno razlagati to, kar čutijo.«

Čeh Matúš Javor se je v Velenje preselil pred enim letom in enajstimi meseci

29-letni Matúš Javor je zaradi jezika začel poslušati Prvi program Radia Slovenija in zdaj je naš zvesti poslušalec.

"Uporabljate uradno slovenščino, ki mi je zelo všeč. Bolj ko sem razumel jezik, več oddaj mi je bilo všeč. Imate res pestro izbiro oddaj! Svetovalni servis imam rad, zdaj imate novo oddajo o podnebnih spremembah, potem so tu Drugi pogled, Evolucija užitka ... Jaz sem vsak dan redni poslušalec."

Če vas zanima, katero jed je pri nas prvič poskusil in kako zelo ga moti, da med govorom v slovenščino vključujemo tujke in sleng, poslušajte posnetek. Kaj pa mu je pri nas všeč?

"Tu so višje plače. Tu so zanimivi dodatki, na primer regres. To na Češkem ne obstaja. Pa plačevanje potnih stroškov, tega tudi nimamo. Zelo so mi všeč tudi nekatere stvari iz zdravstvenega sistema. Tu je zdravnik ločen od medicinske sestre. Sami ste z zdravnikom, medtem ko na Češkem sestra dela vse, vse posluša, kaj govorite zdravniku, in vse naredi – vzame kri, vzame urin itn. Tu mi je všeč, ker je to ločeno."

Kot učitelj zgodovine je bil Cristián Román Huenufil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.

"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.

Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.

"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."

Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.

Prvič je v Deželo nasmehov odpotoval zaradi idiličnih plaž na jugu, ostal je zaradi hrane, podnebja in nasmejanih ljudi na severu

Sebastjan Kovačič je trenutno v Sloveniji, na obisku, sicer pa zadnjih pet let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure vožnje iz Lampanga, mesta na severu države, najdete njegov t. i. homestay, obdan z riževimi polji. Januarja 2015 se je odpravil na mesečno potovanje v Deželo nasmehov, leto pozneje se je tja preselil.

"Prek Instagrama sva se spoznala z Buo, zdajšnjo ženo. Sva se kar pogovarjala kakšno leto. Potem sva se dogovorila, da se dobiva na pijači v Bangkoku in s te pijače je potem nastalo malce več."

Za seboj je pustil vsakodnevno rutino, na Tajskem pa našel "en drug slog življenja. Tam sem se našel v tem sproščenem, bolj enostavnem ritmu življenja, kjer ljudje živijo preprosto. Tu, v tem sistemu, si tega ne moreš privoščit".

Na podeželju ljudje živijo z naravo, kar se še posebej čuti v prehrani. "Mango, banane, papaja ... mačeto v roke, greš okoli hiše, natrgaš, vzameš, kar potrebuješ. Nabereš kakšna zelišča, začimbe. Sveža hrana, to je predvsem ta razlika," pove.

"Imamo tudi strica, ki gre vsak dan v džunglo, nabere in ulovi kakšno stvar, prinese domov in pripravi. Vsaka hiša na Tajskem ima enega takšnega strica. Če pride s kakšnim večjim ulovom naprej, pa tudi proda."

Potem pa so tu še razlike, kot je vožnja po levi in divji cestno-prometni predpisi. Prav zato se je za volan tam prvič usedel na podeželju in ne v kaotičnem Bangkoku.

Olga Burlachenko je prišla iz Ukrajine v Slovenijo, ko je bila stara 14 let

V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Krivoj Rogu, drugem največjem mestu v Ukrajini. Ko je bila stara 14 let, jo je mama pripeljala v Slovenijo. Te poti se naša sogovornica še vedno dobro spomni, saj je bila prva stvar, ki jo je poskusila na krožniku, bučna juha. To se ji je zdelo prav smešno, ko je jedla juho s kot sama pravi "semenkami", ki so jih v Ukrajini sicer otroci lupili in jedli zunaj. Mami je takoj žalostno potožila, v kakšno državo jo je pripeljala - a danes se vsega tega spominja z nasmehom na obrazu.

Že naslednji teden po prihodu v Slovenijo je Olga začela hoditi v slovensko šolo v Velenju.

"In nisem znala niti ene besede slovensko - še moja angleščina je bila tako slaba, da se nisem znala ničesar zmeniti. Ko sem hotela oditi na stranišče, nisem znala niti tega povedati učiteljici - zato sem kazala z rokami in na koncu rekla "pi -pi". Vsi so se smejali, a me obenem razumeli :)."

A s pomočjo novih sošolcev, prijateljev in učiteljev je v dveh mesecih znala govoriti slovensko, obenem pa se je na novo državo tudi zelo hitro privadila.

"Vsi so bili tukaj dosti bolj prijazni, bolj kulturni, tudi statusno urejeni - vsi otroci so bili tako pridni, vsi so imeli dobre ocene v šoli, polne družine, urejene domove, ne tako, kot pri nas, kjer smo imeli najstnike, ki so bili težavni, ker so starši pili ali pa, ker so živeli pri babici, dedku in zato delali probleme ... Jaz sem se tukaj počutila res varno in dobro."

Tako se počuti še danes v Sloveniji - in je hvaležna in srečna, da je naša država postala njen dom. Slovencem pa sporoča naslednje ...

"Zavedajte se, da ni vsepovsod tako lepo. Nekje se ljudje borijo za življenje in si želijo oditi drugam pa ne morejo ... Vsak Slovenec je lahko srečen, da je rojen tukaj, saj je lepo poskrbljeno zanj. Zavedajte se, kaj imate in bodite malo bolj hvaležni za to. Ker mislim, da še kako velja pregovor - Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni."