V tokratni Intelekti smo si za izhodišče vzeli eno bolj klavrnih okroglih obletnic, ki jih obeležujemo letos. Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je namreč Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast.
Ker pa menda Slovenci nasploh in Primorci prav posebej še vedno vsaj malo pomnimo, kaj je to pomenilo za nas, za Evropo in svet, oddaje nismo izključno posvetili pretresanju nepojmljivo brutalnega dogajanja med letoma 1922 in 1945, ampak smo se tudi spraševali, ali je s porazom sil osi v drugi svetovni vojni fašizem resnično odšel na smetišče zgodovine, ali pa imajo vendarle prav vsi tisti glasovi – precej jih je sicer na levici, vendar pa jih ne manjka niti v liberalnem centru in na tradicionalni desnici –, ki trdijo, da smo bili v zadnjem desetletju ali še malo več priča ponovnemu vzponu ideologij, političnih gibanj, voditeljev in tehnik vladanja, ki se vsaj spogledujejo s črnosrajčništvom – če ne še kaj hujšega.
Je torej desni, avtoritarni populizem, ki ga lahko danes opazujemo v precej širokem loku od Brazilije in Združenih držav prek Francije, Italije, Švedske, Madžarske in Poljske vse tja do Turčije in Rusije, pravzaprav nekakšen fašizem 2.0? Ali pa je vendarle treba reči, da imamo v tem primeru opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022?
Odgovor smo iskali v oddaji, v kateri so sodelovali filozof dr. Mladen Dolar pa politologinja dr. Vlasta Jalušič in sociolog dr. Rastko Močnik.

foto: udeleženci skrajno desnega zborovanja v Charlottesvillu v Združenih državah Amerike avgusta 2017 (Anthony Crider / Wikimedia Commons)