Globalna vas

Anja Nsoromma prihaja iz Naklega na Gorenjskem, njena ljubezen do Afrike pa traja že 15 let. Pravi, da je Gana njen dom, tako podeželske Butre kot tudi velemesto Akra. Po izobrazbi je diplomirana rusistka in polonistka, v Sloveniji je bila pivovarka, v Gani pa na mednarodni šoli poučuje angleščino. Pripoveduje, da je okolje naravnost zdravilno za njen deloholizem, da se znajo Ganci ustaviti, ko so utrujeni. Razlaga tudi, kakšni so ganski pogrebi in zakaj imajo nekateri pokojniki krste v obliki steklenice kokakole, ribe ali kakavovega zrna.

Clara Gené Škrabec je kolorektalna kirurginja, ki živi v sami srčiki turistično zelo obremenjene Barcelone. Njena mama je Slovenka, oče Katalonec, zato je odraščala v jezikovno mešani skupnosti. Mama je otroke dosledno učila slovensko, brati so morali slovensko literaturo in pisati celo spise. Danes so ji za to zelo hvaležni, v njeno domačo Ribnico pa se vračajo k babi, ki speče najboljše palačinke. Clara Gené Škrabec pripoveduje o pritisku turizma na katalonsko prestolnico, o dolgih in zahtevnih izmenah v bolnišnici, pa tudi o preživljanju prostega časa med ribolovom in opazovanjem delfinov.

Jutra v Torontu so videti kot mravljišče, avtocesta 401 je ena najbolj prometnih na svetu in ima na nekaterih odsekih tudi 18 pasov. V prometnih konicah je premikajoče se parkirišče, pripoveduje Rok Nemec. V Torontu živi od leta 2018, danes je ponosni dvojni državljan, zaposlen v “slovenski banki” Moya Financial Credit Union. Razlaga, da sta Toronto in domače naselje Sedraž popolni nasprotji, pripoveduje o kampiranju v prostrani divjini in o državnih blagovnih rezervah javorjevega sirupa.

Sabina Jereb in Klemen Sladič sta se pred trinajstimi leti preselila na Novo Zelandijo. Prvotni načrt je bil kolesariti po deželi, potem pa sta se precej spontano odločila, da si poiščeta službi. Klemen se je za nekaj dolarjev oblekel v trgovini z rabljenimi oblačili, potrkal na vrata delodajalca in dobil službo programerja. Sabinina zgodba je bila podobna, v gradbeništvu so jo vprašali, ali lahko začne že jutri. Z otrokoma danes živita v naselju Governors Bay, v bližini mesta Christchurch. Pripovedujeta o njihovem vsakdanu in sproščenih sokrajanih, ki v trgovino pozno zvečer včasih zaidejo kar v spodnjem perilu ali ‘šlafroku’, torej kopalnem plašču.

Miha Perhavec se je po življenju v več državah in potovanju okoli sveta z ženo leta 2019 preselil v kalifornijski San Diego. Tam je s prijateljem Keenanom Corneliusom odprl jiu-juitsu klub Legion American Jiu-Jitsu Gym. Danes ima okoli 500 članov, telovadnico pa pogosto obiščejo mojstri različnih borilnih veščin z vsega sveta. Mojster črnega pasu Miha Perhavec pripoveduje, kakšno je življenje v enem najdražjih mest v ZDA, zakaj sta kljub zdravstvenemu zavarovanju za vsak porod z ženo plačala 8500 dolarjev in zakaj doma, čeprav sta oba Slovenca, govorita angleško.

Aleksander - Aleks Rebula se je v iskanju službe pred 11 leti s Krasa z nekdanjo partnerko in sinom preselil v Melbourne. Tam je ostal in se predkratkim na Filipinih poročil s sedanjo ženo. Izhaja iz družinske tradicije zborovskega petja, zato je filipinski zbor Caceres Chorale nagovoril, da se je naučil in zapel tri slovenske pesmi: Pri farni cerkvici, Čej so tiste stezice in Dajte mi zlatih strun. Presenečenje je uspelo. Programer v pogovoru razlaga tudi, zakaj je tako “zagrizen” promotor slovenske kulture, zakaj obžaluje, da je zapustil Kras - in zakaj vseeno ostaja v Avstraliji. Slovence v Melbournu poziva, naj mu predlagajo dobro pekarno, saj najbolj pogreša naš slovenski kruh.

Veronika Pišorn se je rodila v Ohiu v Združenih državah, potem je končala gimnazijo in študij prava v Sloveniji, že dvajset let pa dela in živi na Nizozemskem. Njen dom je Eindhoven, tam je najprej delala za organizacijo, ki so jo ustanovile štiri katoliške sestre, redovnice. V organizaciji so tujcem in beguncem brez urejenega statusa dajali pravno, socialno in psihološko pomoč. Pravnica je v svoji karieri prav tako pomagala žrtvam trgovine z ljudmi, zdaj je koordinatorica mreže nevladnih organizacij. Razlaga, kako pomagati žrtvam in zakaj išče načine, kako izboljšati življenja neslišanih, spregledanih ali zatrtih posameznikov. V smehu pripoveduje tudi, da imajo Nizozemci radi čiste račune in ti po druženju “izstavijo” zahtevek za delitev stroškov, ko povejo, da imajo ob 18. uri večerjo, pa pričakujejo, da se deset minut prej posloviš in ne ostaneš na obisku.

Gal Mladenović je v enoletnem študijskem premoru v Sloveniji prihranil denar za selitev in študij v mestu Stirling na Škotskem. Prvih pet let je ob delu študiral odnose z javnostmi, zadnji dve leti pa se ukvarja s turizmom. Opisuje barve škotskega višavja, neizprosna dež in veter, ki lomi dežnike in sklanja glave, pa tudi zgodovinski duh strateško pomembnega mesta. O gradovih, dvorcih, spomenikih in naravnih znamenitostih piše tudi na blogu otocan.si. 27-letni turistični vodnik pravi, da je opaziti porast evropskih turistov, ne le zaradi lepot Škotske, tudi zaradi vse bolj vročega Sredozemlja.

Arhitekt Andrej Bernik vsakič znova odkriva Pariz, ki je njegov dom že dve desetletji. Skupaj s partnerjema, eden od njiju je tudi njegov življenjski sopotnik, vodi arhitekturni studio Fieldwork. Posveča se načrtovanju mest prihodnosti, s poudarkom na pomenu zelenja, ki bo ključno za ohlajanje poleti peklensko pregrete prestolnice. Tudi v Sloveniji je pred leti odmeval njihov projekt Terciarni gozd, pariško parkirišče so ozeleneli in spremenili v javni prostor, hibrid med parkom in trgom. Komentira tudi popkulturno prikazovanje Pariza kot romantičnega mesta počasnih užitkov in poudarja, da se croissant (rogljiček) poje takoj, svež, kar s prtička.

Luka Drganc je glavni pilot balona, ki je živel in delal po svetu, zadnjih 18 mesecev pa preživlja v Keniji. Tja ga je “odneslo” delo, balonarski safari. Zbuja se ob tretji uri zjutraj, z ekipo najprej preverijo vremensko napoved in opremo, sprejmejo potnike in se odpravijo proti vzletnemu mestu. Pravi, da je bil od nekdaj odvisen od balonarstva, tudi oče je bil balonar, Luka Drganc pa je komercialni pilot že 20 let. V Keniji večino časa letijo zelo nizko, na višini 10 metrov, da vidijo živali, ki se sicer zlahka skrijejo v visoki travi. Živi v nacionalnem parku Masai Mara, v hiši brez ograje. Pred dnevi je iz svojega doma opazoval 10 “levčkov”, ki so ubili bivola in se z njim prehranjevali.