Globalna vas

Michel Adamič je prvi Slovenec, ki prezimuje na južnem tečaju. Doktorski študent fizike na Univerzi McGill v Montrealu je član znanstvene skupine Ameriškega antarktičnega programa. Tako imenovani “winterover” bo na raziskovalni postaji Amundsen-Scott preživel trinajst mesecev, skrbi pa za mikrovalovni teleskop South Pole Telescope. Z njim preučujejo začetek vesolja oziroma kozmično mikrovalovno ozadje. Vsakih štirinajst dni pri temperaturi -70 stopinj Celzija s kolegico plezata na teleskop in mažeta zobnike. V ekstremnih razmerah za vzdrževanja življenja potrebujejo ogromne količine energije, dva milijona litrov polarnega kerozina na leto. V največji in najbolj suhi puščavi na svetu pa je tudi poraba vode omejena, pri tuširanju na dvakrat tedensko po dve minuti. Michel Adamič pravi, da so se mu uresničile raziskovalne sanje, zato nam pošilja “lep pozdrav domov, z dna planeta.”Po oddaji smo zavrteli skladbo:

https://www.youtube.com/watch?v=_kjm5cYWESI&list=RD_kjm5cYWESI&start_radio=1

 

 

Milan Greiner že 55 let živi v Švici, oglaša se iz svoje vasi Oberdiessbach. Najprej je bil zaposlen kot šef gradbišča, potem pa spoznal švicarsko Heidi, s katero sta si ustvarila družino in odprla svoje podjetje. Pravi, da ima dve domovini, tudi zato ju v okviru slovenskega društva Kulturni most Švica–Slovenija vestno povezuje. Ker je pobudnik pobratenja občin Lützelflüh in Velike Lašče, bo 9. aprila 2026 v Velike Lašče pripeljal skoraj 50 Švicarjev. Pripoveduje o življenju v Oberdiessbachu, o čevapčičih, ki povezujejo narode, o zborovskem petju in planinarjenju.

Teja Goli pravi, da je že ob prvem turističnem obisku Islandije začutila magičnost otoške države, v kateri zdaj živi. Najprej se je zaljubila v deželo, potem še v Islandca. Je mlada podjetnica, ki se ukvarja z aplikativno improvizacijo, metode improvizacijskega gledališča uporablja na svojih tečajih in delavnicah. Poleti, ko so dnevi daljši oziroma neskončni, pa sede za volan. Je voznica avtobusa do 19 sedežev, po Islandiji vodi skupine turistov kot “driver guide”. Pravi, da je na Islandiji velik poudarek na biohekanju, prebivalci v različnih delih leta uživajo melatonin ali nosijo očala z rdečimi lečami. Zdravniki pa ljudem, ki so zaradi teme depresivni, svetujejo, naj se kopajo v geotermalnih bazenih.

Natalija Mucyo Waldhuber je delegatka Evropske unije za razvojne projekte, ki že peto leto živi in dela v Ruandi. Pravi, da so Ruandci čudoviti ljudje, dežela pa s čistočo in hitrim razvojem upravičuje poimenovanje afriška Švica. V parlamentu prevladujejo ženske, v državi pa je čutiti energijo večinskega mladega prebivalstva. Nekdanja atletinja je tam našla tudi ljubezen, priimek Mucyo pomeni svetlobo, razsvetljenje. Po poroki v Sloveniji so mladoporočenca v domači hiši v mestu Kigali čakali sprejem in poročna darila: veliko riža, krompirja, sadja in pijače. Natalija Mucyo Waldhuber pripoveduje tudi o opazovanju gorskih goril v naravnem okolju.

Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.

Lovro Bajc z družino živi v kraju Lappeenranta na jugovzhodu Finske. Po profesionalni karieri hokejista se je posvetil trenerstvu in doktorskemu študiju trenerstva v vrhunskem športu. Že ko je prvič stopil iz letala, se je zaljubil v finski način življenja: brez hitenja, brez vročine, z veliko narave in zelenih površin. Pripoveduje, da se na globoko zamrznjenem jezeru pri njih igra hokej, dirkajo celo z avtomobili, njihov neuradni olimpijski šport pa je lovljenje rib. Po desetih letih življenja v deželi tisočerih jezer doma kuhajo slovensko-finsko hrano, Lovro Bajc pa kljub vsemu pogreša popoldanske kave in Alpe.

Žiga Mihelčič je priznani fotograf, ki se zadnja leta posveča predvsem fotografiji interierja. Pravi, da je Dubaj popolno tržišče, saj vsi tekmujejo, kdo bo imel lepšo hišo, bar ali restavracijo. V Dubaju živi že 10 let, razlaga pa predvsem o življenju v zadnjem tednu, ko tudi Združene arabske emirate preletavajo droni in rakete. Doslej so prejeli eno vladno opozorilo, naj se čim več zadržujejo v notranjosti stavb in izogibajo oknom, a pripoveduje, da življenje teče naprej, otroci se igrajo v parkih, šejki pa nakupujejo v trgovskih centrih. Pogovor sva posnela v torek, 3. marca popoldan, spominjal se je tudi minulih noči in ženinega strahu, ko je bila v bližini napadenega luksuznega hotela.

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Manca Počivavšek Janhar se je leta 2020 preselila v glavno mesto Belgije, v Bruselj, evropski mehurček, v prestolnico evropske politike. Pravi, da je mesto zelo ambiciozno, velik izziv so dolgi delavniki, ki se zavlečejo v službene dogodke in večerje. Njeno delo je spremljanje evropskih politik in predlogov, zaposlena je v združenju Bundesverband für Öffentliche Dienstleistungen, ki predstavlja nemške javne službe. Zasebno pa spremlja tudi različne pobude, pravi, da je ponosna na državljansko pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav. Pripoveduje o življenju v občini Saint-Gilles in poudarja, da je nakup stanovanja ugodnejši kot denimo v Ljubljani, so pa višji stroški hrane, ki je manj kakovostna. To zlasti opaža pri okusu korenja.

Simona Vrečko je po potovanju po Nikaragvi z možem tam želela kupiti hiško, za čas, ko se bo življenje umirilo ali po upokojitvi. Na koncu sta kupila hostel, ki ga vodita že tretje leto, počitnice so postale posel. Hostel Mano a Mano v vasici Las Penitas je Simonin dom oziroma služba v času visoke sezone. Pravi, da so Nikaragovci zelo topli, čustveni in občutljivi ljudje, nič ne gre z ukazovanjem ali na silo. Vsakič, ko se vrne v Slovenijo pa jo prosijo, naj jim prinese sladko prestižno dobrino: čokolado.