Ob prihodu v Združene arabske emirate je poskušal najti delo kot fotograf, a se je zaradi razmeroma nizkih plačil za ogromno dela kmalu odločil za alternativo. Postal je natakar. Nekaj delovnih izkušenj je namreč že imel iz Slovenije. Tako je kmalu pristal v restavraciji s hrano, kjer se je vseskozi zanimal tudi za delo, povezano z marketingom, fotografijo in grafičnim oblikovanjem.

“Čez pol leta so me poslali v London, v glavno pisarno, kjer so me seznanili s tem, kako se te stvari počne. Ko sem se vrnil s tega treninga, sem začel za to podjetje delati kot skrbnik družabnih omrežij. In tako sem začel slikati hrano. Vse se je začelo s hrano.”

Tina Smole se je pred petimi leti preselila v Kampalo, glavno mesto Ugande. V Afriki dela za pomembne tiskovne agencije, njeni glavni naročniki so med drugim javni servis BBC, francoska agencija AFP, televizija ZDF in nevladna organizacija Amnesty International. Pravi, da mesto živi 24 ur, a je močno preobremenjeno z vozili: “Edini način potovanja je motor. Ni najbolj varen način, a do zdaj, na srečo, nisem imela nobene nesreče. V času deževne sezone se pojavljajo izpadi elektrike, voda je ali je ni. Za slovenske razmere zveni robinzonsko, ampak se prilagodiš in znajdeš.”

Zakonca Knez sta v Ljubljani študirala sinologijo, eno leto študija pa preživela v provinci Sečuan. Čeprav študija nista nikoli končala, sta si vedno želela nazaj na Kitajsko. “Iskala sva poti in ko sva imela štiri otroke, se je pot končno našla. Zdaj smo tukaj,” pripoveduje Sonja Knez. Na drugačen način življenja so se privadili. Po kosilu sledi obvezen počitek, najsi bo v trgovini, šoli ali službi. Prav tako so se navadili na hitro razvijajočo se infrastrukturo: “Kitajska se dnevno spreminja. Cesta nastane čez noč, dobesedno čez noč. Gradi se z veliko naglico.“

Zime nekdanji pevec pri skupini The Drinkers preživlja med multimilijonarji v Davosu, poletja v tajski javni šoli. Preden se je odpravil v Švico je dve sezoni preživel v Avstriji. Na pobudo prijatelja Davida je kontaktiral potencialne delodajalce, ki so ga povabili k sodelovanju predvsem zaradi rusko govorečih strank. “Zanimivo je, da sem imel prav v tistem času težave z žolčnimi kamni, tako da sem razgovor za službo opravil kar v bolnišnici.”

Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”

Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.

Poletno-decembrsko-praznično-sproščena edicija Globalne vasi. Kdo je na drugi strani telefona?

Andrej: Ne morem verjeti, da sva govorila s prvo damo Združenih držav Amerike.

Miha: Tudi jaz ne morem verjeti.

Po namigu prijateljice se je preselila v Hošiminh in si v štirinajstih dneh poiskala delo učiteljice angleščine. Alenka Može pravi, da se božične navade se vse bolj širijo tudi po Vietnamu. “Ravno gledam skozi okno in je tudi tukaj ena velika božična jelka. Po trgovskih središčih bo vse okrašeno. Božične pesmi je slišati povsod in jih bo še vse leto. Čisto zares. Vse leto slišiš božične pesmi po radiu.”

Ameriške diplomate, ki se odpravljajo na delo v Ljubljano, uči slovenščino. Bernard Pesjak jim predstavi jim tudi besedo čmrlj. Pravi, da med diplomati v Washingtonu slovenska prestolnica velja za počitniško mesto, ki varnostno in geografsko ni problematično. “Zelo radi gredo tja, je pa zelo težko dobiti delo v Ljubljani. Če pred tem nisi služil kje drugje, v kakšnem bolj nevarnem kraju, jo lahko v večini primerov kar odmisliš.”

Kmalu po prihodu v ZDA si je našel delo voznika šolskega avtobusa. Ta zaposlitev je namreč vključevala tudi zdravstveno zavarovanje, ki ga ni imel kot sočasni sodelavec slovenske sekcije na radiu Glas Amerike, ga je pa nujno potreboval. Sploh zaradi nosečnosti takratne žene in višine zneska, ki sta ga za zavarovanje prej plačevala sama.

Pred sedemnajstimi leti sta si začela dopisovati prek spletne klepetalnice, zdaj pa Urška Anumanchi s soprogom živi v indijski tehnološki prestolnici. Slovenijo in Francijo sta zamenjala za raznovrstni indijski Hyderabad, ki pa ni njeno najljubše mesto.

Pravi, da življenje zaradi podnebja poteka predvsem v klimatiziranih prostorih, zato najbolj pogreša vsaj urejene parke, če že nima gozda in Šmarne gore, na katero bi se lahko povzpela. Sicer ekonomistka se je po najboljših močeh prilagodila drugačnemu okolju in zdaj uči v šoli.

“Ko sem opazila, kako sta otroka srečna v tem okolju, sem tudi jaz nehala travmirati, da ne bi slabo vplivala nanju. Naučila sta me, da če nekako sprejmeš položaj, je življenje lažje.”

V Peru so se najprej odpravili žena in otroci. Ločeno življenje – v tistem času je Aljaž Pavlenč v Sloveniji dobil dobro službo – je trajalo do telefonskega klica štiriletne hčere. “Rekla mi je, ati, ti se lažeš, ti ne boš izpolnil svoje obljube, ti ne boš nikoli prišel k meni. Naslednji dan sem dal odpoved in odpotoval v Limo.” Kaos desetmilijonske prestolnice so kmalu zamenjali za življenje, kot pravi, bogu za hrbtom. Živijo v mestu Moyobamba, kjer kot finančni direktor dela v “zeleni kliniki”.