Globalna vas

Na študijski izmenjavi v Franciji je spoznal ženo, s katero sta nekaj časa živela v Sloveniji. Pred šestimi leti sta se – menda malo zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati, malo pa tudi v želji po avanturi – preselila v hrupno Guadalajaro, drugo največje mesto v Mehiki.

Pravnika Mateja Goršiča je nekega dne ob poslušanju etnoglasbe tako ganila melodija finskega jezika, da se ga je odločil študirati: najprej v Sloveniji, nato pa se je preselil tja. Na koncu je pristal na obrobju Tartuja, drugega največjega mesta v Estoniji. Kot prevajalec in sodni tolmač tam dela zdaj že skoraj desetletje, a nima občutka, da bi ga Estonci po tem času zares sprejeli medse ter da je in bo najverjetneje za njih vedno tudi ostal tujec.

Pred dvema letoma je v rojstni kraj Mattija Nykänena odšla na obisk k fantu Špancu, ki je tam delal. Sama je ravno pisala magisterij iz morske biologije in pokazala se je možnost, da bi v zibelki finskega šolstva lahko vpisala doktorat. In je tam ostala. Po zaledenelem jezeru se Sara Hočevar zdaj do univerze vsak dan vozi s kolesom z zimskimi pnevmatikami. Finska ji je izjemno všeč, predvsem odnos do svetega prostora – knjižnice, ki se lahko po svetosti primerja celo s finsko savno.

Zlata maturantka Martina Fridl, nagrajena tudi na mednarodni filozofski olimpijadi, v srednjeveškem mestu York študira okoljske znanosti. “Zdaj, ko sem že nekaj časa v stiku z angleškimi domačini, sošolci in drugimi študenti, se mi morda zdi, da povprečen mlad Slovenec vendarle ni tako zaprt in v Slovenijo zazrt kot se mu morda zdi. Vedno bolj se namreč kaže, da imajo tudi angleški mladi zelo omejen pogled na svet oziroma primarno poznajo zgolj svojo kulturo, to, kar se dogaja zunaj, pa je morda bolj oddaljeno kot bi pričakovala.”

Primož Zalaznik je član Dunajskih filharmonikov in simfonikov, ki pravi, da ob skupinskih vajah dvakrat na dan še sam doma vadi – včasih tudi po štiri dodatne ure. Primož je tudi prvi Slovenec, ki mu je uspelo na avdiciji za Dunajske simfonike.

Je prevajalec, ki se ukvarja še s scenaristiko, občasni kolumnist, nekdanji radijec in sploh zanimiv lik. V slabih petih letih bivanja v Berlinu je Matjaž Juren Zaza zamenjal deset služb. Najprej je delal v klicnem centru, od koder je v neizprosnih delovnih pogojih za minimalno plačo prodajal stacionarne telefonske priključke – leta 2015. Nato je kar nekaj let delal kot vodnik t. i. pub crawlov, tj. nočnih pivskih pohodov po berlinskih beznicah v večjih skupinah.

Na igriščih v nakupovalnih središčih Abu Dabija opravlja funkcijo reprezentančnega in klubskega trenerja. “Hokej je atrakcija za ljudi, ki pridejo nakupovat. Ješ, gledaš hokej, nakupuješ, spet ješ in gledaš hokej. Skratka, zelo sodobno.” Aleksander Petrov je pred selitvijo seveda živel na Jesenicah.

Kot podoktorska študentka atmosferske mikrobiologije na univerzi v Aarhusu se je odločila ostati v drugem največjem mestu na Danskem. V sklopu svojih znanstvenih dejavnosti se udeležuje raziskovalnih odprav v nekatera človeku najbolj neprijazna okolja, na primer na Arktiko in Grenlandijo. Tam že zaradi neusmiljenega in nepredvidljivega vremena zunaj ne smeš biti nikoli sam, zaradi severnih medvedov pa se tudi nikamor ne odpraviš brez puške.

Molekularna znanstvenica na vzhodu Anglije pripravlja doktorsko disertacijo na temo uporabe pajkovega strupa za lajšanje kronične bolečine. Prijatelji so ji nadeli vzdevek Spiderwoman. Je neutrudna promotorka znanosti, stanovskim kolegom pa prek specializiranih delavnic in podkastov pomaga pri razvijanju sposobnosti učinkovite komunikacije s širšo javnostjo. "Predstava, da smo raziskovalci ves čas v laboratorijih in odrezani od sveta, je zgrešena. Se mi zdi, da smo precej družabna bitja. Po službi gremo tudi mi na pivo ali kos pice."

Gost tokratne oddaje Globalna vas je eden zelo redkih, če ne edini Slovenec, ki živi v Gvatemali. Natančneje v enako imenovani prestolnici, ki je eno najnevarnejših mest na planetu. Po neuspeli kandidaturi za župana v Brdih, od koder prihaja, je v eni najnevarnejših prestolnic na svetu opravil devetmesečno prakso na tamkajšnjem predstavništvu Evropske unije, nato pa mu je ljubezen prekrižala prvotni načrt vrnitve v domovino. V službo se, čeprav je zelo blizu njegovemu domu, vozi izključno z avtomobilom z zatemnjenimi stekli, saj bi bilo tako peš kot tudi z javnim prevozom prenevarno. O tem, kako to, da še ni našel časa oz. priložnosti, da obišče največjo piramido na svetu, ki so jo tam zgradili Maji, in zakaj bi bilo pošteno, da Slovenci kdaj pa kdaj tudi onkraj državnih meja pogledamo, ko nas prime, da bi bentili čez dolgotrajne in nadležne birokratske postopke.