Globalna vas

Marko Večko živi v San Franciscu. Je informatik pri eni večjih družb, ki deluje po modernih principih obravnave zaposlenih, tako da pravzaprav še vedno ni prepričan, kateri ljudje iz podjetja, s katerimi sodeluje, so njegovi nadrejeni in kateri sodelavci. Včasih se je ob besedni zvezi team building kar prijel za glavo, do danes pa se je tovrstnih – četudi obveznih – druženj s sodelavci navadil. “Peljali so nas na petdnevni oddih v Dominikansko Republiko … to se pa že da potrpeti,” pravi.

Petjo Ajdišek lahko še najbolje opišemo kot humanitarno pedagoginjo. Več let je pod okriljem raznih nevladnih in dobrodelnih organizacij delala z otroki iz nekaterih najbolj problematičnih območij, npr. v Kongu in Sierri Leone. Ker so ji ponekod večkrat so grozili z avtomatsko puško, v službo se je morala voziti z varnostniki, se je odločila za menjavo. Zadnje desetletje se je kot ustanoviteljica in direktorica javnega vrtca ustalila v smučarskem letovišču v Savojskih Alpah, v katerem število prebivalcev glede na sezono niha od 700 do 12.000.

Pred vrnitvijo v London je Sofijo Urumović službena pot peljala po mnogih ovinkih: od Beograda, Milana, vse do Stockholma. Na Švedskem je pri enem največjih svetovnih tekstilnih podjetij kot napovedovalka trendov preživela nekaj svojih najbolj prijetnih let. Dolgoletni treningi odbojke pa so ji služili kot odlična predpriprava na neusmiljen svet mode, kjer ima tekmovalnost praviloma prednost pred sodelovanjem.

Zadnjih šest let živi v prestolnici Združenih arabskih emiratov. Abu Dabi je mesto, ki združuje res široko množico kulturnih tokov. Od hinduistične, krščanske in seveda muslimanske tradicije vse do sekularnih obredij Zahoda: med drugim je mogoče v Abu Dabiju obiskati celo oktoberfest! Tudi pri svojem delu se Lina Štritof kot stevardesa redno srečuje z zelo različnimi ljudmi. Največ težav ponudnikom letalskih storitev povzročajo alkoholizirani potniki, ki jih po njenih besedah ni malo, v nasprotju z razširjenim prepričanjem pa se menda še vedno srečujejo s precejšnjim številom ljudi, ki si ne znajo pripeti varnostnega pasu.

Ištvan Išt Huzjan je svobodni umetnik, ki ga je pot prek Italije, Nizozemske in Južne Koreje pripeljala do Bruslja, ki je med drugim tudi izjemno bogato stičišče raznovrstnih kulturnih in umetniških izrazov. Eden izmed projektov, pri katerih je sodeloval, govori o tem, da kapital in umetnost nista nezdružljiva, temveč se lahko denimo med vlagatelji v mestno infrastrukturo in umetniki, ki vanjo vdahnejo življenje, razvije plodno sodelovanje.

Pred več kot štiridesetimi leti se preselila k možu v sudansko prestolnico. Je aktivna uporabnica Facebooka, a dosedaj je objavila zgolj eno svojo fotografijo. Črno-belo sliko, ko pri šestnajstih letih jezdi konja v domačem Veržeju. V pogovoru razkriva predvsem vidike vsakdanjega življenja v Kartumu.

Foto: Kartum, David Stanley (Flickr)

Dr. Vojko Kavčič je po študijski izmenjavi ostal v Združenih državah Amerike, tam naredil doktorat in si ustvaril družino. Tam zdaj že 30 let dela na področju zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni in tozadevne preventive. Glede na to, da za to bolezen še nismo razvili farmakoloških zdravil, skupaj s kolegi ubira alternativne pristope k preprečevanju razvoja ali vsaj omejevanju negativnih vplivov demence. Je velik zagovornik t. i. kognitivnega treninga oz. s poslovenjenim izrazom, ki si ga je izmislil sam: umovadbe.

Živi v mestu Rochester v zvezni državi New York, ki se v zadnjih letih razmeroma počasi pobira po propadu velikega podjetja, ki se je ukvarjalo z razvojem fotografskih filmov in danes praktično pozabljenih analognih fotoaparatov.

V prostem času z velikim zanimanjem (in podobno mero zaskrbljenosti) spremlja politično dogajanje v Ameriki: ta teden so ga (zmerno) razveselili rezultati vmesnih volitev, v katerih so republikanci izgubili prevlado v spodnjem domu kongresa ZDA.

Mitja Peček s Slovenci v tujini razglablja o kulturnih posebnostih v odnosu do smrti. Kako se s smrtjo soočajo na otočju Guadeloupe, na Japonskem, v Boliviji ali Ugandi?

Biokemičarka Maja Marušič s soprogom in tremi otroki, ki jim gre švedščina bolje kot njej, živi in raziskuje v Stockholmu. Na Švedsko je prišla s pričakovanjem, da so Švedi bolj hladni, da jim ni do zabav in druženja. Pa jim je, ugotavlja. Druženje jim v Stockholmu omogoča tudi odličen mestni prevoz s pogostimi avtobusi, trajekti in vlaki, ki jih pogosto upravljajo voznice, kar za Švedsko, ki posebno pozornost namenja enakosti med spoloma, ni nič neobičajnega, pravi.

Po očetovi zaslugi se je že v otroštvu navdušila nad vlečnimi psi. Kmalu po diplomi je dobila ponudbo za delo vodnice na Finskem in, po dveh mesecih že naveličana pisarniškega dela, brez pretiranega oklevanja odšla na sever Evrope. Letošnjo zimsko sezono bo tako preživela na Švedskem v bližini Kirune, rudniškega mesta z nekaj več kot 18.000 prebivalci, kjer je največji podzemni rudnik železove rude na svetu.