Grofje Celjski so po političnem dometu pa najpomembnejša plemiška rodbina v slovenskem prostoru med sredino 14. in 15. stoletja. Izvirali so iz svobodnih gospodov Žovneških iz Savinjske doline. Leta 1341 jih je cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe. Zgodovinski vrhunec so dosegli v omenjenem obdobju, ko so s spretno politiko, diplomacijo, vojaškimi pohodi in porokami z evropskimi vladarskimi družinami postali ena najmočnejših rodbin v Srednji Evropi. Njihova zapuščina še danes vznemirja in navdušuje, pa čeprav se v širši javnosti o njej ne ve veliko. Vzrok tega je tudi v pomankanju obsežnejših in nadrobnih zgodovinskih študij te rodbine. Še posebej je v senci ostal njihov osrednji zgodovinski vidik – vojaško delovanje. Grofje Celjski so kot pripadniki plemenitega stanu bili namreč po osnovnem poslanstvu bojevniki. Po družbeni lestvici so se največkrat povzpeli z orožjem – in prav pod udarci meča tudi sklenili svojo pot. Še več, njihove zgodovine ni mogoče razumeti brez poznavanja njihove rodbinske strategije in odnosa do obkrožene sile kot instrumenta politike, sredstva denarnega zaslužka, krepitev osebnega ugleda in ustvarjanja mednarodnih povezav. O tem z dr. Tomažem Lazarjem, avtorjem znanstvene monografije Grofje Celjski: zgodovina bojevite rodbine (Založba ZRC in Narodni muzej Slovenije, 2026).

Na fotografiji Celjski grad, detajl iz naslovnice knjige Grofje celjski: zgodovina bojevite rodbine dr. Tomaža Lazarja.