Intelekta

Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.

Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti.

Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo.

Foto:Pixabay

4. junija leta 1919 je ameriški senat sprejel 19. amandma, s katerim je Američankam zagotovil volilno pravico. Po stotih letih je situacija za Američanke precej drugačna od pričakovane. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic. Položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. V Združenih državah Amerike mediji že nekaj časa govorijo o Trumpovi vojni proti ženskam. Tudi v Evropi so trendi slabšanja položaja žensk zaskrbljujoči. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Z nami so bile dekanja Fakultete za socialno delo prof. dr. Vesna Leskošek, sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete ter politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Oddajo je pripravila Martina Černe.

Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.

Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: harishs (Pixabay)

Medijske podobe lova na kite in delfine v večjem delu javnosti zbujajo odpor in negativna čustva. Čeprav je leta 1986 začela veljati prepoved komercialnega kitolova, so nekatere države z njim nadaljevale. Med njimi je bila tudi Japonska, ki pa je te mogočne morske sesalce lovila in ubijala le še v raziskovalne namene. Decembra pa so sporočili, da se umikajo iz Mednarodne komisije za kitolov in letošnjega julija v svojih vodah ponovno uvajajo tudi komercialni kitolov. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. V oddaji Intelekta se bomo vprašali, kakšne bodo posledice japonske odločitve? Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so svetovna morja enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc.

Foto: Ladja Nisshin Maru vleče mrtvega ščukastega kita na krov ©Sea Shepherd / Marianna Baldo

Avtonomna orožja se zdijo stvar znanstvene fantastike. Žal niso. S tehnološkega vidika so že danes povsem izvedljiva. Gre za orožja, ki so opremljena z napredno umetno inteligenco in so zmožna samostojnega odločanja, katero tarčo bodo napadla, koga bodo ubila.

Načeloma ima danes še vedno človek zadnjo besedo in izda ukaz za napad. Številni obrambni sistemi pa so že v tem trenutku bolj samostojni. In v praksi je lahko meja med zgolj pametnim, avtomatiziranim orožjem, ki ga od daleč pri ključnih odločitvah vendarle upravlja človek, in avtonomnim orožjem zelo zamegljena; posledice tega, da odločitev o življenju in smrti v nekem trenutku prevzame stroj, pa izredno daljnosežne. Toda razvoj gre brez dvoma naglo v tej smeri in morda se utegnemo v kratkem znajti na drugi strani te izredno odločilne ločnice. Gostje oddaje so eden pionirjev razvoja umetne inteligence, akademik prof. Ivan Bratko, filozof dr. Luka Omladič in pravnik izr. prof. dr. Aleš Završnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Pixabay

Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc.

Foto: LJNovaScotia/ Pixabay