Intelekta

Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren?

Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu.

Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje. Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc.

Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic

Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ 

Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ

Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo.
Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.
Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?
O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.

Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav

Kakšna spoznanja se nam zdaj s tem odpirajo, preverjamo v tokratni Intelekti. Gosta sta astrofizika prof. dr. Maruša Bradač in prof. dr. Tomaž Zwitter s fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Foto: Galaksija Roj kresničk je na Webbovi fotografiji razpotegnjena črta na sredini posnetka. Nastala je približno 600 milijonov let po velikem poku. Tako jo razpotegne gravitacijsko lečenje.
Vir: NASA, ESA, CSA, STScI, Chris Willott (NRC-Canada), Lamiya Mowla (Wellesley College), Kartheik Iyer (Columbia)

11. marca 1985 je na čelo sovjetske partije in države stopil tedaj 54-letni Mihail Sergejevič Gorbačov. V Kremlju je sicer zdržal vsega 6 let in pol, a kakšnih šest let in pol je to bilo! Perestrojka in glasnost, jedrska nesreča v Černobilu in jedrski detant z Združenimi državami, združitev Nemčije in razpad Sovjetske zveze … Ob 40. obletnici prihoda Gorbačova na oblast smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini? Je bil eden največjih junakov 20. stoletja, humanist, ki je razgradil železno zaveso in po mirni poti končal hladno vojno, ali pa je bil, nasprotno, nepoboljšljiv naivnež, ki je za prazen nič spodkopal temelje ruske geopolitične moči? – Odgovore so nam pomagali iskati dr. Tomaž Gerden, Miha Lampreht in Branko Soban, trije novinarji torej, ki so tako rekoč v živo spremljali in za nas v Sloveniji komentirali poteze, ki jih je, ko je bil na oblasti, Gorbačov vlekel.

Foto: Mihail S. Gorbačov oktobra 1991 (Lev L. Medvedev / Wikipedia)

Si programska posodobitev?

Digitalizacija dela in življenja

Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini.

Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič.

foto: AmazingArtWork / Pixabay

Verjetno je do danes že tako rekoč vsakdo slišal besedno zvezo »tvegani kapital«. In če ste slučajno med tistimi, ki se jim ta ni vtisnila v spomin, nedvomno poznate in morda celo dnevno uporabljate izdelke cele množice podjetij, ki so nastala prav s pomočjo te vrste financiranja, ki se je pred pol stoletja pod imenom »venture capital« rodilo v Silicijevi dolini v Kaliforniji. Vse od našega brskanja po spletu pa do internetnega naročanja izdelkov, da ne govorimo o celi vrsti naprav, na katerih do teh storitev dostopamo, je namreč nastalo z velikimi, včasih kar megalomanskimi vložki tveganega kapitala in v zadnjih desetletjih po pospešenem postopku zraslo v resnično gigantska podjetja ter povzročilo močno dominacijo ameriških produktov predvsem v tehnološkem sektorju. Tudi v luči geopolitičnih sprememb, ki nam jasno kažejo, da evropsko-ameriško zavezništvo ni nujno tako trdno, kot se je zdelo, bomo torej v današnji Intelekti skušali nekoliko osvetliti fenomen tveganega kapitala: kapitala, ki je pripravljen vložiti včasih velikanske zneske v projekte, ki še ne delajo dobička in morda sploh niso nič drugega kot začetna zamisel, ter upa, da bo čez nekaj let lahko čisto majhen odstotek teh »startupov« oziroma zagonskih podjetij prodal za visoke večkratnike svojega vložka; kapitala, ki denar vloži v podjetja, ki jim banke ne bi namenile niti kredita, in igra na to, da bo v množici spodletelih investicij stavil vsaj na kakšen zmagovalni podjem, ki je uvidel prihodnji tehnološki in družbeni razvoj sveta; kapitala, ki je odigral ključno vlogo pri nastanku podjetjih najbogatejših zemljanov; ter nenazadnje kapitala, katerega skladi so do danes privabili že toliko vlagateljev, da lahko upravljajo tudi z desetinami milijardami premoženj oziroma - da si lahko to lažje predstavljamo - večkratniki slovenskega državnega proračuna. Pri zarisovanju tega fenomena nam bodo v tokratni Intelekti pomagali dolgoletni upravljalec premoženja in partner slovenskega sklada tveganega kapitala Tivoli Ventures Andraž Grahek, podjetnik, soustanovitelj enega prvih uspešnih slovenskih zagonskih podjetij Zemanta, zdaj pa tudi vlagatelj v zagonska podjetja Boštjan Špetič ter zgodovinar in novinar Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Letos mineva pet let od izbruha pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2. Ta je terjal že več kot 7 milijonov življenj, samo v Sloveniji je zaradi covida umrlo približno 7.000 prebivalcev. Stroka je enotna – smrti bi bilo še več, če ne bi hitro razvili učinkovitih mRNK cepiv.

Kljub temu zlasti na družbenih omrežjih nekatera vprašanja vedno znova kljubujejo znanosti: Ali so bila mRNK cepiva dovolj preizkušena, ali je bil del človeštva zgolj del velikega cepilnega eksperimenta, ki je farmacevtskima družbama Pfizer in Moderna samo do leta 2023 prinesel več kot 100 milijard evrov? Zakaj smo v Sloveniji več odmerkov zavrgli, kot porabili? Kakšna je prihodnost mRNK cepiv?

Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: infektologinja dr. Bojana Beović, specialistka javnega zdravja dr Marta Grgič Vitek in sintezni biolog dr. Roman Jerala.

O tem se je Urška Henigman pogovarjala s sogovornicami, ki so to tematiko predstavile vsaka s svojega zornega kota. Raziskovalka Katja Koren Ošljak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je govorila o rezultatih raziskav Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih, pomen in vlogo prijateljstva pri vplivnicah in vplivnežih je razložila komunikatorka znanosti s Fakultete za računalništvo Univerze v Ljubljani Tinca Lukan, zgodovinarka dr. Manca G. Renko je predstavila reprezentacije prijateljstva v korespondencah, ki jih je našla v zgodovinskih arhivih, red. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani nam je pojasnila, kakšno vlogo igra prijateljstvo v različnih življenjskih obdobjih in ali lahko sega prek meja družbenih razredov, psihologinja izr. prof. dr. Ana Kozina s Pedagoškega inštituta pa je izpostavila, da se otroci in mladi sočutja, empatije in prijateljstva učijo tudi prek odnosa, ki ga z njimi vzpostavi in ohranja učiteljica ali učitelj.

Eternal you - Nesmrtni ti