Izšlo je

Leta 2017 je na Gimnaziji Poljane izšel pesniški zbornik Pesmi šestih; v zborniku (pod mentorskim vodstvom profesorice Katarine Torkar Papež) so izšle tudi pesmi Liu Zakrajšek. Pozneje je Liu Zakrajšek pisala tudi prozo; med drugim je leta 2021 v oddaji Izbrana proza na Programu Ars objavila odlično zgodbo Otožnost zmajev, dve leti pozneje pa še eno za-čestitat zgodbo z naslovom Tone. Toda pisateljica, predstavnica najmlajše pisateljske generacije na Slovenskem, je nato presenetila: kot prvenke ni objavila zbirke kratkih zgodb, ampak roman Zajtrk prvakinj (pri LUD Literatura). Njegov naslov se smiselno navezuje na Vonnegutov roman; romaneskne prvakinje ne zajtrkujejo samo kot prvakinje, ampak tako tudi živijo. Romaneskna junakinja, tudi pripovedovalka, je študentka, ki je sicer odšla na svoje, toda svojo svobodo plačuje s kar tremi honorarnimi deli. Pisateljici je uspelo marsikaj: bralki in bralcu približa svet mladih, njihove stiske, upe, pričakovanja, tudi otrplost in pri kom preračunljivost. Ob pripovedovalki in njenih dveh cimrah je ustvarila galerijo stranskih likov; naj so nekateri še tako stranski, vseeno zaživijo v svojem prizoru oziroma prizorih. Na prvi pogled se v romanu ne dogaja dosti, junakinja življenje bolj opazuje, kot živi, vendar pripoved s svojimi drobnimi dogodki, koraki naprej in zapleti napreduje in zleze pod kožo. Nekaj pozornosti nameni tudi starejšim. Njihove poteze segajo od preračunljivosti do poraženosti, od manične aktivnosti do prijazne zrelosti; skratka, pisateljica ni napisala generacijskega (in še kakšnega) romana na račun psihološke prepričljivosti. Več o romanu pove Liu Zakrajšek v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Andrej Rozman Roza je v sodobni slovenski literaturi in kulturi še kako prepoznaven avtor. Že na svojih literarnih začetkih v Pesniškem almanahu mladih (1982) se je tikal s humorjem, pozneje pa je za nameček pričel pesniti v rimah. Rim seveda ni neskončno, toda umetnik zmerom znova dokazuje, da je do zadnje rime še daleč. Leta 2015 je doživel priznanje, ki ga doživijo le redki slovenski avtorji. Njegovo (iz)brano delo z naslovom Gleda kondor avion je izšlo v zbirki Kondor (knjigo je uredil Andrej Koritnik). Pred kratkim je pri Založbi Goga izšla njegova nova knjiga Dvomovinska lirika. Že na pogled je knjiga zaradi opreme Radovana Jenka lepa, prepriča in pritegne pa tudi z objavljenimi besedili. Umetnik ni lenuharil na pernicah stare slave, ampak je napisal oziroma objavil vrsto besedil iz arene življenja, med drugim o izbrisanih in Palestini. Več o knjigi in še marsičem pove Andrej Rozman Roza v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi Pesem za Palestino in Čeprav čez mnogo let na komad When The Saints Go Marching In. Nikar ne zamudite.

Mladinski kulturni center Maribor je pred kratkim izdal dve knjigi poezije. Prva ima naslov Tri minute in podnaslov Antologija slovenske slemovske poezije. Uredila jo je Petra Kolmančič, tudi avtorica izčrpne in tehtne uvodne besede. V antologiji se predstavljajo Anka Vidmar, Letteče bessede, Hana Bujanović Kokot, Kristian Koželj, Matic Ačko, Metka Zadravec, Mišel Amo Ristov, Neža Prah Seničar, Nika Gradišek, Nina Medved, Pavla Zabret, Petra Kokol, Pino Pograjc, Tomaž Lovrenko in Tom Veber. Naslov druge knjige poezije je Rekviem za sneg; pod prvenko, v kateri ima narava pomembno vlogo, se je podpisal Matic Ačko. V pogovoru Marka Golje s Petro Kolmančič in z Maticem Ačkom lahko izveste, kaj je slemovska poezija in kakšni so njena zgodovina, utrip in energija. Za nameček Matic Ačko prebere dve pesmi: prva je humorno zasukana slemovska pesem Zarota, druga, Ozelot se nekoliko navezuje na simbolistično tradicijo, narava pa ima v njej opazno vlogo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Tina Perić je za tematiko prvenke izbrala osebno izkušnjo: eden od njenih staršev je bil eden izmed 25671 izbrisanih prebivalcev in prebivalk v Sloveniji leta 1992. Junakinja knjige odrašča v senci tega zločina, ki vpliva na življenje celotne družine in posledično tudi na življenje njihovih sorodnikov v Srbiji. Njen literarni alter ego, Mia Batić, se tako srečuje z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci in najstnice ter najstniki, in z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci, pripadnice in pripadniki manjšin, v njenem primeru srbske manjšine. Mnoge vrstice in strani v knjigi so presunljive, toda avtorica s svojo življenjsko energijo in zrelostjo zmore tudi humorne trenutke, odstavke. Knjigo je zasnovala kot preplet pripovedi in premisleka; s pripovedjo približa marsikomu manj znani svet, s (samo)premislekom pa bralkam in bralcem nastavi zrcalo. Skratka, Ćrtice so berljiva in dobra knjiga, ki bi jo morali dijakinje in dijaki brati za maturo. Več pa v Izšlo je, v pogovoru Marka Golje s Tino Perić.

Avgust Demšar je pisec kriminalk, skratka, žanrskih besedil; toda Demšar je tudi tisti pisec kriminalk, ki si iz romana v roman, iz kriminalke v kriminalko zastavlja avtorske izzive. Z romanom Estonia je sklenil romaneskno trilogijo Vodnjaki o vasici na Pohorju, ki ima zelo verjetno najvišji odstotek umorov na svetu. Toda čeprav je v zaselku zgolj nekaj hiš, je avtorju uspelo, da je ustvaril o njem tri kompleksne romane. Pri tem si je pomagal z različnimi prijemi: v najnovejšem romanu ima zelo pomembno vlogo preteklost, natančneje nesreča trajekta Estonia leta 1994, v kateri so umrli starši romaneskne junakinje. Junakinja podeduje hišo v Vodnjakih in – voilà – prizorišče je nared za še eno kriminalko. Eno izmed presenečenj v romanu je zagotovo tudi to, da se prvi umor zgodi šele na polovici romana. Vendar je roman berljiv – tudi zaradi pretanjene karakterizacije romanesknih likov. Demšar je v romanu rešil še en problem: njegov junak Vrenko je zdaj upokojenec in kako naj upokojenec sodeluje v preiskavi umora. Vrenkov svet se je spremenil, nekoliko pa se spreminja tudi sam: tu ubere kako bližnjico, tam kakšno zadevo poenostavi. Za nameček pisatelj ponovno zelo spretno, diskretno piše o sodobnem svetu. Več o romanu Estonia in še čem pove Avgust Demšar v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Pisateljica knjig za različne generacije Darinka Kozinc, dobitnica mire, je v bližnji preteklosti objavila kar dve pripovedni zbirki: Izza meje in Školjkine solze. Zbirka Školjkine solze (s podnaslovom V ogrlico nanizane zgodbe) je izšla pri Založništvu Jutro, vsebuje pa osemnajst zgodb. Večino zgodb je avtorica najverjetneje napisala po resničnih dogodkih in človeških usodah, vendar jih je spretno oblikovala kot berljive in pogosto presunljive zgodbe. V zgodbah pogosto nastopajo ljudje, ki jih je dohitela preteklost (med njimi so aleksandrinke in njihovi bližnji); včasih jim preteklost pomaga, da zaživijo lepše in boljše življenje, drugič pred njo zamižijo. Pisateljica za nameček v svoje zgodbe spretno vpisuje tudi drobce iz sodobnosti in nas tako nagovarja tukaj in zdaj. Kot nas nagovarja v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.

Filmski scenarist in režiser ter avtor kratkih zgodb Blaž Kutin je lani pri Gogi objavil svoj prvi roman Kenozoik. Roman je galerija človeških usod. Na prvi pogled je v ospredju Luka, mlad voznik rešilca. Občutek ima, da je njegova partnerka Lena depresivna. Zato ji želi pomagati, pri tem pa ubere zelo nenavadno in neprijetno in nevarno pot. Več o romanu pove avtor Blaž Kutin v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Žanrsko hibridna knjiga Toxic (Beletrina, 2023), ki je bila tudi v širšem izboru za nagrado kresnik, je nenavadno avtofikcijsko delo. V njem dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic (1986) z različnimi pristopi analizira tako sebe in svojo osebno zgodovino kot tudi na primer popkulturne fenomene in nekatera družbenopolitična vprašanja, povezana z dojemanjem žensk v današnji družbi. Knjiga, ki je sestavljena iz prologa in osmih delov ter stavi tudi na dizajn in likovno opremo, je brutalno iskrena pripoved, mešanica kiča in umetnosti, krvi in roza barve, travm in spominov, resničnosti in fikcije, skratka, pravi literarni vrtinec. Delo predstavljamo v pogovoru z avtorico.

Na naslovnici knjige Jutro ni bilo v načrtu je fotografski portret (delo DK) pesnika Toneta Škrjanca; pod naslovom je natisnjen podnaslov Zbrane pesmi 1977–2023. Skratka, na prvi pogled je knjiga že kar spomenik pesniku, vendar tak vtis nekoliko zavaja: Škrjančeva poezija kljub resnobnemu videzu knjige ni resnobna, pompozna, preresna, nasprotno. Njegova poezija je nekaj najbolj blagega, prepišnega, lahkotnega, presenetljivega, lepega, navdihujočega, sugestivnega, razpršenega. (To ne pomeni, da pesnik ne pozna robnih trenutkov, na primer z verzom danes je rana odprta.) Pesnik z osupljivo lahkoto ustvarja različna razpoloženja, svoje zapise o lastni življenjski izkušnji in doživljanju trenutkov pa zmerom znova prevede v univerzalne in hkrati enkratne podobe. Skratka, poezija, ki si zasluži Prešernovo nagrado. Več o knjigi, ki je izšla pri LUD Šerpa, poeziji in glasbi pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.