Izšlo je

Ime Manka Kremenšek Križman je še kako znano poslušalkam in poslušalcem Radia Slovenija, predvsem oddaje Literarni nokturno. Manka Kremenšek Križman je namreč v minulih letih in desetletjih velikokrat uspešno sodelovala na natečaju Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo in precejkrat zmagala. Objavila je kar nekaj zbirk odličnih kratkih zgodb, tako nazadnje leta 2021 zbirko Tujci. Odločitev, da napiše roman za odrasle, je bila zagotovo izziv. Še toliko bolj, ker je roman Jurij Kobal gre juri domov (Cankarjeva založba) oprla na življenjsko usodo svojega očeta in ga dopolnila z nekaj domišljijskih posegov. Njen roman je tako celostno in konsistentno delo o starejšem moškem, ki se zaveda svojega življenja na pragu med življenjem in smrtjo, za nameček pa avtorica v besedilo spretno vtke aktualno in večno tematiko, na primer razmislek o evtanaziji. Več o romanu Jurij Kobal gre juri domov avtorica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica in prevajalka Evelina Umek je svojemu bogatemu knjižnemu opusu lani dodala še eno knjigo, pripoved P´nče (opuščaj označuje izpuščeni u, naglas je na prvem zlogu, beseda pa v kraškem narečju pomeni punčko). Naslovna junakinja avtobiografske pripovedi je pisateljica. Pripoved je zasnovala kot niz prizorov; tako ni ustvarila zgolj pričevanjske knjige, ampak ji je uspelo ustvariti še nekaj več: knjigo o otroškem doživljanju krutega sveta. Naslovna junakinja živi pod fašizmom, slovenščina je jezik previdnosti in šepetanja, mama je napeta, oče odsoten, punčka pa poskuša razumeti, kar lahko razume pri svojih letih. Pisateljica zelo premišljeno odmerja, kaj lahko punčka razume in česa ne, in tako ustvari psihološko prepričljivo miniaturo. K slikovitosti besedila prispevajo tudi preudarno zapisane narečne besede in molovske ilustracije Štefana Turka. Več o delu, objavljenem pri založbi Mladika, povesta Evelina Umek in pisec spremne besede Ivan Vogrič v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Janja Rakuš je doslej objavila že kar nekaj literarnih del s prepoznavno pisavo in še kako prepoznavnimi naslovi (Električna zadrga : [citoplazmatični remix], Amsterdam 12.75 RAM : nevrotransmitrski evangelij, Hotel Andro.gen : (lingvistični kabaret), Voodoo valček za epileptike), vendar je šele z romanom Tri barve za eno smrt in z nominacijo za kresnika dosegla širše bralstvo. Zasluženo, saj je njen roman konceptualni roman v najboljšem pomenu besede. Eksistencialno pripoved o težki odločitvi, o izbiri med življenjem in smrtjo, med sivino in barvami je vpisala v esejistično mrežo opažanj in refleksij ter ugotovitev o umetnosti in življenju, pomembno vlogo pa je namenila tudi citatom in referencam. Opazen del romana so tudi QR kode, ki napotijo zvedava bralko in bralca h kratkim avtoričinim filmom. Avtorica z njimi tke kompleksno pomensko teksturo in z njo ustvari sodobno, hibridno, fluidno in interdisciplinarno umetniško delo več. O romanu Tri barve za eno smrt (objavljenem pri Literi) in še čem pripoveduje avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Vlado Žabot je brez najmanjšega dvoma obogatil in bogati slovensko kulturo. Med drugim je pobudnik nagrade kresnik za najboljši slovenski roman, predvsem pa je vrhunski pisatelj. V svojih pripovednih delih (in pesnitvi Sveta poroka) je ustvaril prepoznaven svet, ki se navezuje na mitološko tradicijo in jo hkrati ustvarjalno nadaljuje. Žabot je zelo verjetno edini slovenski pisatelj, ki si drzne v prolog romana postaviti Franca Jožefa, Jezusa Kristusa in samozavestnega pisatelja, nato pa napisati eksistencialno intenzivno in jezikovno neponovljivo zgodbo o ljudeh, ki morajo to šele postati v nekem odročnem svetu in v odmaknjeni preteklosti. Več o romanu Gral (objavljenem pri Beletrini) pove Vlado Žabot v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Ekolog in pisatelj Boris Kolar piše odlične kratke zgodbe in romane. Njegovi romani se praviloma uvrstijo vsaj v širši izbor za kresnika, še pogosteje pa v ožjega. To mu je uspelo tudi z najnovejšim romanom O vinu, kozah in drugih prevarah. Roman, objavljen pri založbi Goga, se odlikuje s samosvojo pripovedjo. Videti je, da je prav pripoved glavna junakinja romana, saj pripovedovalec pripoveduje zgodbo s širokim epskim zamahom, bogatim jezikom, kot niz dogodkov v odmaknjenem času 13. stoletja (ter sodobnosti). Junakov je kar nekaj, zaplet pa je nekoliko čarovniški: na smrt obsojena domnevna čarovnica se sodniku, škofu maščuje tako, da s kletvijo spremeni njegovo oboževano vino v kozjo scalino. V literaturi je skoraj vse možno, to Kolar ve in to je v polni meri izkoristi. Več o romanu pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Slavko Alojz Kramar je pri dobrih devetdesetih letih napisal knjigo Slovenski taboriščniki v Jasenovcu. Ker jo je moral napisati. Kot desetletnemu otroku mu je v Jasenovcu umrl oče Martin Kramar, pretepen in okrvavljen; takrat je izgubilo komaj petintridesetletnega očeta še šest otrok. V Jasenovcu in bližnjih taboriščih je bila internirana vrsta slovenskih izgnank in izgnancev ter sodelavk in sodelavcev partizanskega upora; ustaši so jih pripeljali v taborišča iz Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine (mnogi so tam živeli še iz časov Avstro-Ogrske). Slavko Alojz Kramar v uvodu v monografijo razmišlja, zakaj so Slovenke in Slovenci končali v Jasenovcu in bližnjih taboriščih ter ugotavlja, da je »bila za naciste njihova največja krivda, da so bili Slovenci; za ustaše so bili moteči, ker niso podpirali kolaboracije in režima.« Njegova monografija tako ni zgolj študija ustaških koncentracijskih taborišč v Jasenovcu in njegovi bližini, ampak – kot opozarja podnaslov Knjiga imen in obrazov – z imeni in biografskimi članki rešuje pozabe umorjene in umrle Slovenke in Slovence. Avtor je pri snovanju monografije tesno sodeloval z urednico (in soavtorico) Ilinko Todorovski, pri iskanju virov pa z Đorđejem Mihovilovećem, višjim kustosom v Spominskem področju Jasenovac. Več o nastajanju monografije Slovenski taboriščniki v Jasenovcu pove Slavko Alojz Kramar v oddaji izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Slovenskem domu v Zagrebu.

Vrhunska umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob je med drugim prevajala leposlovje (na primer avtobiografijo Liv Ullmann z naslovom Spreminjanje) in strokovno literaturo (na primer Spise o umetnosti Ernsta H. Gombricha), pripravila je vrsto učbenikov za osnovno šolo in gimnazijo, prvič doktorirala z disertacijo Poslikani leseni stropi na Slovenskem do začetka 18. stoletja, vendar ni najmanjšega dvoma, da je velika tema njenega znanstvenega dela vse, kar je značilno, pomembno in dragoceno za srednjeveško rokopisno ustvarjalnost. V svojih delih tako preučuje srednjeveško knjižno slikarstvo, pisave, tudi zgodovine rokopisov, delo različnih kopistov … Tako je že leta 1994 objavila znanstveno monografijo Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje, leta 2017 pa je pri Cankarjevi založbi izšla znanstvena monografija S črnilom in zlatom : srednjeveško knjižno slikarstvo iz slovenskih zbirk. Monografiji, ki je prvotno izšla v bibliofilski izdaji in 500 izvodih, je lani sledila bolj dostopna izdaja pri isti založbi. Ddr. Nataša Golob, ki je v minulih letih dokončala še eno izjemno znanstveno monografijo z naslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo in si prizadeva za njen izid, v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo približa monografijo S črnilom in zlatom in njen odmaknjeni svet z odličnim poznavanjem snovi in tudi s poetičnimi formulacijami, na primer Knjige so kot ptice: potujejo. Nikar ne zamudite.

Leta 2010 je Književno društvo Hiša poezije v svoji knjižni zbirki Poetikonove lire objavilo antologijo moderne palestinske poezije z naslovom Glas izgubljenega raja. Antologijo sta pripravila in pesmi prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady. Kmalu po izidu se je Marko Golja pogovarjal z Mohsenom Alhadyjem o antologiji, palestinski poeziji ter njenih ustvarjalkah in ustvarjalcih; gost je tudi prebral pesem Rite Odah Lahko dvakrat prečkaš reko?, najprej v slovenščini in potem v arabščini. Vabljeni k poslušanju oddaje o palestinski poeziji in upanju, ki že predolga leta in desetletja čaka, da se izpolni.

Pesnik-pisatelj Dušan Šarotar je bralke in bralce sodobne slovenske književnosti ponovno lepo presenetil: njegova knjiga Nikomah poroča, objavljena pri založbi Goga, je hkrati izmuzljiva, poetična, osebna in občutena podoba sveta v njegovih premenah. Aristotelov Nikomah in pripovedovalec, umetnikov alter ego, potujeta po svetu in opazujeta ter diskretno izrekata svoja opažanja. Avtor, ki je v svojih literarnih delih že občuteno tematiziral holokavst, se temne strani iz zgodovine človeštva tudi tokrat dotakne. Knjigo zaokrožujejo avtorjeve poetične fotografije in kakovostna spremna beseda literarne kritičarke in prevajalke Diane Pungeršič. Več o knjigi Nikomah poroča Dušan Šarotar pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, zanimivo pa odgovori tudi na vprašanji o umetni inteligenci in dogajanju v Gazi. Nikar ne zamudite.

Suzana Koncut je vrhunska prevajalka, ki se je podpisala pod vrsto prevodnih knjig vrhunskih francoskih pisateljic in pisateljev. V to skupino zanesljivo sodi pripovedna zbirka Dogodek in druga besedila francoske nobelovke Annie Ernaux. Knjiga je izšla v prestižni zbirki Kondor; vsebuje štiri pisateljičina besedila. Besedilo je zelo ohlapna oznaka, saj se ne vpisuje v sistematiko literarnih zvrsti kot črtica, kratka zgodba, noveleta, novela itd., ampak sporoča, da besedilo ni strukturirano in da se uspešno izmika tovrstnim literarnovednim oznakam. Toda to ne pomeni, da so besedila Annie Ernaux kar nekaj, nasprotno. Pisateljica se je definitivno zavedala, da ustvarja samosvoj svet tako z izbiro tem kot s samo pripovedjo. Zelo pogosto piše o temah, ki si jih ljudje običajno izogibamo in ki so bile v času nastanka besedil vsaj nekoliko tabu. V besedilu Dogodek piše o splavu, v besedilu Gola strast o ženski in njeni strastni ljubezni, v Okupaciji o obsedenosti z novo partnerko nekdanjega ljubimca, v Mladeniču pa o razmerju s precej mlajšim ljubimcem. Toda izzivalna ni samo tematika pisateljičinih besedil, ampak tudi pisava. Nagrajenka piše v prvi osebi ednine, piše zelo zgoščeno in intenzivno ter z izjemnim ritmom. Besedila zahtevajo od bralstva, da jim sledi, da ne odneha do zadnje pike. Vendar besedila niso zgolj besedila o osebnih stiskah, ampak njihova avtorica v svoja besedila srka različne sodobne utripe, od političnih in socialnih ter do sodobne popularne kulture. Skratka, odlična knjiga, ki ji do popolnosti manjka samo spremna beseda. V večdesetletni zgodovini zbirke Kondor je najverjetneje prvič, da je izšla knjiga brez spremne besede. Zagato je rešil urednik Andrej Ilc z zgoščeno notico O pisateljici. Več o Annie Ernaux in njenih besedilih pa pove prevajalka Suzana Koncut v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.