Gledali smo Kubrickovo Odisejo 2001, Cameronovega Terminatorja in Matrico bratov Wachowski. V kinodvorani smo v strahu trepetali pred presežno umetno inteligenco, ki jo je porodila mračna domišljija filmskih scenaristov, potem pa smo se vrnili nazaj v svoja obvladljiva analogna življenja. Toda v zadnjih letih vse več svetovno uglednih znanstvenikov in inženirjev ugotavlja, da je čas, ko bo umetna inteligenca opazno presegla človeško, pravzaprav zelo blizu. V letu 2045, zatrjujejo nekateri, bi že lahko obstajal računalnik, ki bo zmogljivejši od možganov vseh ljudi na planetu. Se bo taka umetna inteligenca zavedala lastnega obstoja? Se bo hotela razmnoževati, se pravi, sama projektirati še bolj napredne naprave? In kaj neki si bo mislila o vseh homo sapiensih in njihovih malih življenjih? Nam bo želela pomagati ali nas iztrebiti? Se bomo nemara mi hoteli z njo neposredno, fizično povezati v nekakšni novi, hibridni obliki biološko-tehnološke eksistence? – Nič čudnega, če sloviti Stephen Hawking svari, da bi stvaritev takega stroja lahko predstavljala poslednji izum človeštva. Zato je pravi čas za premišljevanje o tem, kam pravzaprav vodi razvoj računalniških tehnologij, zdaj. Zdaj je čas, da se vprašamo, kakšne družbene, civilizacijske in, ne nazadnje, evolucijske spremembe bi utegnil razvoj presežne umetne inteligence pravzaprav povzročiti? – Na Prvem smo se tega premisleka lotili v tokratni oddaji Intelekta. Pred mikrofonom smo gostili akademika dr. Ivana Bratka, predstojnika laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL, pa filozofinjo dr. Olgo Markič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje logiko in filozofijo kognitivnih znanosti, ter dr. Zvezdana Pirtoška, nevrologa in predavatelja na Medicinski fakulteti UL. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

Fotografija: Wikimedia Commons