Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).

Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je bilo tedaj v Jugoslaviji. Avtor oddaje, tudi sam nekdanji obmejni kontrabantar, je Ivan Merljak.

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.

Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi … To se je nam Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manjši. A danes bomo pregledali Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novo nastalo kraljevino na Balkanu (ponovitev).

Danes začenjamo cikel oddaj, ki so posvečena obema Goricama kot letošnji skupni Evropski prestolnici kulture. V njih bomo govorili o času, ko še ni bilo meje, o vojnah in vmesnem obdobju fašističnega raznarodovanja, pa tudi meji, ki je ločevala Slovence ter o povojni razdelitvi, ki je botrovala ideji o ustanovitvi Nove Gorice. Danes je na sporedu prav ta tema o nastanku Nove Gorice.

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990 (ponovitev).

V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precej plemičev. A o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v času socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa le zelo skromno in povsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci imeli svoje plemstvo ali samo plemstvo na naših tleh?

Je mesec december čas obdarovanja, ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec, ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi?

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

V Goriških Brdih se že od razvitega srednjega veka srečujemo s posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov, s kolonstvom. To je za razliko od tlačanstva veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z latnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).