KiKs

Pred stoletji, ko so bile ženske povečini doma, je bilo veliko poimenovanj za poklice vezanih le na moški spol. Ženske so tako opravljale delo gospodinje, moški pa so bili zdravniki, vozniki, mizarji. Danes ima v slovenskem jeziku večina poklicev obe obliki – tako moško kot žensko. A obstajajo tudi izjeme. Katere so, kako tvorimo ženske oblike in kakšne posebnosti poznajo moške oblike v naslednjih minutah v naši rubriki Kiks s sogovornico doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Oddajo sta pripravili Tadeja Bizilj in Špela Šebenik

Pred desetletji, ko so bile ženske povečini doma, je bilo veliko poimenovanj za poklice vezanih le na moški spol. Ženske so tako opravljale delo gospodinje, moški pa so bili zdravniki, vozniki, mizarji. Danes ima v slovenskem jeziku večina poklicev obe obliki – tako moško kot žensko. A obstajajo tudi izjeme. Katere so, kako tvorimo ženske oblike in kakšne posebnosti poznajo moške oblike v naslednjih minutah v naši rubriki Kiks s sogovornico doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. oddajo sta pripravili Tadeja Bizilj in Špela Šebenik.

Danes ima v slovenskem jeziku večina poklicev obe obliki – tako moško kot žensko. A obstajajo tudi izjeme.

Pred leti, ko so bile ženske povečini doma, je bilo veliko poimenovanj za poklice vezanih le na moški spol. Ženske so tako opravljale delo gospodinje, moški pa so bili zdravniki, vozniki, mizarji. Danes ima v slovenskem jeziku večina poklicev obe obliki – tako moško kot žensko. A obstajajo tudi izjeme. Katere so, kako tvorimo ženske oblike in kakšen posebnosti poznajo moške oblike v naslednjih minutah v naši rubriki Kiks s sogovornico doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

 

 

 

Čeprav je epidemija še vedno prva na lestvici najpogostejših medijskih objav, so jo pred časom recimo nadomestile objave, povezane z izvolitvijo novega predsednika svetovne gospodarske velesile. Američani so izvolili predsednika, ki ima v priimku neobstojni polglasnik. To pomeni, kot pove Teja Završnik iz prevajalskega podjetja Leemeta, da pri sklanjanju e izpade. Govorimo torej o predsedniškem mandatu Joeja Bidna in ne Bidena.

Sklanjanje tujih priimkov

Čeprav je epidemija še vedno prva na lestvici najpogostejših medijskih objav, so jo pred časom recimo nadomestile objave, povezane z izvolitvijo novega predsednika svetovne gospodarske velesile. Američani so izvolili predsednika, ki ima v priimku neobstojni polglasnik. To pomeni, kot pove Teja Završnik iz prevajalskega podjetja Leemeta, da pri sklanjanju e izpade. Govorimo torej o predsedniškem mandatu Joeja Bidna in ne Bidena.

"Ogromno je priimkov, pri katerih se sprašujemo, kako jih pravilno sklanjati. Težave imamo že pri slovenskih priimkih, pri tujih pa je zadeva še težja."

Nekatere uporabnike slovenskega jezika včasih zamika, da bi pri sklanjanju tujih priimkov uporabili vezaj. Torej da bi zapisali mandat Donald-a Trump-a, vendar takšen zapis ni pravilen. Tuja imena in priimke torej pri sklanjanju vedno pišemo brez vezaja.

Tudi danes se bomo v Kiksu družili z vejicami in doc. dr. Tino Lengar Verovnik, predavateljico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavko Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pretekli teden smo govorili o tem, na kakšna pravila se opreti, ko vejicam iščemo pravo mesto v besedilu. Danes pa o nekaterih najpogostejših napakah, ki jih delamo. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.

Na najpogostejše napake pri zapisu vejic opozarja doc. dr. Tina Lengar Verovnik

Vejica je najbolj uporabljano ločilo in zato ni nič čudnega, da se tudi relativno pogosto znajde na napačnem mestu. Pa pojdimo kar po vrsti – od napake do napake. Sogovornica doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, najprej poudarja, da na vejice pozabljamo ob polstavčnih prilastkih:

"To so besedne zveze z deležniki na -n ali -t, redkeje na -č, ki sledijo samostalnikom ali samostalniškim zvezam. Nekaj primerov: "Letalo, namenjeno v Čile" ali "Dopis, prejet po elektronski pošti". Namenjeno in prejet sta v tem primeru deležnika."

Na vejice pozabljamo tudi, ko se poved začne z odvisnikom. Nadalje ko gre za t. i. ki stavke:

"Pripovedovala je o knjigah, ki jih bere, in o načrtih za prihodnost.

Tudi s premim govorom imamo težave. In s pisanjem alinej:

"Tam se lahko pojavi vejica na koncu posamezne vrstice, a ne nujno. Če gre za skladenjsko preproste alineje, samo beseda ali dve, na koncu vrstic ne bomo zapisali nobenega ločila. Če je vrstica skladenjsko nezapletena – neka besedna zveza, nezapletena poved –, je na koncu običajno vejica.  Če je poved bolj zapletena ali že sama vsebuje kakšne vejice, bomo na koncu najbolj običajno uporabili podpičje."

Postavljanje vejic je nekaj, česar se učimo hkrati s spoznavanjem knjižne slovenščine. Učenje traja veliko let, lahko tudi vse življenje, saj se vedno nekje najde vejica, za katero še nismo slišali. Tako pravi doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Andreja Gradišar jo je pred mikrofon povabila, da bi skupaj oblikovali seznam univerzalnih pravil, ki nam pomagajo pri postavljanju tega izmuzljivega ločila. V Kiksu danes torej lovimo vejice.

Vejica je najbolj uporabljano ločilo, pravil postavljanja se učimo dolga leta

Postavljanje vejic je nekaj, česar se učimo hkrati s spoznavanjem knjižne slovenščine. Učenje traja veliko let, lahko tudi vse življenje, saj se vedno nekje najde vejica, za katero še nismo slišali, pravi doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Pri postavljanju vejic si pomagamo z nekaterimi pomagali, med njimi tudi z znanim "ki, ko, ker, da, če vejica skače". A tako ne bomo ujeli vseh vejic, pojasnjuje sogovornica:

"Zelo pomaga, a med temi vezniki se lahko pojavi še kakšen drug veznik. In če v takih primerih to že kar ponarodelo rimo vzamemo preveč resno, je vejic kar naenkrat preveč."

Podobna je tudi ljudska modrost, da pred in ni nikoli vejice. Tudi ta ne drži. Vejice uporabljamo, ko naštevamo, ob medmetih, ki začenjajo stavek, ko zapišemo decimalno številko. Malo si lahko pri njihovem postavljanju pomagamo s štetjem glagolov:

"To je lahko koristno pomagalo, a tudi za to je treba imeti že nekaj znanja slovnice. Najprej je treba vedeti, kaj je glagol oz. povedek v stavku. Moramo vedeti tudi, da lahko med njimi stojijo priredni vezniki (in, ter), kar pomeni, da vejice tam ne bo."

Včasih si lahko pri postavljanju vejic pomagamo tudi tako, da besedilo na glas preberemo in tam, kjer naredimo premolk, napišemo vejico. Nas zna pa po drugi strani to tudi zavesti, da vejico postavimo na napačno mesto.

Ko govorimo, smo največkrat pozorni na besede in vsebino povedanega. Koliko pozornosti pa pri sporočanju namenjamo glasu? Trenerka komunikacijskih veščin mag. Vesna Sódnik opaža, da premalo, čeprav ima pri govornem sporazumevanju večjo težo, kot si morda mislimo. Obvladovanja glasu pa se lahko naučimo z vajami. Niso pa vse učinkovite – če se pred govorjenjem odkrhamo, ne bomo bolje zveneli. Zakaj je tako, izveste v Kiksu, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.

Naš glas ima pri sporazumevanju veliko težo, zato moramo zanj ustrezno skrbeti in se ga naučiti uporabljati.

Ko govorimo, smo največkrat pozorni na besede in vsebino povedanega. Koliko pozornosti pa pri sporočanju namenjamo glasu? Trenerka komunikacijskih veščin mag. Vesna Sodnik opaža, da premalo, čeprav znanstvene študije trdijo, da skoraj 40 % našega sporočila predstavlja naš glas:

“Glas je še posebej pomemben za prenos čustvene informacije, kajti z barvo in ritmom glasu povemo, koliko življenjske energije imamo in v kakšnem razpoloženju smo.”

Vesna Sodnik izpostavlja nekaj tipičnih napak, ki jih delamo, v zmotnem prepričanju, da bomo tako zveneli bolje.

"Mislimo, da bomo imeli lepši glas, če se bomo malo odkrhali – tega nikoli ne smemo početi, ker fizično odstranimo zaščito z naših glasilk.
Tipične napake delamo tudi pri skrbi za glasilke. Od kajenja, ki ga odsvetujem, ker se glasilke zadebelijo in se glas spremeni, do pitja gaziranih, zelo kislih pijač ali alkohola – vse te stvari so za glasilke neprimerne.
Gre tudi za način govora: veliko ljudi šepeta, kadar jih boli grlo, saj mislijo, da s tem ne naprezajo glasilk. No, šepetanje je bolj naporno kot kričanje. Najbolje je govoriti čim bolj mehko in naravno, kajti nenaravni govor najbolj obremenjuje glasilke."

Skrbeti moramo torej za način govora in se zavedati, da so glasilke organ, ki ga je, tako kot mišice, treba pripraviti na govor. Ena od enostavnih vaj za ogrevanje grla in vratu je nežno prepevanje – ni pa edina.

"Ogrejte vrat, spustite ramena, pazite na položaj brade, ta mora biti pod pravim kotom glede na vaš trup. In odpirajte usta: tako se zvok okrepi, zato se ni treba pretirano naprezati, da smo dobro slišani. Če besede preveč poudarjamo, namesto da bi delali z barvo glasu, se spet utrudimo."

O glasu sicer največ vedo pevci, radijski napovedovalci in javni govorci. Je pa glas pomembno orodje vseh nas, zato bi se lahko govorno izobraževali prav vsi, še poudarja sogovornica.

Se spomnite kakšne besede, ki vam je v otroštvu delala težave in je nikakor niste znali izgovoriti? Tokrat o prvih "kiksih," ki jih delamo v obdobju, ko se šele učimo govoriti.

Razvoj govora v prvih letih življenja

Kot pove specialna pedagoginja, logopedinja in avtorica knjige Liba laca lak Simona Levc iz Slovenj Gradca, se razvoj govora intenzivno razvija do petega leta starosti, nato počasneje do devetega, izpolnjuje pa se vse življenje. Največja prelomnica v prvih mesecih je prva prava beseda, okrog drugega leta pa smo že sposobni oblikovati besede v kratke stavke. Pravil tvorjenja še nismo vešči, tudi nekateri glasovi, kot sta R in L, sičniki in šumniki nam lahko delajo težave.

"Nekdo namesto riba reče bila, ker še ne zmore reči tovornjak, reče jaki, ali namesto bager bagi. Tukaj lahko pridemo do zanimivih izpeljank."

Tako kot smo v prvih nekaj letih učenja govora vsi delali takšne razumljive napake, se verjetno vsak od nas še spomni tudi kakšne zapletene besede, ki mu kot otroku nikakor ni šla z jezika.

"Recimo lapolitanke namesto napolitanke. Vsak od nas se spomni kakšne besede, ki jo je dolgo napačno izgovarjal. Gre za posamezne besede, ki jih kot otrok še ne zmoremo pravilno izgovoriti, se jih napačno naučimo in jih tako potem še nekaj časa izgovarjamo. So smešne in zanimive, ne pa moteče, ker so posamezne."

470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik. Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. »Trubarjev KiKs« je pripravila Katja Kranjc.

Pozorno lektorjevo oko bi v prvih dveh slovenskih knjigah Abecedniku in Katekizmu opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes.

470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi dve slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik.

"Katekizem je seveda prva knjiga v slovenščini. S tem, ko je to postala prva knjiga, se je do neke mere jezik kodificiral. To pomeni, da se postavljajo pravila. V katekizmu se pravila ne postavljajo eksplicitno, ampak implicitno – ko to bereš, vidiš, kako bi bilo dobro pisati v slovenščini. Ustvarjanje knjižnega jezika je resnično radikalno kulturno dejanje," razlaga dr. Aleksander Bjelčevič, predavatelj starejše slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. Ko je dr. Kozma Ahačič, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, skupaj s sodelavci Trubarjevi knjigi leta 2008 prestavil v sodobno slovenščino, je opazil sledeče:

"Tako Trubar kot Dalmatin sta polna napak, kot so dve mize, ampak uporabljata tudi dve mizi, skratka, to je samo dokaz, da je v določenih sklonih dvojina že od nekdaj v slovenščini šibka. Zagotovo bi ga lektorirali pri t. i. zanikanem rodilniku: podobno, kot se motimo še danes in rečemo ne vidim mizo, se je tudi Trubar »motil« in večkrat kljub zanikanju uporabljal tožilnik, seveda pa je uporabljal tudi rodilnik ne vidim mize. To so takšne napake, ki se v govorjenem jeziku pojavljajo še danes in so posledica tega, da v vsakdanjem neknjižnem pogovornem jeziku takšne oblike funkcionirajo popolnoma naravno."

Katekizem in Abecednik pa sogovorca še danes močno priporočata v branje: »Ker nas poučita, kako se jezik spreminja skozi stoletja in kako hkrati mnogi jezikovni problemi ostajajo popolnoma enaki,« pravi dr. Kozma Ahačič.

Kdaj ste nazadnje odpotovali v nek neznan kraj? Ste s seboj vzeli vodnika ali vodiča? Se pomen besede vodnik spremeni, če spremenimo mesto naglasa in rečemo vódnik ? In kdo je tisti, ki nam doma zamenja električno napeljavo ali popravi računalnik – so to elektrikarji in računalnikarji ali električarji in računalničarji? O vsem tem izveste več v naslednjih minutah v rubriki KIKS, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.

Katerega pospravimo v nahrbtnik in kdo nas bo popeljal na izlet?

Letos je bilo izletov in potovanj zaradi koronavirusa res manj, a vsi popotniki lahko v en glas zatrdimo, da je neznane kraje vedno zabavno obiskati pa naj bo to v samostojni izvedbi ali v družbi vodnika ali vodiča. Toda katerega pospravimo v nahrbtnik in kdo nas bo popeljal na izlet, nam je tokrat razložila doc. dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Ali vodič ali vodnik bi bilo nesmiselno vprašanje, če ne bi malo zakomplicirali jezikoslovci. Svoj čas je bilo skorajda vedno jasno, da nas vodič vodi po mestu, torej, to je oseba, vodnik kot knjigo imamo pa v torbi, toda, potem se je vse skupaj malo spremenilo.

Se pomen besede vodnik spremeni tudi, če spremenimo mesto naglasa in rečemo vódnik?

Res je, se. Vódnik je položajna oznaka, čin v vojski oz. tudi v drugih strukturah, ki uporabljajo čine.

Kdo pa je tisti, ki nam doma zamenja električno napeljavo ali popravi računalnik?

Vedno moramo iz nečesa izpeljati to poimenovanje osebe in tako za elektičarja ali elektrikarja ali za računalnikarja in računalničarja izpeljujemo iz onovnega poimenovanja, na eni strani elektrika, na drugi strani računalnik.

Kako je pri ostalih poklicih – imajo v slovenščini vsi poklici tudi poimenovanja pri ženskem spolu ali kje ni para, je prav medicinski brat ali tehnik in zakaj je beseda drsalka prav poseben primer – o vsem tem pa več v eni od naslednjih rubrik.

"Slovenščina ni edini jezik, ki ima te težave, tako rekoč vsi jeziki imajo dvojnice," je razložil prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki nam je priskočil na pomoč tudi v drugem delu oddaje, v kateri raziskujemo dvojnice. Tokrat v KiKs-u o besedah: štart/start, inštitut/institut, instrument/inštrument, instalacija/inštalacija in simonija/sinfonija.

Prof. dr. Marko Snoj: Slovenščina ni edini jezik, ki ima te težave, tako rekoč vsi jeziki imajo dvojnice

Institut/inštitut

Če se je beseda inštitut uveljavila za raziskovalno oz. znanstveno ustanovo, institut pomeni skupek pravih določb, najprej razloži prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

"Edina izjema je Institut Jožef Stefan, ki pa ima v svojem imenu veliko težav. Prvič, tisti Stefan je treba brati Štefan, ker je priimek zapisan po nemški maniri. Druga težava je, da bi morala biti ime in priimek v rodilniku. Tretja težava je pa ta institut, ki se pravzaprav samo tukaj zares pojavlja. Institut je sicer beseda, ki pomeni skupek pravnih določb. Institut zakona, recimo."

Start/štart

"Štart je izgovor po nemško, tako kot šport. Nemci to pišejo s st- in sp-. Če rečemo start, smo pravzaprav izgovorili izposojenko po črki. Če rečemo štart, pa tako kot Nemci dejansko izgovarjajo. Mi smo to besedo namreč dobili iz nemščine, ampak danes nam pomaga še angleščina, kjer pa je seveda tam s," pove prof. dr. Snoj.

Instalacija/inštalacija in instrument/inštrument

V omenjenih primerih ni vseeno, katero besedo uporabite, saj se z menjavo črke (s-ja in š-ja) spremeni pomen besede.

"Instalacija se je bolj uveljavila kot postmoderno umetniško delo. Težko bi rekel, da je tam nekdo naredil inštalacijo. SSKJ ju sicer še enači kot enakovredni, ampak pomensko gresta v dve smeri."

"Podobno je z instrumentom in inštrumentom. Inštrument je bolj glasbeni, medtem ko instrumenti so pa kakšna fina orodja (npr. kirurški instrumenti)."

Simfonija/sinfonija

Pri simfoniji dileme ni, prava izbira je črka m. Tako pišejo Nemci in Angleži, tudi grški izvor je napisan z m-jem.

"Edino v tistem jeziku, v katerem je simfonija nastala, jo pišejo z n-jem, in to je italijanščina. Drugje se je uveljavilo z m-jem in tudi v slovenščini je samo tako prav."