KiKs

Mašila so lahko polnopomenske besede, kot so “hočem reči, bom rekla, mislim” in podobno. Te besede imajo pomen, ampak ga zaradi načina uporabe izgubijo. Polglasnik) pa je prazna beseda, ki nima pomena. Mašil je veliko, so pa odvisna tudi od generacij, ki jih uporabljajo, še razlaga magistrica Vesna Sodnik, trenerka komunikacijskih veščin.

No, pravzaprav, hočem reči - kako pogosto se te besede znajdejo v vašem govoru?

Mašila so koščki informacij, ki jih izrekamo nezavedno, po navadi zato, da bi zapolnili tišino ali pa se pojavijo, ker ne razmislimo natančno, kaj bomo povedali.

"Mašila so lahko polnopomenske besede, kot so mislim, hočem reči in podobno. Te besede imajo pomen, ampak ga zaradi načina rabe izgubijo. Polglasnik pa je nekakšna »prazna« beseda, ki nima pomena. Mašil je veliko, odvisna pa so tudi od generacij, ki jih uporabljajo," razlaga mag. Vesna Sodnik, trenerka komunikacijskih veščin.

V samem govoru mašila nimajo samo negativnega, temveč tudi pozitivni prizvok.

Pri eni od raziskav je govorec predstavil besedilo na tri različne načine: enkrat brez mašil, drugič s polglasnikom in tretjič z besednimi mašili. Pričakovali bi, da je najbolj pozitivno, če govorimo brez mašil. Izkazalo pa se je, da je poslušalcem brez mašil predstavljeno besedilo delovalo naučeno. Če je mašil preveč, se izkaže, da je govorec nepripravljen ali si vsebino izmišljuje. Pozitivna novica pa je, da v govoru potrebujemo vsaj nekaj mašil, da delujemo naravno.

Mašila bomo najlažje odpravili tako, da jih najprej ozavestimo, zato je najbolje da se posnamemo na telefon, ko govorimo, potem pa se večkrat poslušamo in določimo, na katerih mestih jih uporabljamo in katera so. Če se naučimo uporabljati še pravo govorno tehniko, pa sogovornica dodaja, da mašil v našem govoru skorajda ne bo več.

Koliko elektronskih sporočil ste napisali v tednu, ki se izteka? Ali ste med tistimi, ki še vedno raje pokličete oz. celo napišete klasično pismo. Po podatkih spletne strani Internet live stats na svetu vsako sekundo pošljemo nekaj manj kot 3 milijone e-sporočil. Nekatera so bolj, druga manj pravopisno pravilna. Norme bi se vsekakor morali držati, če gre za t. i. formalno komunikacijo - denimo odgovore na uradne dokumente, dopise, vabila na sestanke, ki jih dobimo prek elektronske pošte. Na nekatere pogostejše napake bosta v nadaljevanju v KiKsu opozorili dr. Helena Dobrovoljc, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, in avtorica oddaje Andreja Gradišar.

Neformalno komuniciranje v elektronskih medijih je lahko bolj sproščeno, formalno nikakor ne

Nobene potrebe ni, da bi se jezik v elektronskih medijih razlikoval od tistega, ki ga sicer uporabljamo v pisni komunikaciji; vedno nam je na voljo pisni knjižni jezik, poudarja dr. Helena Dobrovoljc, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Praksa kaže, da se, ko se sporazumevamo neformalno, manj držimo pravopisnih pravil. Ne upoštevamo pravil rabe velike in male začetnice, ne uporabljamo šumnikov, uporabljamo t. i. čustvenčke, združujemo črke in številke – kot v primeru ju3, ko s črko zapišemo J in U, dodamo jima številko 3.

Formalno sporazumevanje po drugi strani zahteva večjo skrbnost, poleg tega tudi nedvoumnost, razumljivost in uporabo knjižnega jezika, ki ga sogovornica opisuje kot »varno zavetje«. Začnemo seveda s pozdravom. Ne glede na to, za kakšen pozdrav grem, mu sledi ločilo:

"Marsikoga moti, da, če uporabi vejico, potem ne more uporabiti velike začetnice v prvi povedi pisma, ki sledi. Zato se je nekdaj tu uporabljajo klicaj. Če ga razumemo kot neko vzklično ločilo, pa se marsikomu zdi premočno. Nekateri uporabljamo za nagovor danes tudi piko, to je srednja pot med vejico in klicajem."

Če uporabimo končno ločilo, naslednjo vrstico začnemo z veliko začetnico, sicer z manjšo. V jedru se držimo vseh uveljavljenih pravopisnih pravil, dopišemo zaključek in tako pridemo do končnega pozdrava, kjer je izbira veliko bolj pestra kot na začetku.

"Starejši pravopisni priročniki so pisali končni pozdrav tudi brez vseh ločil, zdaj pa opažamo, da se je raba ločil razširila tudi tu. Je pa izginilo končno ločilo skorajda redno za podpisom, kar pa je nekdaj bilo prepisano."

Način, kako komuniciramo prek elektronskih medijev, vpliva tudi na siceršnjo rabo jezika. Ta je postala bolj sproščena, pogosteje se mešajo pogovorne prvine in prvine knjižnega jezika, sklene dr. Dobrovoljc: "To potrjuje tezo enega pionirjev internetnega jezikoslovja Davida Crystala, da je spletni jezik nekaj, kar ni govorjeno pisanje in ne zapisani govor. Da je nekaj vmes, pravi novi medij."

Kratka informativna koristna slovenščina

Ali pri zapisovanju nosilcev javnih funkcij in državnih institucij uporabljamo malo ali veliko začetnico?

Pri zapisovanju velike in male začetnice se občasno znajdemo v negotovosti, kako pravilno zapisati prvo črko. Ob spremljanju dnevne politike v medijih in uporabi družbenih omrežji, na katerih marsikdo pokomentira ali izrazi svoje mnenje o ravnanjih nosilcev javnih funkcij, se je morda pojavila dilema, ali zapišemo predsednik, vlada, minister, komisija, varuh… z malo ali veliko začetnico. Odgovore prinaša današnji Kiks, ki ga je pripravil Bojan Leskovec.

Ste po jutranjem tuširanju uporabili deodorant, dezodorant ali morda celo dezodorans? Če niste uporabili nič od naštetega, potem jezikovne dileme nimate, imate pa morda problem kje drugje … Pred podobno dilemo se, ko vstopi v trgovino, znajde marsikateri zaljubljenec, ki bi svoji izbranki ali izbrancu rad podaril bomboniero. Ali pa morda bonboniero? Katera od naštetih besed je »kiks« in katera ni, je raziskala Darja Pograjc.

Prof. dr. Marko Snoj: "Slovenščina ni edini jezik, ki ima te težave, tako rekoč vsi jeziki imajo dvojnice."

Deorodant/dezodorant

"Dejstvo je, da se danes prevladujoče uporablja dezodorant, v porastu pa je uporaba deodorant. Deodorant seveda pod angleškim vplivom. Vendar ta beseda izvorno ni angleška, temveč so jo Angleži sprejeli od Italijanov," razlago začne prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Kaj je torej pravilneje – deodorant ali dezodorant?

"Prav je oboje! Na neki način pa mogoče sporočimo tudi svoja leta, če rečemo deodorant ... to bo verjetno bolj mlajša generacija, dezodorant pa bolj starejša. Kakšna prav stara generacija pa bo morda rekla celo še dezodorans."

Bonbon/bombon

"V slovenščini je tako, da bi se n pred b-jem tudi v pisni obliki moral prilagoditi temu b-ju. Imamo recimo braniti in obramba. Nimamo obranba, ampak obramba. Po tem pravilu bi pravzaprav morali Slovenci pisati bombon, kar pa se ni prijelo."

Zato večkrat vidimo zapis bonbon. A brez skrbi, dovoljena je uporaba obeh.

"Sem zanesljiv, natančen, deloven, odgovoren, hitro učljiv, komunikativen …" Suhoparni pridevniki v ponudbah ali prijavah na delovna mesta so po besedah Maje Đević Prah iz Zavoda Nefiks nesmiselni, če za njimi ne stojijo konkretne in jedrnate izkušnje. Tudi vikanje z malo začetnico ne kaže več na nespoštljiv odnos do naslovnika.

Pravila pisanja ponudb in prijav na delovno mesto

Nekateri delodajalci so do slovnične, jezikovne, pravopisne in slogovne brezhibnosti ponudb in prijav na delo bolj drugi manj kritični. Profesorica slovenščine Maja Đević Prah, zunanja svetovalka Zavoda Nefiks, poudarja, da morajo biti takšni dopisi jasni in jedrnati, opisi preteklih delovnih nalog pa konkretni.

"Če je v našem dopisu ogromno slovničnih napak in nedoslednosti, mi pa hkrati trdimo, da smo natančni, potem to ni ravno v redu. S tem pokažemo svoj odnos do jezika, svojega produkta, podjetja in nenazadnje tudi do bralca. " 

Forma oziroma oblika samega dopisa načeloma ostaja ista, spremenila pa se je raba velike začetnice pri vikanju.

"Ne bom rekla, da je narobe, če zapišemo "pošiljam Vam," vendar se moramo takšnega zapisa držati čez celoten tekst. Pomembno je, da smo pri pisanju dosledni. Sicer pa ne velja več, da z malo začetnico kažemo na manj spoštljiv odnos do bralca." 

Ponudbe in prijave na delovno mesto danes velikokrat pošiljamo prek elektronske pošte, zato moramo paziti, kako oblikujemo elektronsko sporočilo, ki smo mu  sicer dodali lično urejeno datoteko oziroma priponko. Že v samem elektronskem sporočilu lahko tako izpostavimo ključni stavek iz dopisa, ki ga pošiljamo v priponki.

V rubriki KiKs se poslavljamo od avgustovskih hribov in vračamo k jeziku, natančneje k sklanjanju števnikov. Če ste se danes vseeno odpravili planinarit, pa za vas vprašanje: ste na PETEM ali PETEMU kilometru svoje poti? To je ena izmed tipičnih napak, ki jih delamo pri sklanjanju številk – zamenjujemo končnice dajalnika in mestnika. Kako bi to povedali pravilno in kje se nam še zatika, je Darji Pograjci in Katji Krajnc pojasnila lektorica Darja Tasič.

V katerih primerih se nam največkrat zalomi pri sklanjanju števnikov?

Ker se zadnje čase predvsem v zvezi z virusom Covid-19 vse vrti okoli številk, se jih tokrat lotevamo tudi jezikovno. Rečemo: pri oseminsedemdeset opravljenih testih ali pri oseminsedemdesetih opravljenih testih? Pravilna je slednja izbira, saj so števniki pridevniške besede, zato jih sklanjamo skupaj s samostalniki. Tako kot pridevnike: družili smo se z dobrimi prijatelji, če pa pridevnik nadomestimo s števnikom, bo ta prav tako v ustreznem sklonu: s tremi prijatelji.

S samim pregibanjem števnikov ni prav velikih težav. Težave so podobne kot pri drugih pridevnikih. Velikokrat gre za neupoštevanje dvojine: dvem dnevom dežja sledi sonce. Pravilno bi bilo dvema dnevoma dežja sledi sonce. Ali pred dvemi leti – ustrezno je pred dvema letoma, pojasnjuje lektorica Darja Tasič.

Pri sklonih pa se velikokrat zmotimo pri končnicah dajalnika in mestnika.

Bliža se oseminštiridesetem kilometru, namesto oseminštiridesetemu kilometru in na oseminštiridesetemu kilometru je imel težave, namesto na oseminštiridesetem kilometru. To sta značilni napaki za vso pridevniško sklanjatev.

Sklanjamo torej števnik skupaj z jedrom, pri čemer si lahko pomagamo s števnikom 5, ker je vzorec za vsa takšna sklanjanja. Ker rečemo: okužbo so potrdili v petih primerih, je potem tudi v enaindvajsetih primerih.

Če pa se števnik nahaja za besedo, ki jo označuje, se števnik ohrani v imenovalniški obliki. Po njem se namreč vprašamo z vprašalnico koliko, ki je značilna za prislov. Prislovov pa ne sklanjamo.
Do tega sklepa je Darjo Tasič pripeljalo poglobljeno preučevanje sklanjanja števnikov v takšnih primerih, saj v priročnikih ni podanih praktičnih nasvetov, kako se jih lotiti.

Če se vprašamo koliko, bomo rekli: snežilo bo do nadmorske višine med petsto in šeststo metrov. Velikokrat zasledimo tudi obvestilo o burji na Primorskem za vozila lažja od 7 ton, kar marsikdo prebere kot vozila, lažja od sedmih ton. Ampak vprašamo se z vprašalnico koliko, zato rečemo vozila, lažja od sedem ton.

V zadnjem Planinskem KiKsu se Darja Pograjc in Katja Krajnc osredotočata na negativna ravnanja, ki ogrožajo gorsko naravo. Hribi so namreč eden izmed bolj občutljivih bivanjskih prostorov. V njih najdemo številne vodne izvire in veliko posebnih vrst rastlin in živali, ki živijo samo v tem okolju. Ljudje pa jih izpodrivamo in nanje vplivamo z množičnim obiskovanjem in s hrupom. Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec PZS v prispevku opozarja, da planinsko okolje obremenjujejo tudi infrastrukturni posegi, še posebej planinske koče.

Na občutljivo naravo močno vplivajo množični obisk, planinske koče, cestne povezave in štirikolesniki.

"Za ohranjanje narave v Sloveniji skrbijo Zavod za varstvo narave in številne nevladne organizacije, kamor spada tudi Planinska zveza Slovenije. Znotraj nje deluje Komisija za varstvo gorske narave, pri kateri se zavedajo, da imajo velik vpliv na planinsko okolje tudi planinske koče. Za razreševanje težav so ustanovili svetovalno pisarno za ekološko in okolijsko sanacijo koč, ki se še posebej zavzema, da bi v njih namestili čistilne naprave," razlaga Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec PZS.

Naravo ogrožamo tudi z množičnim obiskovanjem in številnimi posegi. Eden takšnih so pašniki. Čeprav jih je vredno ohranjati, saj je pašništvo pomemben del kulturne krajine, pa lahko z omogočanjem cestnega dostopa do njih poslabšamo kvaliteto prostora. Rastline in živali močno ogroža tudi vožnja s štirikolesniki, ki so hrupni in uničujejo podrast.

Na PZS se proti vsem negativnim vplivom, ki puščajo sledi v naravi, borijo z izobraževanjem varuhov gorske narave in gorskih stražarjev. Trenutno je PZS tudi eden izmed devetih partnerjev projekta Vrh Julijcev, ki ga vodi Triglavski narodni park. Z njim želijo izboljšati stanje živalskih in rastlinskih vrst, vključenih v projekt Natura 2000.

V tokratnem planinskem KiKs-u nas Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, seznanja z načini orientacije v gorah. Po njegovih izkušnjah se na samih planinskih poteh pohodniki ne izgubijo pogosto, morda takrat, ko jim pot na skalnatih pobočjih preseka megla. Eden izmed razlogov, da zaidejo, je tudi uporaba aplikacije Google Maps, ki ni namenjena orientaciji v gorskem svetu in ne pokaže ustrezne poti. Zato sta, poleg spremljanja oznak na poti, obvezna oprema planinska karta in kompas. O osnovnih pripomočkih za orientacijo v gorah sta poizvedovali Darja Pograjc in Katja Krajnc.

Čeprav ljudje tarnajo, da niso rojeni za orientacijo in se hitro izgubijo, se orientacije v prostoru lahko nauči prav vsak.

Za začetek lahko posežemo po učbeniku Planinska šola in z njim ponovimo osnove orientacije, vadimo pa lahko tudi v domačem okolju, in sicer tako, da se odpravimo na bližnjo vzpetino, opazujemo teren okoli sebe in ga primerjamo z zemljevidom.

V hribih se ne gre zanašati samo na mobilne aplikacije, od katerih nam večina sicer takoj pokaže stojno točko, ampak ne predvidijo celotne pokrajine in so velik porabnik baterije. Kot dopolnilo Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, priporoča uporabo aplikacije Locus Map ali Avenza Maps, ki vsebujeta zemljevide PZS. Pripomoček številka ena pa ostaja planinska karta in tudi kompas. Ta nam pomaga določiti sever in z njegovo pomočjo karto dosti lažje orientiramo. K sreči pa so urejene planinske poti označene, najpogosteje z rdečimi smernimi tablami in s Knafelčevo markacijo, ki sestoji iz bele pike in rdečega kolobarja.

»Markacije se rišejo na drevesa in skale, usmerjajo pa nas tudi smerne table. Najdemo tudi druge oznake: če je zraven markacije številka 1, smo na Slovenski planinski poti (Transverzala), z modro je označena Slovenska turnokolesarska pot, oznake turističnih poti so po navadi rumene barve.«

Kaj pa naredimo, če se kljub vsemu izgubimo?

»Pomembno je, da ostanemo mirni. Pogledamo, kje smo, in se vrnemo do zadnje opažene markacije. Če nas v poletnih dneh preseneti megla, lahko nekaj časa počakamo: se primerno zaščitimo in, ne nazadnje, tudi preživimo noč na prostem. Na ta način občutimo stik z naravo. Če res ne gre drugače, pokličemo na številko 112 in počakamo na gorske reševalce.«

Po izkušnjah in statistiki je največ pohodnikov v hribih podhlajenih ravno v poletnem času. Ljudje se tja namreč odpravijo v kratkih hlačah in rokavih, zgoraj pa jih preseneti slabo vreme. Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, zato svetuje, da v hribe vedno nesemo topla oblačila in jakno. O primerni opremi se je za Planinski kiks pogovarjal z Darjo Pograjc in Katjo Krajnc ter namignil, kaj največkrat s sabo nosimo Slovenci.

Po izkušnjah in statistiki je največ pohodnikov v hribih podhlajenih ravno v poletnem času, zato naj bodo v nahrbtniku z nami vedno topla oblačila. In kaj še?

Namesto velike količine hrane je priporočljiva t. i. železna rezerva v obliki sendviča ali energijske ploščice in izotonični napitek, svetuje Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. V nahrbtnik pohodnika sodijo tudi komplet za prvo pomoč, čelna svetilka in velika plastična vreča. Poleg tega, da nam slednja služi za zbiranje odpadkov, se lahko vanjo zavijemo in ohranjamo temperaturo ali pa z njo zaščitimo nahrbtnik.

Kaj pa je dobro vedeti pri izbiri pohodniške opreme?

»Pri nahrbtniku je pomembno, da izberemo primerno veliko hrbtišče, trakov naj bo čim manj, naramnice naj bodo sešite v obliki črke S, da se izognejo žilam pod pazduhami, okoli 80 % teže nahrbtnika nosimo okrog bokov, zato ga na spodnjem delu telesa zapremo in s tem razbremenimo ramena.«

Pri oblačilih smo pozorni na to, da so čim lažja in da dihajo. Narejena naj bodo iz sintetike in naravnih vlaken. Pri izbiri obutve pa nikoli ne obujemo sandalov, za lažje poti lahko posežemo po kakovostnih športnih copatih s primernim podplatom, ki morajo biti dovolj veliki.

Pohodniške palice so primerne po 30. letu starosti, saj z njihovo uporabo dela celo telo, pri čemer tudi razbremenimo kolena. Če gremo na zelo zahtevno planinsko pot, so del naše opreme tudi tehnični pripomočki, kot so plezalni pasovi, vrvi, samovarovalni kompleti. Takšnega podviga se lotimo, ko vse to znamo ustrezno uporabljati. Čelado je smiselno imeti, če hodimo pod stenami.

Matjaž Šerkezi pa ima v nahrbtniku še en uporabni del opreme - dva metra dolgo cevko: »Sploh pod kakšnim težko dostopnim balvanom v Julijskih Alpah do vode najlažje dostopam prav z njo.«

Kaj vse preverimo pred odhodom v hribe in zakaj ni nič narobe, če se kdaj tik pod vrhom obrnemo?

Kaj vse preverimo pred odhodom v hribe in zakaj ni nič narobe, če se kdaj tik pod vrhom obrnemo?

Najprej si izberemo pot, ki ustreza našim psihičnim in fizičnim sposobnostim. Pozanimamo se o dolžini in zahtevnosti planinske poti ter preverimo podatke o vremenu in odprtosti planinskih koč.

Najbolj verodostojne informacije so dostopne na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Pri forumih smo pazljivi, saj ljudje tam navajajo predvsem osebne vtise in lastne izkušnje.
Najlažje je, če pokličemo oskrbnike planinskih koč, ki so najbolje seznanjeni s stanjem na poti. V trenutnih razmerah pa se pravočasno pozanimamo tudi o prostih ležiščih, ki jih predhodno rezerviramo.

V gore vedno hodimo z družbo, poudarja Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenija:

“Iskreno, najraje grem sam v gore, ampak se zavedam tveganja. Nekdo, ki pa nima izkušenj, naj nikakor ne hodi sam. Če pa že gre, naj predhodno komu sporoči, kam bo šel. Napiše naj listek in ga pusti na vidnem mestu v avtomobilu. Če se mu kaj zgodi, ga bomo tako hitreje našli. Ne se zanašati samo na mobilni signal.”

Če pa si želimo na turo, za katero nimamo dovolj izkušenj ali je za naše trenutne zmožnosti prezahtevna, se nanjo odpravimo z vodnikom Planinske zveze Slovenija. Za plezanje ali alpinistične poti pa je pravi naslov Združenje gorskih vodnikov Slovenije.

Pozorni moramo biti tudi na morebitne nevarnosti, ki se nam lahko pripetijo. V poletnem času je to še posebej vročina, zato se v gore odpravimo zgodaj zjutraj, med 4. in 5. uro. Tudi vročinske nevihte s spremljanjem strel nas lahko presenetijo – pred njimi smo varni samo v planinski koči. Statistično najpogostejša nevarnost pa je zdrs. Temu se lahko izognemo z izbiro primernega cilja, fizično in psihično pripravljenostjo ter s kvalitetno obutvijo.

»Tudi če smo pot predvidevali in se nanjo temeljito pripravili, se nam lahko zgodi, da je ne bomo zmogli. Najtežje se je tik pod vrhom obrniti, ampak v nekaj metrih se situacija lahko popolnoma spremeni. Če ni več varno nadaljevati, se obrnimo. Gore so tukaj že tisočletja in bodo še za nami. Zakaj bi silili vanje v nevihtah, če lahko počakamo na jutri?«