KiKs

Osnovna pravila bontona v gorah se dotikajo zelo različnih področij. Od zavedanja glede odnašanja smeti v dolino do tistega bontona, ki zadeva naš odnos do drugih obiskovalcev planin.

Kakšen je bonton v gorskem svetu?

Osnovna pravila bontona v gorah se dotikajo zelo različnih področij. Od zavedanja glede odnašanja smeti v dolino do tistega, ki zadeva naš odnos do drugih obiskovalcev planin. V okviru Planinske zveze Slovenije je pri nas sprejet častni kodeks planincev, ki zajema tudi tako imenovano planinsko tovarištvo oziroma spoštovanje sočloveka v gorah, pove Dušan Prašnikar. Izraz tega je med drugim pozdravljanje tistih, ki jih srečamo na poti.

"Pri srečevanju na ozki poti naj se ustavi in da prostor tisti, ki gre dol. Zato, da tisti, ki gre gor, lahko normalno nadaljuje s svojim tempom." 

Večina, ki se odpravi v gore, išče mir. In na to je dobro misliti od doline, na vrhu in nazaj. V koči recimo moramo paziti, da nismo preglasni.

"Da med spanjem, posebej v skupnih prostorih, pazimo, da nismo preglasni. Da tudi tisti, ki v kočah zgodaj vstanejo in gredo na turo, niso preglasni in s tem zbujajo vse ostale, ki želijo pospati do sedmih, osmih."

 

Na morskih kopališčih moramo danes upoštevati veliko več dejavnikov kot nekoč: na eni strani manjši čolni, skuterji, supi, kajaki, napihljivi rekviziti, plezalne stene in podobno ter na drugi plavalci in potapljači.

V "morskem lunaparku" je težko zagotavljati popolno varnost.

Na morskih kopališčih moramo danes upoštevati veliko več dejavnikov kot nekoč: na eni strani manjši čolni, skuterji, supi, kajaki, napihljivi rekviziti, plezalne stene in podobno ter na drugi plavalci in potapljači. Na takšnem mestu je, kot je povedal vodja oddelka za nadzor prometa in reševanje pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo Primož Bajec, težko zagotavljati popolno varnost.

»Če je kopališče ograjeno, gredo lahko vsi plavalci do ograde. Izven ograde je prepovedano plavati in nihče jih tam ne bo pričakoval.«

Plovba z vodnimi skuterji, smučanje na vodi in plovba z jadralnimi deskami je dovoljena le v času od sončnega vzhoda do sončnega zahoda ter predvsem v varnih vremenskih razmerah. Preden se odpravimo na morje, moramo torej vedno preveriti napoved.

»Pred nevihtami vedno pride do zatišja vetra, na koži na soncu začutimo, sonce močneje peče, na zahodni strani neba pa se običajno pojavljajo zelo temnosivi oblaki vertikalnega razvoja.«

Na slovensko obalo, ki je v poletnem času seveda še bolj obiskana kot sicer, se bomo preselili zdajle. Potem, ko smo vam v preteklih dveh tednih povedali, kakšen je plažni, bazenski in obvodni bonton ter kako se obnašati, ko smo v vodi, se bomo danes posvetili človekovemu vplivu na morski ekosistem. Na najpogostejše napake oz. neprimerno ravnanje in na to, kako to izboljšati, nas bo opozorila višja strokovno-raziskovalna sodelavka Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Andreja Ramšak. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Z dr. Andrejo Ramšak z Morske biološke postaje Piran o vplivu človeka na morske organizme in smetenju voda

Ko govorimo o škodljivem vplivu ljudi na morski ekosistem, ne moremo mimo ravnanja z živalmi in rastlinami, odlaganja odpadkov ter uporabe krem za sončenje. Zakaj si vse to vsekakor zasluži mesto med "škodljivci morskemu življu", pojasnjuje dr. Andreja Ramšak z Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo:

"Kreme za sončenje zavirajo rast in fotosintezo zelenih alg, pri morskih ježkih povzročajo deformacije v razvoju ličink in poškodujejo njihov imunski sistem, zaradi krem bledijo korale, ličinke školjk se ne razvijejo normalno, pri sesalcih se ostanki kopičijo v tkivih in z maternim mlekom prenašajo do mladičev."

Letno v morje na Zemlji izpustimo od šest do štirinajst tisoč ton krem za sončenje. Najbolj toksični v njih so filtri za UV-svetlobo ter nanodelci titana in cinka. Njihovo rabo lahko zmanjšamo na naslednje načine:

"Sončenje med 11. in 14. uro tako ali tako ni priporočljivo, če se bomo temu izogibali, bomo porabili manj krem. Na tržišču so prav tako kreme, ki vsebujejo manj nevarnih surovin. Lahko pa se takrat, ko je sonce najmočnejše, zaščitimo tudi z oblačili."

Do rastlin in živali v morju moramo biti spoštljivi, smeti pa vedno dati v za to namenjene zbiralnike, ne pa jih pustiti na obali oziroma vreči v morje.

Marsikdo si je v preteklih tednih že privoščil kakšno osvežitev v morju, jezeru, reki ali bazenu. Odgovorno obnašanje je pomembno tako na uradnih kopališčih kot tudi divjih kopališčih, tako na bazenih in morskih, jezerskih ali rečnih plažah. Ali mislite recimo, da lahko vsako - na videz mirno reko - brez problema preplavate?

Najpogostejše napake, ki jih delamo v vodi

Kopanje s polnim želodcem, pod vplivom alkohola, v času nevihte – vse to so napake, ki si jih po mnenju dekana Fakultete za naravoslovje Univerze v Mariboru Mitje Slavinca, tudi predsednika Slovenske potapljaške zveze v okviru katere deluje Podvodna reševalna služba, ne bi smeli privoščiti. Kopanje moramo vedno prilagoditi svojim sposobnostim, tako na kopališčih kot tudi divjih kopališčih, tako na bazenih kot tudi jezerskih, rečnih ali morskih plažah.

Največji »kiks« je, da se ne zavedamo, kako je voda nepredvidljiva.

Ko vidimo, da se nekdo utaplja, moramo ravnati tako zbrano, da ne bodo nekaj minut kasneje ostali reševali dveh utopljencev.

"Če je tisti, ki se utaplja, dosti težji od vas, pa vi tudi niste perfektni plavalci, se mu raje ne približujte. V tem primeru se bosta najverjetneje potopila oba. Sicer pa se moramo utapljajočemu vedno približati od zadaj."

 

Razdalja enega metra in pol kot preventivni ukrep za zajezitev virusa se na urejenih kopališčih izkaže za eno od prednosti, saj se letos na počitnicah pri poležavanju na plažah morda vsaj na določenih kotičkih ne bomo počutili kot sardele v konzervi.

Tudi pravila osebne higiene je treba letos še posebej upoštevati, predvsem ob bazenu, kjer se pred vstopom vanj stuširamo. Za ostale preventivne ukrepe, ki nam vsem lahko polepšajo počitnikovanje na plažah in kopališčih, pa nas usmerja tudi bonton. O njem sta se Darja Pograjc in Katja Krajnc pogovarjali s strokovnjakinjo za bonton Bojano Košnik Čuk.

Na kopališčih nismo sami, zato sledimo pravilom in kulturi vedenja

Jezikovne kikse v poletnem juliju spreminjamo v morske in najprej ugotavljamo, kje se nam velikokrat zatakne pri vedenju na urejenih plažah ob vodi in v zdraviliščih, čeprav tam veljajo pravila in vzpostavljen red. Ob odhodu na plažo ali kopališče namreč vsakič znova naletimo na posameznike ali skupine, ki se ne obnašajo v skladu s splošnimi pravili vedenja. Glasno poslušanje glasbe in številna »rezervirana« mesta, kjer so brisače razprostrte že od ranega jutra in obtežene s kamni, so primeri neodgovornih ravnanj, poudarja Bojana Košnik Čuk, strokovnjakinja za bonton in protokol.

Nujni del skrbi za osebno higieno je tudi tuširanje pred vstopom na bazen. In tudi toaletni prostori so namenjeni temu, da jih uporabljamo – različne potrebe torej opravljamo tam in ne kje drugod. Po tem pa si umijemo roke. Tudi za preoblačenje, še posebej na bolj obljudenih plažah, poskrbimo v prostorih, ki so temu namenjeni, ali pa se ogrnemo v
brisačo. Če gremo v bližnjo trgovino ali bar, si čez kopalke nadenemo oblačila (Ne samo zaradi upoštevanja pravil, temveč tudi zaradi higiene.

"Ne samo zaradi upoštevanja pravil, temveč tudi zaradi higiene. Ko posedamo po klopeh in stolih, se ne nazadnje tudi potimo, zato je prav, da si vsaj podložimo brisačo."

Na uradna kopališča ne sodijo tudi manikura, pedikura, zlorabe alkoholnih pijač, cigaretni ogorki in drugi odpadki. Držati se moramo navodil, ki veljajo za posamezna območja.

Pazljivost velja tudi pri otrocih. Starši naj upoštevajo, da morajo otroci do tretjega leta na sebi imeti pleničko, pa čeprav bi jim želeli privoščiti več svobode. To jim je treba tudi nekoliko omejiti pri njihovem igranju – žoganje na polno plažo ne sodi. Prostor gibanja pa omejimo tudi živalim, saj se jih nekateri bojijo.

Strokovnjakinja pa opaža, da imamo Slovenci težave s tem, da se pritožimo, čeprav nam bonton dodeljuje pravico, da povemo, če nas kaj zmoti, seveda na prijazen način.

Branje številk je izziv, saj se pri zgodnjem učenju maternega jezika temu ne posvečamo. Tudi v višjih razredih se bolj zapletenih števil lotevamo pri matematiki, ne pa tudi v pravorečju. Glavna težava je, da tovrstna števila večinoma vidimo zapisana s številskimi znaki in simboli, beremo pa jih naknadno, pojasnjuje Darja Tasič, slovenistka in lektorica.

Kako pravilno izgovarjamo decimalna števila in merske enote, ki stojijo zraven?

Branje številk je izziv, saj se pri zgodnjem učenju maternega jezika temu ne posvečamo. Tudi v višjih razredih se bolj zapletenih števil lotevamo pri matematiki, ne pa tudi v pravorečju. Glavna težava je, da tovrstna števila večinoma vidimo zapisana s številskimi znaki in simboli, beremo pa jih naknadno, pojasnjuje Darja Tasič, slovenistka in lektorica.

“Števke so ženskega spola in zato štejemo tako tudi cela števila: ena cela, dve celi, tri cele, štiri cele, pet celih. Merska enota ob tem mora biti v rodilniku ednine. Ko imamo pred seboj zapis decimalnega števila s števkami in simbolom, na primer 1,2 km, preberemo to kot: ena cela dve (desetinki) kilometra."

Tudi branja zneskov se lahko lotimo na omenjeni način. Če imamo, na primer, 3,20 evra, lahko rečemo tri cele dvajset (stotink) evra, v praksi pa po navadi to povemo kot tri evre in dvajset centov ali na kratko tri evre dvajset.

Prav tako lahko polovice beremo kot normalna decimalna števila. Na primer: danes je prekolesaril 3,5 kilometra, kar povemo kot tri cele pet kilometra. Ali pa to razvežemo v tri kilometre in petsto metrov ali tri kilometre in pol, narobe pa je, če rečemo “tri in pol kilometra”, ker beseda pol vedno sledi števki in samostalniku, ki ga štejemo.

Greste poslušat ali greste poslušati radio? Ali v tem jutru morda hitite pospravit ali hitite pospraviti stanovanje? V teh primerih vprašanje ni samo vsebinsko, ampak tudi jezikovno. Ali je ustrezna oblika glagola na –t, ki se imenuje namenilnik, ali nedoločnik na –ti? Dr. Domen Krvina, znanstveni sodelavec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, v tokratnem Kiksu pojasnjuje razliko med tema glagolskima oblikama in kako ju uporabljamo. Poslušalce vabi, da v polje za iskanje spletne strani www.Fran.si napišejo “namenilnik in nedoločnik”. Tako si bodo lahko še lažje predstavljali, kar je razložil Darji Pograjc in Katji Krajnc.

Kdaj uporabljamo nedoločnik (poslušati) in kdaj namenilnik (poslušat)?

Ko pišemo besedila, pri ločevanju med glagolskima oblikama nedoločnika in namenilnika nimamo večjih težav, pri govorjenih oz. pozneje zapisanih pa je situacija malce drugačna, zato dr. Domen Krvina, znanstveni sodelavec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, razjasni:

Nedoločnik je prevladujoča in tipična neosebna glagolska oblika, ki se v knjižni slovenščini konča na -ti ali -či. Na primer: V službo moramo iti, tam pa ne moremo vsega predvideti.
Namenilnik pa je specializirana glagolska oblika, ki jo uporabljamo ob glagolih premikanja oz. glagolih s pomensko sestavino premikanja. Poslovneži torej letijo urejat posle, študenti se ob večerih hodijo zabavat, konec tedna pa grejo ribiči lovit ribe.

Poleg teh imamo tudi glagole, ki ne izražajo lastnega premikanja, ampak je vršilec dejanja tisti, ki povzroči, da nekdo ali nekaj drugega naredi neko pot, denimo: Poklicala me je jest. V rabi je namenilnik tudi tukaj prevladujoč in ustreznejši, ker pomensko sestavino premikanja občutimo. Ko pa sestavina premikanja postaja komaj zaznavna, začne močno naraščati raba nedoločnika.

V knjižnem pogovornem jeziku in narečjih (še posebej osrednjeslovenskih) se pojavi tudi t. i. kratki nedoločnik. To pomeni, da nedoločnik v govoru skrajšamo tako, da izpustimo zadnji nenaglašeni -i. Težave zaradi njega nastanejo v okoliščinah, kjer uporabljamo knjižno slovenščino. Takrat nedoločnik napačno postavljamo tudi za tipične glagole premikanja, kjer mora biti namenilnik.

V pomoč pri vsem tem vam je lahko spletni portal Fran.

Poznamo tiskane črke – male in velike ter pisane – male in velike. Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk sploh ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisane črke vračajo v šole, potem, ko so jih za nekaj let tudi tam opustili. Kaj pa vi? Se še spomnite pravil šolske tiskane in pisane pisave?

V pisavi velikokrat uporabljamo nekakšno mešanico med tiskanimi in pisanimi črkami.

Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisanje pisanih črk vrača v osnovne šole, potem, ko so ga za nekaj let tudi opustili.

Pisanju in lepoti rokopisa so pri nas pred desetletji pripisovali velik pomen. V šolskih spričevalih je bila ocena iz predmeta lepopisje. Danes je drugače, črke v učnem načrtu pa vendarle ostajajo: male in velike tiskane ter male in velike pisane. Učenec naj bi se jih naučil do tretjega razreda osnovne šole. Od takrat se z obliko črk nihče več ne ukvarja in učenci bolj ali manj začnejo pisati po svoje, pravi forenzična preiskovalka pisav in poklicna grafologinja Marijana Jazbec, ki je tudi predsednica društva Radi pišemo z roko.

“Najprej začnemo poenostavljat velike začetnice. Torej iz velikih pisanih črk v velike tiskane črke. Pri malih črkah pa je različno. Nekateri pisano pisavo ohranjajo dolgo časa, nekateri celo življenje, drugi začnejo tiskat, ali pa malo tiskat in malo pisat.”

Tipkanje je danes prevladujoč način pisanja. In ker pišemo vse manj, postaja naša pisava, vsaj v splošnem, manj čitljiva in tekoča.

“Lepa pisava je vsaka pisava, ki je čitljiva in ritmična. “

Pisanje z roko v možganih spodbudi številne centre – motoričnega, vizualnega, slušnega in semantičnega, v poznejših obdobjih pa pozitivno vpliva tudi na spomin in učenje.

 

V oddaji Kiks danes nadaljujemo s temo, s katero smo začeli že pretekli teden. Posvetili smo se zapisu številk, točneje zapisu datuma. Danes temu dodajamo navodila o zapisu in tudi izgovorjavi časa oz. ure. Ali med številkami pisati piko ali dvopičje, ali mora biti med njimi presledek, lahko uporabljamo 12-urni format zapisa časa, je nekaj od vprašanj, na katera bosta odgovorili slovenistka Ana Rotovnik iz prevajalske agencije Leemeta in Andreja Gradišar.

Pika je pri zapisu ure veliko boljša izbira od dvopičja

Jezik je, kar se časa tiče, zelo fleksibilen, uvodoma poudarja slovenistka Ana Rotovnik. Če želimo izgovoriti uro naše oddaje, ki jo lahko v radijskem etru poslušate ob sobotah ob 7.30 imamo več možnosti:

“Najbolje nevtralno je “ob sedmi uri in trideset minut”, potem “ob sedmih in trideset minut”, manj formalno pa tudi “ob sedmih trideset.”

Pri zapisu ure vedno uporabimo piko in ne dvopičja, ki se tudi pogosto pojavlja:

“Pravilnejši je zapis s piko. Dvopičje uporabimo le, kadar na primer zapišemo rezultat s štoparice. Paziti moramo na to, da se tako pika kot dvopičje pišeta stično. Uporaba dvopičja je sicer verjetno posledica zapisa na digitalnih urah, kar je še en dokaz, da je jezik živ.”

Besedo “uri” dodajamo le polnim uram, na primer “ob 7. uri”, “ob 8. uri”, ne pa “ob 7.30 uri”.

Današnjo in prihodnjo soboto bodo v ospredju oddaje Kiks številke. Če smo še bolj natančni – zapisane številke. V besedilih jih pogosto uporabljamo, kadar zapišemo datuma in uro. Zdi se, da gre za preprosto nalogo, a kot boste slišali v nadaljevanju, se pri tem relativno pogosto zmotimo. Da napak pri zapisu datuma ne bo več, bosta za nekaj navodil v naslednjih minutah poskrbeli slovenistka Ana Rotovnik iz prevajalske agencije Leemeta in Andreja Gradišar.

Kratka informativna koristna slovenščina o zapisu datuma, pri katerem najpogosteje pozabimo na presledke, vejice in rodilnik, radi pa dodajamo ničle

Slovenistka Ana Rotovnik iz prevajalske agencije Leemeta pravi, da lahko pri zapisu datuma uporabimo dve možnosti – dan vedno zapišemo s številko, mesec pa lahko tako z imenom kot številko. Pri tem ne smemo pozabiti na presledek.

Pravilno: 30. 5. 2020 ali 30. maj 2020

Napačno: 30.5.2020 ali 30.maj 2020

Tudi če je številka, ki označuje dan ali mesec enomestna, ji ne dodajamo ničle. Zapis 01. 06. tako ni pravilen. Se pa pogosto pojavlja v raznih uradnih dopisih, saj na ta način želijo preprečiti zlorabe. Če povabimo na sestanek, bomo to pravilno zapisali tako:

»Sestanek bo v soboto, 30. maja 2020, v Ljubljani.«

Pri tem ne smemo pozabiti, da moramo mesec zapisati v rodilniku.