Poznamo tiskane črke – male in velike ter pisane – male in velike. Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk sploh ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisane črke vračajo v šole, potem, ko so jih za nekaj let tudi tam opustili. Kaj pa vi? Se še spomnite pravil šolske tiskane in pisane pisave?

V pisavi velikokrat uporabljamo nekakšno mešanico med tiskanimi in pisanimi črkami.

Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisanje pisanih črk vrača v osnovne šole, potem, ko so ga za nekaj let tudi opustili.

Pisanju in lepoti rokopisa so pri nas pred desetletji pripisovali velik pomen. V šolskih spričevalih je bila ocena iz predmeta lepopisje. Danes je drugače, črke v učnem načrtu pa vendarle ostajajo: male in velike tiskane ter male in velike pisane. Učenec naj bi se jih naučil do tretjega razreda osnovne šole. Od takrat se z obliko črk nihče več ne ukvarja in učenci bolj ali manj začnejo pisati po svoje, pravi forenzična preiskovalka pisav in poklicna grafologinja Marijana Jazbec, ki je tudi predsednica društva Radi pišemo z roko.

“Najprej začnemo poenostavljat velike začetnice. Torej iz velikih pisanih črk v velike tiskane črke. Pri malih črkah pa je različno. Nekateri pisano pisavo ohranjajo dolgo časa, nekateri celo življenje, drugi začnejo tiskat, ali pa malo tiskat in malo pisat.”

Tipkanje je danes prevladujoč način pisanja. In ker pišemo vse manj, postaja naša pisava, vsaj v splošnem, manj čitljiva in tekoča.

“Lepa pisava je vsaka pisava, ki je čitljiva in ritmična. “

Pisanje z roko v možganih spodbudi številne centre – motoričnega, vizualnega, slušnega in semantičnega, v poznejših obdobjih pa pozitivno vpliva tudi na spomin in učenje.